Jedro

Teorija in sodna praksa vsebino zakonskega pojma ″sile‶ v drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ tudi ob uporabi besedne zveze ″uporaba sile‶, povezuje zgolj s človekom in vsemi oblikami s strani človeka izvajajočih oblik izvrševanega nasilja.

Izrek

I. Pritožbi tožnikov se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnika sama trpita svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo, hkrati s tožbo zaradi motenja posesti vložena predloga tožnikov za izdajo začasne odredbe, s katerima sta predlagala (enako kot sicer s tožbenim predlogom), da se tožencema naloži takojšnja oziroma v roku petih dni solidarna odstranitev navoženega materiala z javne poti na parcelni številki 1721 in nepremičnin prvotožnice parcelna številka 1054 in 1056/1, vse k.o. ... in vzpostavitev prvotnega posestnega stanja ter prepoved bodočega poseganja tožencev v posest tožnikov na teh nepremičninah. Odločilo je tudi, da tožnika sama trpita stroške povezane s predlagano izdajo začasne odredbe.

2. Tožnika sta v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s členoma 239 in 15 Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Predlagala sta, da se njunima pritožbama ugodi in da se njunima predlogoma za izdajo začasne odredbe ugodi.

V pritožbah sta navajala, da je sodišče prve stopnje z materialnopravno zmotnega stališča presojalo trditve tožnikov, kaj je nenadomestljiva škoda in kaj je nasilje oziroma sila, ko je kot silo štelo zgolj silo, ki jo izvaja človek, ni pa kot sile štelo sile, ki preti s strani tožencev navoženega, nestrokovno utrjenega ter zgolj s provizorično ograjo zavarovanega odpadnega materiala, da bo provizorična ograja popustila ter se bo nasipani material kot plaz zvalil po strmini hriba navzdol na parcelno številko 1054 in 1056/1 k. o. ... Iz konkretnega primera tako grozi sila, da se bo ta odpadni material zvalil na obiskovalce ali sprehajalce gozda ter jih ubil. Sodišče prve stopnje je takšne trditve tožnika spregledalo in jih zaradi napačnega materialnopravnega razumevanja pojma sile napačno presojalo. Zaključek sodišča prve stopnje, da bo tožnikoma nastala zgolj premoženjska škoda, je napačen, saj tožnikoma grozi sila, ki bo lahko imela hude in nepopravljive posledice v primeru, da bo ograja popustila. Sodišče prve stopnje je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj so ugotovitve, da ni izkazana sila, v nasprotju z listinami v spisu. Sodišče prve stopnje je samo tudi zapisalo, da mora biti izpolnjen tudi pogoj reverzibilnosti. Tega sta tožnika v predlogu pojasnila in menita, da je izpolnjen. Sodišče prve stopnje je podalo tudi nepravilen zaključek, da ne bi bilo mogoče doseči namena zavarovanja zaradi obstoja javne poti.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Sodišče prve stopnje je v točkah 3 in 4 obrazložitve predstavilo namen in naravo predlagane (ureditvene) začasne odredbe ter v zvezi s takšno predstavilo tudi pravno podlago in pogoje, ki jih mora upnik (v konkretnem primeru tožnika) izkazati, da bi lahko sodišče ugodilo njegovemu predlogu. Pritožbeno sodišče tega razlogovanja ne ponavlja ponovno, se pa nanj kot na pravilnega sklicuje.

5. Sodišče prve stopnje je vsebinsko identična predloga tožnikov za izdajo predlaganih začasnih odredb zavrnilo, ker je zaključilo, da tožnika (ob sicer le delni izkazanosti verjetnosti nedenarne terjatve, v zvezi s katero sta predlagala začasno odredbo) nista izkazala tudi zakonskega pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, brez izkazanosti katerega izdaja začasne odredbe ni možna. Pri tem je ob presojanju trditev tožnikov v zvezi z izkazanostjo v tej alineji opredeljenega pogoja ″potrebnosti predlagane začasne odredbe zaradi preprečitve uporabe sile‶1 upoštevalo zgolj trditve tožnikov v predlogih, da v kolikor bi tožnika sama želela odstraniti navožen material, se bojita, da bi prvotoženec uporabil silo. Te je ocenilo kot preveč pavšalne (in sicer dokazno nepodprte), da bi lahko predstavljale izkazanost navedenega zakonskega pogoja. Tožnika sicer takšnih2 zaključkov sodišča prve stopnje pritožbeno ne izpodbijata. Pritožbeno zatrjujeta le, da je sodišče prve stopnje njune nadaljnje trditve, da je zaradi nestrokovnega nasutja in neutrditve nasutega materiala, zaradi česar nasipan material že sedaj drsi v nižje ležeči gozd tožnikov in bo ta material in skale težko odstraniti, tožnikoma pa preti sila, da bo nasip popustil in ju v gozdu pokopal oziroma bosta dobila kamen v glavo, zmotno presojalo v smislu potrebnosti predlagane odredbe za preprečitev nastanka težko nadomestljive škode in ne zaradi preprečitve uporabe sile. Torej je nepravilno uporabilo določbe druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

6. Teorija in sodna praksa3 vsebino zakonskega pojma ″sile‶ v drugi alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ tudi ob uporabi besedne zveze ″uporaba sile‶, povezuje zgolj s človekom in vsemi oblikami s strani človeka izvajajočih oblik izvrševanega nasilja (verbalnega, fizičnega in psihičnega). Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o materialno pravni zmotnosti takšne presoje sodišča prve stopnje, pa tudi v zvezi s takšnim napačnim materialnopravnim razlogovanjem utemeljevani očitki o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (v zvezi s 239 in 15 členom ZIZ).

7. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da glede na to, da je presodilo, da tožnika sicer zgolj ob delni izkazanosti verjetnosti terjatve nista izkazala tudi pogoja iz druge alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ, zaradi česar izdaja predlagane začasne odredbe ni možna, presoje izpolnjenosti še nadaljnjih oziroma drugih pogojev ni presojalo. Po presoji pritožbenega sodišča je tako pravilno pojasnilo, zakaj trditev tožnikov v predlogih v zvezi z izpolnjenostjo pogoja reverzibilnosti ni presojalo. Pritožbeno poudarjanje tožnikov o izkazanosti takšnega pogoja v njunem predlogu za izdajo začasne odredbe se tako izkaže kot pravno nepomembno. Takšne pa so tudi pritožbene navedbe pritožnikov v zvezi s pojasnili sodišča prve stopnje glede nedoseganja namena zavarovanja, za katerega je že sodišče prve stopnje samo pojasnilo, da ne predstavlja bistvenega razloga njegove odločitve o zavrnitvi predlogov za izdajo predlaganih začasnih odredb.

8. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti samo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 239. in 15 členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 239. in 15. členom ZIZ).

9. Glede na neuspešnost pritožb pritožbeni stroški tožnikov niso bili potrebni za postopek zavarovanja (peti odstavek 38. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Zato tožnika sama trpita svoje pritožbene stroške.

1 Druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ se sicer glasi: - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. 2 Po presoji pritožbenega sodišča pravilnih. 3 Pogorelčnik Vogrinc N., Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba Ljubljana, 2015, stran 102 in 103, Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 2/94, VSL v odločbah I Cp 2883/2011, I Cp 2160/2010, I Cpg 1539/2012 in VSK v odločbi I Cp 1210/2006.