Jedro

Za koristoljubnost je odločilna premoženjska motiviranost dejanja, pri čemer za izpolnitev zakonskega znaka ni odločilna niti višina premoženjske koristi niti obsojenčev morebiten uspeh v zasledovanju koristoljubnega nagiba.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja umora po 1. in 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen sedemindvajset let zapora, v katero se všteje čas odvzema prostosti in pripora od 15. 9. 2023 od 6:52 ure dalje. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbi obsojenčevega zagovornika in višjega državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila oziroma povrnitve stroškov kazenskega postopka.

2.Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s predlogom, naj zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, prvič podrejeno, da obsojencu izreče nižjo kazen, in drugič podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Vrhovna državna tožilka Barbara Jenkole Žigante je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovorila na zahtevo in predlagala njeno zavrnitev.

4.Obsojenec in njegov zagovornik sta bila seznanjena z odgovorom vrhovne državne tožilke, vendar se o njem nista izjavila.

B - I.

5.Vrhovno sodišče se uvodoma pridružuje ugotovitvi vrhovne državne tožilke, da je zahteva za varstvo zakonitosti v pretežnem delu prepis pritožbenih navedb, do katerih se je izčrpno opredelilo pritožbeno sodišče, vložnik pa se s stališči v sodbi druge stopnje ni argumentirano soočil. K temu je dodati, da je besedilo zahteve nestrukturirano in tematsko neurejeno, zatrjevane ustavne in konvencijske kršitve ter kršitve zakona pa se prepletajo z uveljavljanjem zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede zakonskih znakov

6.Tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti vložnik neutemeljeno vztraja pri zatrjevanju kršitve po 4. točki 372. člena ZKP, ki naj bi bila podana zaradi odsotnosti konkretizacije kvalifikatornih zakonskih znakov umora iz koristoljubnosti na zahrbten način, čemur ni mogoče slediti. Po sedaj že utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča se zahrbtnost (1. točka 116. člena KZ-1) po subjektivni strani odraža v vzpostavitvi odnosa zaupanja, po objektivni pa v celotni taktiki delovanja, ki pomeni izrabo tega zaupanja na način, da žrtev ne more zaznati storilčevega delovanja ali sredstva oziroma pričakovati napada.

Odnos zaupanja mora biti podan neposredno pred oziroma med storitvijo kaznivega dejanja, za njegov obstoj pa zadošča, da storilec žrtev manipulativno spravi v stanje zaupljivosti, npr. tudi tako, da jo pod določeno pretvezo zvabi v zaprt prostor.

Koristoljubnost (4. točka 116. člena KZ-1) pomeni premoženjski motiv kot element obarvanega naklepa (dolus coloratus).

Gre za subjektivni zakonski znak, ki mora biti v dejanskem opisu določno zatrjevan s sklicevanjem na zakonsko prvino, dejstva, ki kažejo na njegovo vsebino, pa morajo biti ugotovljena v okviru dokazne ocene in obrazložena v razlogih sodbe.

7.V obravnavani zadevi je zahrbtnost v opisu dejanja ustrezno konkretizirana z navedbo, da je obsojenec oškodovancu vzel življenje v zaprtem zasebnem prostoru (delavnici v oškodovančevi hiši), kjer sta se sestala glede na obsojenčeva lažna zagotovila, da bo oškodovancu vrnil predhodno odtujeno puško, česar pa ni nameraval storiti, s čimer je izkoristil oškodovančevo zaupanje in pričakovanje, da mu bo vrnil puško oziroma se dogovoril o njeni vrnitvi. Sodišče prve stopnje je obsojenčevo zahrbtnost podrobno ugotavljalo skozi celoto obrazložitve, sintezo dejanskih ugotovitev glede tega kvalifikatornega zakonskega znaka pa je podalo v 40. točki, kjer je med drugim ugotovilo, da je obsojenec izkoristil dobronamernost in pretirano zaupljivost oškodovanca, ki si je spor prizadeval rešiti na miren način brez vpletanja policije in glede na obsojenčeva zagotovila v lastni delavnici, kjer se je počutil varnega, ni pričakoval njegovega napada. Z navedbo, da je obsojenec dejanje storil glede na spor zaradi puške, ki jo je odtujil oškodovancu in mu je ni nameraval vrniti, je določno zatrjevan tudi obsojenčev koristoljubni motiv, ki je bil očitno v tem, da zadrži premoženjsko korist, predhodno pridobljeno z odtujitvijo puške. Sodišče je v razlogih prvostopenjske sodbe podrobno obrazložilo vse dejanske ugotovitve, ki kažejo na ta subjektivni zakonski znak, pri čemer je podrobno opisalo spor zaradi odtujene puške in obsojenčevo izmikanje oškodovančevi zahtevi po vrnitvi, sintezo teh ugotovitev pa je podalo v 29. točki. Glede na vložnikovo polemiziranje z razlogi prvostopenjskega sodišča Vrhovno sodišče že na tem mestu poudarja, da je za koristoljubnost odločilna le premoženjska motiviranost dejanja, pri čemer za izpolnitev zakonskega znaka ni odločilna niti višina premoženjske koristi niti obsojenčev morebiten uspeh v zasledovanju koristoljubnega nagiba, zato so vložnikova vztrajna ponavljanja, da vrednost ukradene puške ni bila zanesljivo ugotovljena, pač pa se giblje v razponu od 1.000 do 4.500 EUR, povsem brezpredmetna.

Glede kršitve domneve nedolžnosti in procesnih jamstev

8.Obširna zatrjevanja o kršitvi domneve nedolžnosti, načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic ter kazenskoprocesnih jamstev, kar naj bi sodišče storilo s tem, da je v nasprotju s pravilom in dubio pro reo dokazni postopek vodilo enostransko, sleherno nejasno okoliščino dosledno razlagalo v obsojenčevo škodo in dokazni zaključek o njegovi krivdi sprejelo na podlagi nezanesljivih indicev, so neutemeljena. Vrhovno sodišče takšna zatrjevanja lahko presoja le z vidika ustreznega razlikovanja med verjetnostjo krivde, ki za obsodilno sodbo ne zadošča, in standardom subjektivnega prepričanja o krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP), brez katerega posameznika ni mogoče obsoditi. Ko gre za dokazovanje z indici, mora biti iz razlogov sodbe razvidno, da je sodišče ocenilo tako spoznavni prispevek vsakega posamičnega indica kot tudi njihovo skupno spoznavno moč, ki je odvisna od medsebojnega učinkovanja spoznavne moči posameznih indicev.

9.Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče dokazne zaključke o obstoju odločilnih dejstev oprlo zlasti na naslednja pravnomočno ugotovljena indična dejstva: (i) oškodovančeva smrt je nastopila med 8.00 in 10.00 dne 8. 9. 2023; (ii) obsojenec je bil med 7.45 in 9.20 odsoten z gradbišča, pri čemer je delovodji rekel, da gre na odpad, kjer pa ga v tem časovnem oknu ni bilo; (iii) obsojenec je bil z oškodovancem v sporu zaradi puške, ki mu jo je predhodno odtujil, in za katero mu je zatrjeval, da jo bo vrnil; (iv) najmanj en smrtni udarec je bil oškodovancu prizadejan z večjim lesenim polenom, ki je bilo najdeno na kraju dejanja; (v) na tem lesenem polenu so se nahajali oškodovančeva kri v obliki madeža, ki se ujema z rano na glavi oškodovanca, ter sledovi obsojenčeve DNK; (vi) na vetrovki, zaseženi pri preiskavi obsojenčevega vozila, so se nahajali sledovi oškodovančeve DNK in miniaturni madeži krvi, ki se v tej obliki na oblačila prenesejo s kapljicami ob udarcih po krvavi površini.

10.Sodišče prve stopnje je navedlo podrobne in razumne razloge o obstoju vsakega izmed povzetih indičnih dejstev, opredelilo se je do njihove posamične in skupne spoznavne razsežnosti in presodilo, da sestavljajo trdno zaključen krog indicev, ki z gotovostjo kažejo na obsojenčevo krivdo. Iz razlogov sodbe ni razvidno, da bi sodišče zaradi skromnosti razpoložljivega dokaznega gradiva zašlo v položaj, ki bi zahteval razsojo na podlagi načela in dubio pro reo. Prav tako ni razvidno, da bi sodišče izhajalo iz vnaprej izoblikovane hipoteze o krivdi in da bi dokaze sistematično ocenjevalo enostransko v obsojenčevo škodo. Nasprotno, trditve obtožbe je preizkušalo tudi v smeri obsojenčevega zagovora in s strani obrambe ponujenih alternativnih dokaznih zaključkov, v ta namen pa je ugodilo več dokaznim predlogom zagovornika. Zelo natančno je analiziralo tudi obsojenčev zagovor, ki ga je ovrglo šele po podrobni analizi izpovedb prič in materialnih dokazov. Po takšni temeljiti dokazni oceni zatrjevanih kršitev sodišču ni mogoče očitati.

11.Vložnik trdi, da je sodišče pri ugotavljanju dejstva, kdo je prinesel odtujeno puško na odpad, uradne zaznamke policije o izpovedbah priče nezakonito uporabilo kot dokaz, kar ne drži, saj je iz 25. točke obrazložitve razvidno, da je uradni zaznamek o izjavi B. B. tej priči predočilo na glavni obravnavi in ga uporabilo zgolj v kontekstu ocene njegove verodostojnosti in še to v povezavi z vsebino obsojenčevega zagovora ter izpovedbami prič C. C., D. D. in E. E. Vrhovno sodišče pri tem pripominja, da se vprašanje, ali sta puško ukradla in na odpad prinesla obsojenec in C. C. skupaj ali pa je to storil le obsojenec, niti ne razteza na odločilna dejstva.

Glede dokaznih predlogov

12.Vložnik poudarjeno uveljavlja kršitve 1. in 3. alineje 29. člena Ustave RS in kršitve b) in d) točke tretjega odstavka 6. člena EKČP z navedbami, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo naslednje dokazne predloge zagovornika:

(i) rekonstrukcija poti, ki je bila po vložnikovo nujna zaradi nezanesljivih ugotovitev policije glede časa delovanja kamer, ki naj bi zabeležile obsojenca, pri čemer vložnik obrazložitvi zavrnitve dokaznega predloga očita nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno;

(ii) rekonstrukcija storitve kaznivega dejanja, ki naj bi bila nujna zaradi ugotovitve, ali je glede na predmete in prostorske razmere dejanje mehansko mogoče izvršiti tako, kot to zatrjuje obtožba, pri čemer naj bi nujnost takšne rekonstrukcije izpostavila tudi sodna izvedenka NFL Nina Degenek;

(iii) postavitev izvedenca za preiskavo obuval, ki naj bi bil nujen zaradi preverjanja verodostojnosti ugotovitev policije, da so zavarovane sledi obuval prav sledi obsojenca, čeprav so imeli enako obutev tudi drugi delavci, ki so hodili na kraju dejanja;

(iv) postavitev izvedenca balistične stroke, ki naj bi bil nujen zaradi ugotovitve, katera malokalibrska puška je bila odtujena oškodovancu in kakšna je njena vrednost;

(v) pregled "sušice" s strani izvedenca sodnomedicinske stroke, ki naj bi bil nujen zaradi ugotovitve, ali so bile oškodovančeve poškodbe prizadejane z navedenim predmetom.

13.Iz ustaljene ustavnosodne presoje Ustavnega sodišča in sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da sodišče po 3. alineji 29. člena Ustave ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Dokazni predlog lahko zavrne, (i) če ni materialnopravno relevanten; (ii) če ni primeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva; (iii) če obstoj in relevantnost predlaganega dokaza nista utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti ali (iv) če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Dokaz ne more biti uspešen, če je obstoj pravno relevantnega dejstva že dokazan ali izključen z drugimi izvedenimi dokazi in torej izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla spremeniti dokaznih zaključkov sodišča. Dolžnost sodišča je, da dokazni predlog pretehta in svojo oceno o njegovi očitni neuspešnosti argumentirano opre na spoznavno vrednost do tedaj izvedenih dokazov, ki se nanašajo na dokazovanje ali izključitev istega pravno relevantnega dejstva, na katerega se nanaša tudi predlagani dokaz.

14.Po presoji Vrhovnega sodišče je sodišče prve stopnje v skladu z zgornjimi kriteriji utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze. Iz vložnikovih navedb in spisovnih podatkov izhaja, da se je predlagana postavitev izvedenca balistične stroke nanašala na dokazovanje vrednosti odtujene puške, ki po zgoraj ugotovljenem za presojo zakonskega znaka koristoljubnosti ni pomembna, zato tudi predlagani dokaz ni bil materialnopravno relevanten.

15.Dokazni predlog za postavitev izvedenca za preiskave odtisov obuval je bil glede na razloge sodbe sodišča prve stopnje po eni strani neprimeren, po drugi strani pa tudi nepotreben. Sodišče je v razlogih sodbe ugotovilo, da je policija zavarovala sledi obuval tako na kraju kaznivega dejanja kot tudi na strehi podjetja, v katerem je delal obsojenec, pri čemer se sledovi na strehi ujemajo s sledmi na kraju kaznivega dejanja, s čimer vložnik niti ne polemizira. Sodišče je to dejstvo sicer vključilo v svojo dokazno oceno, vendar mu ni pripisalo ključne vloge, ker je dokazni postopek pokazal, da so se poleg obsojenca tako na strehi objekta kot tudi na kraju dejanja nahajale tudi druge osebe, to pa je ravno tisto, kar sedaj v zahtevi izpostavlja vložnik. Ob tem iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da obsojencu tekom preiskave niso bila zasežena obuvala in torej izvedenec ne bi razpolagal s primerjalnim materialom, kar pomeni, da s tem dokaznim sredstvom obsojenčeve prisotnosti na kraju dejanja ne bi bilo mogoče niti potrditi niti ovreči, nasprotno pa je bila ta potrjena z ostalimi izvedenimi dokazi.

16.Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov za rekonstrukcijo poti in storitve kaznivega dejanja ter za ponovni ogled polena s strani izvedenca sodnomedicinske stroke utemeljilo z razumnimi razlogi, ki jih prepletlo z dokazno oceno preostalih izvedenih dokazov. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je bila zavrnitev dokaznega predloga za rekonstrukcijo poti obsojenca nepotrebna, ker se je sodišče o obsojenčevem nahajališču v kritičnem času prepričalo na podlagi posnetkov varnostnih kamer in izpovedb prič, ki so ovrgle obsojenčev zagovor, da je bil v času storitve dejanja na odpadu, ter na podlagi DKN sledov obsojenca na sredstvu storitve kaznivega dejanja in oškodovančevih krvnih madežev na obsojenčevi vetrovki.