Jedro

Organ, ki odloča o izbrisu obsodbe, mora ugotoviti ne samo, ali je bil obsojenec v roku za izbris obsodbe obsojen, temveč tudi ali je v tem roku storil kaznivo dejanje, za katero se zoper njega vodi kazenski postopek, in da se v takem primeru izdaja odločbe o izbrisu obsodbe odloži do končanja kazenskega postopka oziroma, da je za izbris obsodbe odločilno, da ni obsojenec v določenem času storil novega kaznivega dejanja, zaradi katerega bi zoper njega že tekel kazenski postopek, ne pa da bi bil v tem času obsojen.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici sta bila R. S. in N. S. spoznana za kriva storitve nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ), okrajno sodišče je R. S. izreklo pogojno obsodbo ter enotno kazen 7 mesecev zapora, ki ne bo izrečena če v preizkusni dobi dveh let ne stori novega kaznivega dejanja, N. S. je okrajno sodišče izreklo pogojno obsodbo, kazen 6 mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storila novega kaznivega dejanja, prvoobsojenemu R. S. je naložilo plačilo zneska 1.511,36 EUR, ki ga je dolžan plačati družbi P. d. d., Ljubljana, prvoobsojenemu R. S. in drugoobsojeni N. S. je sodišče naložilo plačilo zneska 2.900 EUR ter obresti na glavnico od 1. 2. 2008 do 19. 12. 2011 v višini 1286,04 EUR, ki sta ga dolžna plačati oškodovanki N. H., po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencema naložilo nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopka v znesku 5,20 EUR ter sodno takso. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornikov obsojene N. S. zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenki je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojene N. S. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavljajo kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ter predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje. Zagovorniki v zahtevi navajajo, da je sodišče v obrazložitvi sodbe storilo bistveno kršitev postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz vseh listin, ki so v spisu, je namreč razvidno, da je oškodovanka posodila in izročila denar zgolj soobdolženemu R. S. Sodišče je zanemarilo listinske dokaze in obdolženkin zagovor napačno tolmačilo. Obdolženka je namreč povedala, da se zaveda svoje odgovornosti zaradi tega, ker R. S. denarja ni vrnil, vendar je zanikala, da bi si denar sposodila sama oziroma skupaj s soobdolžencem. Sodišče prve stopnje je tudi kršilo kazenski zakon, saj je v sodbi ob določitvi kazni upoštevalo obdolženkino predkaznovanost, torej pravnomočno obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Sežani K 59/2004, ob tem pa sodišče ni upoštevalo potrdila o nekaznovanosti, ki ga je obdolženka predložila sodišču na naroku za glavno obravnavo. Prvostopenjsko sodišče je napačno razlagalo določbo 103. člena KZ, saj je ta člen upoštevan le pri postopku za rehabilitacijo in izbris obsodbe.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 7. 11. 2012, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Očitek, da so sprejeti zaključki sodišča v nasprotju s podatki spisa, pomeni, tako kot to pravilno ugotavlja višje sodišče, pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Drugače kot to razloguje zahteva, sodišči nista kršili določila 103. člena KZ. V celoti je slediti višjemu sodišču, ko slednje utemeljuje, da pogoji za izbris kazenske sankcije, kljub poteku zakonskega roka za izbris, niso izpolnjeni, glede na dejstvo, da je obdolženka storila konkretno obravnavano kaznivo dejanje v obdobju izrečene kazenske sankcije.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojenki in zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter navajajo, da je iz vseh listin, ki se nahajajo v spisu, razvidno, da je oškodovanka posodila denar zgolj R. S. V prvostopenjski sodbi je sodišče zapisalo, da obdolženka dejanje priznava, to pa naj bi hkrati z drugimi dokazi pomenilo, da ni dvoma v njeno krivdo. Vendar pa je sodišče zanemarilo listinske dokaze, obdolženkin zagovor pa napačno tolmačilo. Obdolženka je namreč povedala, da se zaveda svoje odgovornosti zaradi tega, ker R. S. denarja ni vrnil, vendar je zanikala, da bi si ta denar sposodila sama oziroma skupaj s soobdolžencem.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Razlogi sodbe so razumljivi in niso v nasprotju z izpovedbami prič. Zatrjevanje vložnika, da je obdolženkin zagovor napačno tolmačilo in da je oškodovanka dala posojilo zgolj R. S., pomeni zgolj uveljavljanje razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

6. Obsojenkini zagovorniki nadalje uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, saj je sodišče prve stopnje v sodbi ob določitvi kazni upoštevalo obdolženkino predkaznovanost, torej pravnomočno obsodilno sodbo Okrajnega sodišča v Sežani K 59/2004, ob tem pa sodišče ni upoštevalo potrdila o nekaznovanosti, ki ga je obdolženka predložila sodišču na naroku za glavno obravnavo. Prvostopenjsko sodišče je napačno razlagalo določbo 103. člena KZ, saj je ta člen upoštevan le pri postopku za rehabilitacijo in izbris obsodbe. V tem primeru je sodišče prejudiciralo usodo svoje odločitve in še pred pravnomočnostjo sodbe ocenilo, da je nastala situacija, v kateri obsodba Okrajnega sodišča v Sežani ne bi bila preklicana, hkrati pa je zanemarilo dejstvo, da je ob odločanju že pretekla enoletna doba od poteka preizkusne dobe, torej nepravnomočna sodba nikakor ne more posegati v izbris sodbe K59/2004 z dne 20. 4. 2006. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Po določbi tretjega odstavka 103. člena KZ se obsodba izbriše iz kazenske evidence v določenem roku, odkar je bila kazen izvršena, zastarana ali odpuščena, če obsojenec v tem času ne stori novega kaznivega dejanja. Komentar kazenskega zakonika navaja, da ni mogoče razumeti dobesedno zakonske določbe, da zakonska rehabilitacija učinkuje avtomatično. Odločba pristojnega organa je nujno potrebna zato, ker je po poteku določenih rokov vedno treba preskusiti vsaj dvoje: da obsojenec ni storil novega kaznivega dejanja in da tudi ne traja več noben varnostni ukrep, ki mu je bil izrečen z obsodbo. Avtomatičnost se kaže zgolj v tem, da mora pristojni organ (komentar napotuje na 508. člen ZKP) po preteku določenih rokov po uradni dolžnosti opraviti poizvedbe o izpolnjenih pogojih za zakonsko rehabilitacijo in izdati odločbo o izbrisu. Drugi odstavek 508. člena določa, da preden se izda odločba o izbrisu obsodbe, se opravijo potrebne poizvedbe, zlasti pa se zberejo podatki o tem, ali ne teče morda zoper obsojenca kazenski postopek za kakšno kaznivo dejanje, ki ga je storil pred pretekom roka, predpisanega za izbris obsodbe. Navedeno pomeni, da mora organ, ki odloča o izbrisu obsodbe, ugotoviti ne samo, ali je bil obsojenec v roku za izbris obsodbe obsojen, temveč tudi ali je v tem roku storil kaznivo dejanje, za katero se zoper njega vodi kazenski postopek, in da se v takem primeru izdaja odločbe o izbrisu obsodbe odloži do končanja kazenskega postopka oziroma, da je za izbris obsodbe odločilno, da ni obsojenec v določenem času storil novega kaznivega dejanja, zaradi katerega bi zoper njega že tekel kazenski postopek, ne pa da bi bil v tem času obsojen. Ta razlaga je tudi skladnejša z določbo drugega odstavka 508. člena ZKP, saj je povsem odveč ugotavljanje, ali teče zoper obsojenca kazenski postopek za takšno kaznivo dejanje, ki ga je storil pred potekom roka, predpisanega za izbris obsodbe, če vodenje tega kazenskega postopka nima nobenega vpliva na izbris obsodbe.

7. Kot je razvidno iz spisu priložene kazenske evidence, je preizkusna doba po predmetni obsodilni sodbi Okrajnega sodišča v Sežani K 59/2004 z dne 20. 4. 2006, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Kp 376/2006 z dne 15. 11. 2006, potekla 15. 11. 2008, kar pomeni da bi se obsodba izbrisala skladno z 2. točko četrtega odstavka 103. člena KZ po preteku enega leta, torej 15. 11. 2009. Obsojenka je storila obravnavano kaznivo dejanje že leta 2006 (10. 1. 2006 in 19. 4. 2006). Ker je obsojenka v tem času storila novo kaznivo dejanje, izbris obsodbe po navedeni pravnomočni sodbi ne pride v poštev, ker temu nasprotuje določba tretjega odstavka 103. člena KZ. Glede na navedeno je mogoče zaključiti, da začne rok za izbris takšne obsodbe teči šele z dnem pravnomočnosti sodbe, s katero je bilo ugotovljeno, da je obsojenka storila novo kaznivo dejanje (prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 25/2000 z dne 23. 5. 2002). Sodišči prve in druge stopnje, ki sta upoštevali obsojenkino kaznovanost po tej sodbi, nista ravnali v nasprotju z navedenimi določbami KZ ter jih zato tudi nista kršili.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

9. Glede na premoženjsko stanje obsojene, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojenki naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).