Jedro

Sodišče prve stopnje je opravilo potrebno konkretizacijo in individualizacijo škode, sodišče druge stopnje pa je odškodnino primerno znižalo predvsem zaradi primerjave z drugimi podobnimi škodnimi primeri. To primerjavo je opravilo tudi revizijsko sodišče in ugotovilo, da prisoja odškodnine za prvo obliko škode v znesku 500.000,00 SIT, za drugo v znesku 50.000,00 SIT in za tretjo v znesku 500.000,00 SIT predstavlja ustrezno umestitev take prisoje med tožnikovemu podobne in primerljive škodne primere ter zanje prisojene odškodnine, od katerih v večji meri ne odstopa niti navzdol, še manj pa navzgor.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku, ki si je v delovni nesreči 3.4.1992 zvil levo zapestje, prisodilo naslednjo odškodnino: za prestane in bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti v času zdravljenja od zahtevanih 1,000.000,00 SIT 600.000,00 SIT in presežno zahtevanih 400.000,00 SIT zavrnilo; za strah od zahtevanih 130.000,00 SIT 80.000,00 SIT in presežno zahtevanih 50.000,00 SIT zavrnilo; za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti od zahtevanih 800.000,00 SIT 500.000,00 SIT in presežno zahtevanih 300.000,00 SIT zavrnilo; za premoženjsko škodo pa je prisodilo vseh zahtevanih 7.766,00 SIT odškodnine. Tako je sodišče toženi stranki, pri kateri je imel tožnikov delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost, naložilo v plačilo skupno 1,187.766,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, presežno zahtevanih 750.000,00 SIT pa je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo tako, da je prisojeno odškodnino za prestane in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem znižalo za 100.000,00 SIT, za strah pa za 30.000,00 SIT in ustrezno delno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, v preostalem pa je tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v še izpodbijanem, vendar nespremenjenem prisodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pravdnih stroških na prvi in pritožbeni stopnji.

V pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo sodb druge in prve stopnje, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi tudi za nadaljnjih, glede na sodbo sodišča druge stopnje skupaj zavrnjenih 880.000,00 s pp. Za telesne bolečine in neugodnosti je bilo tožniku prisojena za 500.000,00 SIT prenizka odškodnina, ker je bilo dano premalo poudarka še obstoječim in bodočim občasnim telesnim bolečinam v poškodovani roki pri njenem obremenjevanju in takoimenovanim vremenskim bolečinam, kar vse bo tožnik, ki je bil ob škodnem dogodku star 34 let, moral trpeti še dolgo vrsto let. Tožnik je levičar, poškodovano je imel prav levo roko, zato občasne telesne bolečine trpi vsakodnevno, ko roko obremenjuje z raznimi težjimi opravili. Za strah sta sodišči prisodili le 50.000,00 SIT odškodnine, čeprav tožnik utemeljeno zahteva prisojo še nadaljnjih 80.000,00 SIT, saj se je ob padcu močno prestrašil, pa tudi za izid zdravljenja svoje poškodovane delovne roke je bil kot manuelni delavec upravičeno zaskrbljen kar 3 tedne. Za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je pri tožniku podano v višini 5%, je prisojena za 300.000,00 SIT prenizka odškodnina, saj tožnik utemeljeno zahteva vseh 800.000,00 SIT. Omejena gibljivost levega zapestja tožnika moti pri delu, posebno pri krepkih prijemih, pa tudi v izvenpoklicnem življenju. Tudi pri tej obliki škode je bila premalo upoštevana tožnikova starost. Tožnik posebej obrazlaga svoje nestrinjanje s spremembo stroškovne odločitve na pritožbeni stopnji.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev obeh nižjih sodišč izhaja, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel zvin levega zapestja, zaradi česar je med zdravljenjem trpel telesne bolečine različne intenzivnosti in trajanja, prikazane v strnjenem obdobju približno sedmih tednov, bil je na petih ambulantnih pregledih pri kirurgu, rentgensko slikanje zaradi suma poke kosti so mu opravili kar 28 krat, vendar ta sum ni bil potrjen, mavec in mavčevo longeto je nosil skoraj dva meseca, nato je opravil sedem fizioterapij, v bolniškem staležu je bil 3 mesece. Po zaključenem zdravljenju tožnik trpi in bo trpel obremenjevalne bolečine, saj je ostala občutljivost palčeve strani levega zapestja. Pri samem padcu se je tožnik le močno prestrašil, je pa bil zaskrbljen za izid zdravljenja levega zapestja v obdobju 3 tednov. Poškodba je zapustila zmanjšano gibljivost levega zapestja, zaradi česar je izvedenec ocenil zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika v višini 5%. Sodišče prve stopnje je posebej poudarilo, da je upoštevalo, da mora tožnik sedaj vlagati nekoliko večji napor v opravljanje vsakodnevnih opravil v službi, kjer po lastni izpovedbi opravlja delo viličarista in ključavničarska dela (listna št. 63 spisa), da tudi doma težje opravlja taka fizična dela, kot so cepljenje drv, zabijanje žebljev in podobna dela, da je levičar, da je opustil rekreativno igranje rokometa in da zaradi tega trpi in bo trpel duševne bolečine srednje intenzivnosti, upoštevalo pa je tudi tožnikovo starost v času škodnega dogodka.

Na navedene dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč je revizijsko sodišče glede na določbo tretjega odstavka 385. člena ZPP vezano, zato ne more upoštevati sedaj v reviziji poudarjanih takoimenovanih vremenskih bolečin, ker jih v razlogih svoje sodbe ni upoštevalo niti sodišče prve stopnje, pa tudi sodišče druge stopnje ne, saj tožnik v tej smeri v pritožbi ni uveljavljal pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pravno podlago za prisojo pravične odškodnine za vse tri oblike nepremoženjske škode predstavljajo določbe prvega in drugega odstavka 200. člena in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 99/78, 39/85, 57/89; v nadaljevanju: ZOR), po katerih mora sodišče pri odločanju o podlagi škode in višini odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pri tem pa paziti, da ne bi šlo na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Zato je potrebno pri določanju odškodnine na splošno upoštevati širše okvire, ki se izražajo ob medsebojnem primerjanju med posameznimi škodami in odškodninami zanje, hkrati pa specifične okolnosti pri posameznem oškodovancu, njegovo konkretno objektivno prizadetost in kako se ta odraža v njegovi duševnosti glede na njegovo starost, spol, poklic, siceršnje življenjske aktivnosti in podobno. Odškodnina je tako posledica konkretizacije in individualizacije posameznih škodnih primerov.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da prej povzete dejanske ugotovitve obeh nižjih sodišč utemeljujejo tako prisojo odškodnine za vse tri oblike tožnikove nepremoženjske škode, kot jo je opravilo sodišče druge stopnje. Vse na revizijski stopnji upoštevne dejanske okoliščine pri prisoji odškodnine so bile v postopku pred sodiščem druge stopnje pravilno in primerno upoštevane, med njimi tudi nekoliko daljše zdravljenje tožnikove poškodbe in tožnikova starost ter glede na njo predvideno trajanje tožnikovih bodočih telesnih in bodočih duševnih bolečin. Sodišče prve stopnje je opravilo potrebno konkretizacijo in individualizacijo škode, sodišče druge stopnje pa je odškodnino primerno znižalo predvsem zaradi primerjave z drugimi podobnimi škodnimi primeri. To primerjavo je opravilo tudi revizijsko sodišče in ugotovilo, da prisoja odškodnine za prvo obliko škode v znesku 500.000,00 SIT, za drugo v znesku 50.000,00 SIT in za tretjo v znesku 500.000,00 SIT predstavlja ustrezno umestitev take prisoje med tožnikovemu podobne in primerljive škodne primere ter zanje prisojene odškodnine, od katerih v večji meri ne odstopa niti navzdol, še manj pa navzgor. Zato je predstavljalo delno znižanje odškodnine v postopku na drugi stopnji pravilno uporabo materialnopravnih določb 200. in 203. člena ZOR.

Revizijsko sodišče ni obravnavalo tistih obširnih, pa tudi neprimernih revizijskih trditev, s katerim je vlagatelj revizije izražal svoje nestrinjanje s spremembo stroškovne odločitve na pritožbeni stopnji, saj je tudi sam navedel, da mu je znano, da proti odločitvi o stroških postopka ni revizije.

Po ugotovitvah, da v postopku na nižjih stopnjah ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti in da tudi ni podan v reviziji uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP tožnikovo revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških je zajeta v zavrnilnem izreku te odločbe.