Jedro

Sodišče je pridobilo tri izvedenska mnenja. Zaključilo je, da je mnenje enega od izvedencev popolno in v skladu dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa, z zaslišanjem tega izvedenca pa je sodišče poiskalo tudi razloge za razhajanja med ugotovitvami posameznih izvedencev. V takšnem procesnem položaju sodišče ni bilo dolžno angažirati še četrtega izvedenca cestnoprometne stroke, niti sprejeti mnenja, ki je bilo za obsojenca najbolj ugodno, temveč sprejeti tisto mnenje, ki ga je po načelu proste presoje dokazov ocenilo kot najbolj logično in prepričljivo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati 500,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. B. D. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen 1 (eno) leto zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 8720/2010 z dne 24. 6. 2014 pritožbo njegovega zagovornika zavrnilo. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zardi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in drugih določb postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe oziroma zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da zagovornik v pretežnem delu uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Kršitev pravice do obrambe ne more biti podana zgolj zato, ker izvedenec na zastavljeno vprašanje ni odgovoril tako, kot si je želela obramba. Kršitev pravice do obrambe tudi ni podana z zavrnitvijo več dokaznih predlogov obrambe. Sodišče je jasne in prepričljive odgovore o dogajanju in vzroku za prometno nesrečo dobilo z ustnim zaslišanjem izvedenca I. C., poleg tega je razpolagalo s kar tremi izvedenskimi mnenji, od katerih sta se dve ujemali. Zagovornik v pritožbi ni obrazložil, zakaj strokovnega mnenja M. iz Zagreba ni predložil že prej, kljub temu se je pritožbeno sodišče do njegovih ugotovitev opredelilo, zato tudi iz tega naslova kršitev pravice do obrambe ni podana.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročena obsojencu in njegovemu zagovorniku. Slednji vztraja pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in posebej poudarja, da izvedenec I. C. ni želel odgovoriti na ključno vprašanje, ali je mogoče, da pnevmatika zariše vreznino v asfalt. Odgovor na to vprašanje bi pripeljal do drugačne pozicije vozil, do ugotovitve, da obsojenec sredinske črte ni prevozil in posledično do njegove ekskulpacije. Vsa tri izvedenska mnenja so se razlikovala v ključnih segmentih. Izvedenec T. J. je mnenje izdelal brez kakršnihkoli tehničnih pripomočkov oziroma brez računalniškega sistema. Izvedenec I. C. je uporabil računalniški sistem Crash le za izračun, ni pa obravnaval materialnih dokazov oziroma jih vgradil v svoje mnenje, le izvedenec I. P. je uporabil sodoben izpopolnjen sistem CARAT in v svoje mnenje vgradil vse materialne dokaze oziroma sledi.

B.

5. Zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti utemeljuje z navedbami, da obsojenec ni prevozil sredinske črte oziroma ni povzročil nevarne situacije, zato zakonski znak kršitev predpisov o varnosti cestnega prometa ni izpolnjen. V zvezi z mestom trka se zagovornik sklicuje na izvedensko mnenje J. D., ki je ugotovil, da je vreznina na cestišču posledica delovanja sprednjega desnega dela vozila oškodovanke in ne sprednjega levega kolesa njenega vozila, kot je ugotovil izvedenec I. C. Vozilo oškodovanke je zato potrebno premakniti bolj na desni vozni pas, posledično se premakne tudi vozilo obsojenca, kar pomeni, da se obsojenec niti z zadnjim levim ogliščem ni nahajal na nasprotnem voznem pasu. Po prepričanju zagovornika obsojenec cestnoprometnih predpisov ni prekršil, saj se ni nahajal na nasprotnem voznem pasu, niti ni prevozil sredinske črte. Sodišče prve stopnje je izvedensko mnenje J. D. sprejelo, zato bi moralo sprejeti tudi njegove ugotovitve v zvezi z vreznino na cestišču, še posebej zato, ker izvedenec I. C. ni želel odgovoriti na vprašanje, ali pnevmatika lahko zareže vreznino na cestišču, izvedenec J. D. pa je o tem podal jasne odgovore. Nadalje zagovornik sodišču očita, da je zmotno interpretiralo mnenje izvedenca I. C. Izvedenec je namreč v svojem mnenju zapisal, da točne pozicije vozil pred trčenjem ni mogoče ugotoviti, nato pa je kljub temu v škodo obsojenca določil, da se je njegovo vozilo nahajalo na skrajni levi strani na nasprotnem voznem pasu.

Zagovornik uveljavlja tudi kršitev pravice do pritožbe, ker se pritožbeno sodišče do teh očitkov, ki jih je uveljavljal že v pritožbi, ni opredelilo.

6. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje angažiralo tri izvedence cestnoprometne stroke (T. J., I. P. in I. C.) in enega izvedenca avtomobilske stroke (J. D.). Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče sprejelo mnenje izvedenca cestnoprometne stroke I. C., ki ga je ocenilo kot visoko strokovno in prepričljivo. To pa ne pomeni, da je sodišče ugotovitve ostalih izvedencev povsem prezrlo. Ugotovilo je, da sta se mnenji I. C. in T. J. v bistvenih točkah ujemali, do največji razlik pa je prišlo med ugotovitvami I. P. na eni strani ter T. J. in I. C. na drugi strani. Bistveno pa je, da je prvostopenjsko sodišče v sodbi pojasnilo razloge za razhajanja v ugotovitvah in izračunih posameznih izvedencev in obrazložilo, zakaj je mnenje izvedenca I. C. sprejelo kot najbolj strokovno, logično in prepričljivo. Prav glede določitve mesta trka vozil, ki ga v zahtevi kot najbolj problematičnega izpostavlja zagovornik, je sodišče ugotovilo odstopanja med ugotovitvami izvedenca I. C. in I. P. V 21. točki obrazložitve sodbe je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je izvedenec I. P. ugotovil bistveno manjše prekrivanje vozil, kar se ni ujemalo z deformacijami v nesreči udeleženih vozil, zato njegovo mnenje sodišča ni prepričalo. Neutemeljen je tako očitek zagovornice, da bi sodišče, če je sprejelo mnenje izvedenca J. D., njegovim ugotovitvam moralo v celoti slediti. Sodišče je pred seboj imelo štiri izvedenska mnenja, pri čemer je pretehtalo ugotovitve vseh, poiskalo razloge za njihovo razhajanje in kot najbolj strokovno in prepričljivo, po načelu proste presoje dokazov, ocenilo mnenje izvedenca I. C. 7. Iz dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje izhaja, da sta vozili trčili na smernem vozišču proti Novemu mestu, na obsojenčevem voznem pasu 1,1 m od sredinske črte. Obsojenčevo vozilo se je ob trčenju z levimi kolesi nahajalo na nasprotnem smernem vozišču, blago je bilo usmerjen v desno. Takšna lega obsojenčevega vozila kaže na to, da se je obsojenčevo vozilo neposredno pred trčenjem zagotovo nahajalo na nasprotnem voznem pasu. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje res izhaja, da se natančne lege obsojenčevega vozila pred trčenjem ne da natančno ugotoviti, vendar sodišče kot bistveno ugotovi, da je obsojenčevo vozilo sredinsko črto prehajalo najmanj za toliko, kot to prehaja zadnje levo oglišče tega vozila na mestu trčenja. Prvostopenjsko sodišče je torej ugotovilo, da je do trka prišlo na obsojenčevem smernem vozišču, vendar se je obsojenec tik pred tem s svojim osebnim vozilom nahajal na nasprotnem voznem pasu. Kritično situacijo je povzročil obsojenec s protipredpisno vožnjo, ko je prevozil sredinsko črto in je pred trčenjem vozil po nasprotnem voznem pasu, oškodovanka pa je dano situacijo skušala rešiti z umikanjem na nasprotni vozni pas. Takšnih dokaznih zaključkov nižjih sodišč pa zagovornik ne sprejema. Pri zatrjevanju, da obsojenec ni kršil cestnoprometnih predpisov, izhaja iz drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in sodišče skuša prepričati, da je oškodovanka na nasprotni vozni pas zavila zaradi optičnega efekta, ko je pri ovinku, kjer je kot med vozili majhen, in glede na nočne razmere, dobila napačen občutek, da se nasproti vozeče vozilo vozi po njenem voznem pasu. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti izhaja, da zagovornik ne sprejema zaključkov in dokazne presoje nižjih sodišče glede mesta trka obeh vozil in pod videzom kršitve kazenskega zakona dejansko uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Glede zatrjevanja, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe, Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je standard obrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje drugačen od tistega, ki velja za odločbe sodišč prve stopnje. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje izrecno opredeli do vsake pritožbene navedbe. Prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjskega sodišča, če se z njimi strinja. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje dejansko stanje oziroma potek in vzroke za nastanek prometne nesreče ugotavljajo izredno poglobljeno, natančno in s pomočjo kar štirih izvedencev. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnilo vzroke za razhajanja med ugotovitvami posameznih izvedencev in podalo prepričljive razloge, zakaj sprejema mnenje izvedenca I. C. Višje sodišče je v 11. točki svoje sodbe pojasnilo, zakaj ga pritožbene navedbe, da je bilo mesto trka nepravilno določeno, ne prepričajo. Glede na natančno analizo dejanskega stanja prvostopenjskega sodišča, kršitev pravice do pritožbe ne more biti podana zgolj zato, ker se višje sodišče ni opredelilo do zatrjevanja, da izvedenec na eno vprašanje obrambe ni odgovoril. Iz obrazložitve sodbe višjega sodišča je razvidno, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma jih ni prezrlo, vendar je v celoti sprejelo dokazne zaključke prvostopenjskega sodišča, zato uveljavljena procesna kršitev višjega sodišča ni podana.

9. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti prvostopenjskemu sodišču očita tudi kršitev pravice do obrambe. Neutemeljeno naj bi bili zavrnjeni dokazni predlogi za soočenje izvedenca I. P. in I. C., za opravo rekonstrukcije prometne nesreče, za postavitev novih izvedencev, ki naj bi izvid in mnenje izdelali komisijsko, ter za postavitev forenzičnega psihologa glede oškodovankinega spomina. Ker je na vsebinsko enake ugovore pravilno odgovorilo že višje sodišče, se Vrhovno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge, navedene v 5. do 8. točki sodbe višjega sodišča. Odgovarja pa na navedbe zahteve, da je zaradi načela in dubio pro reo v primeru obstoja več različnih izvedenskih mnenj treba vedno uporabiti tisto, ki je za obdolženca najbolj ugodno. Takšnemu stališču zagovornika ni mogoče v celoti pritrditi. V določbi 258. člena ZKP je predpisano kako ravna sodišče v primeru, ko v mnenju izvedenca zazna nasprotja ali pomanjkljivosti ali če dvomi v njegovo pravilnost. Te pomanjkljivosti skuša najprej odpraviti z zaslišanjem izvedenca, če to ni mogoče, sodišče zahteva mnenje drugega izvedenca. Enako ravna sodišče v primeru, ko razpolaga z različnimi mnenji več izvedencev. Nasprotja skuša najprej odpraviti z zaslišanjem le-teh. Če pa sodišče tudi z zaslišanjem izvedencev ne more odpraviti pomanjkljivosti ali dvoma v pravilnost danih mnenj, ne more v nedogled pribavljati dodatnih mnenj, temveč mora v dvomu sprejeti mnenje, ki je za obdolženca najugodnejše (in dubio pro reo) . V obravnavanem primeru pa je procesna situacija drugačna. Sodišče je pridobilo tri izvedenska mnenja cestnoprometne stroke in enega avtomobilske stroke. Zaključilo je, da je mnenje izvedenca I. C. popolno in v skladu dejanskimi okoliščinami, potrjenimi z ostalimi podatki kazenskega spisa. V bistvenih točkah se je ujemalo tudi z mnenjem izvedenca T. J., z zaslišanjem izvedenca I. C. pa je sodišče poiskalo tudi razloge za razhajanja med ugotovitvami posameznih izvedencev. V takšnem procesnem položaju sodišče ni bilo dolžno angažirati še četrtega izvedenca cestnoprometne stroke, niti sprejeti mnenja, ki je bilo za obsojenca najbolj ugodno, temveč sprejeti tisto mnenje, ki ga je po načelu proste presoje dokazov ocenilo kot najbolj logično in prepričljivo.

10. Kršitev pravice do obrambe zagovornik očita tudi višjemu sodišču, ki je po njegovem mnenju neupravičeno prezrlo mnenje izvedenca M. iz Zagreba, ki ga je obramba predložila v pritožbi.

11. K pritožbi je bilo priloženo strokovno mnenje, ki ga je po naročilu obrambe izdelal F. M. iz Zagreba. Višje sodišče je res opozorilo, da pritožnik ni pojasnil, zakaj tega dokaza ni predložil že prej, kljub temu pa ga je po vsebini presojalo in v 13. točki obrazložitve pojasnilo, zakaj na pravilne zaključke izpodbijane sodbe ne more vplivati. Obsojenec je tekom kazenskega postopka predložil mnenje strokovnjaka K., s pomočjo katerega je izpodbijal ugotovitve izvedenca T. J. Prvostopenjsko sodišče je zasebno pridobljeno strokovno mnenje štelo kot navedbe obrambe, se do njih opredelilo in odzvalo tako, da je angažiralo drugega izvedenca I. P. in nato še I. C. Z zaslišanjem slednjega je odpravilo vse dvome in pojasnilo, zakaj je prišlo do razlik v izračunih izvedenca I. P. in I. C. S predložitvijo dodatnega strokovnega mnenja M. v pritožbenem postopku je obramba znova poskušala vnesti dvom v pravilnost izvedenskega mnenja I. C. Višje sodišče je ugotovilo, da je bilo strokovno mnenje M. po vsebini enako mnenju izvedenca I. P., čigar mnenje pa sodišča ni prepričalo. Višje sodišče je torej strokovno mnenje M., ki ga je obramba predložila v pritožbi, štelo kot navedbe obrambe in se do njih opredelilo, zato obsojenčeva pravica do primerne in učinkovite obrambe, ki jo zagotavlja 29. člen Ustave ni bila kršena.

12. Nazadnje zagovornik uveljavlja še absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Utemeljuje, da je zaključek sodišča, da je obsojenec med vožnjo zaspal, v nasprotju z vsebino listin v spisu.

13. Prvostopenjsko sodišče je kot bistveno ugotovilo, da je obsojenec vozil po nasprotnem voznem pasu in s tem povzročil nevarno situacijo. Razlog za takšno protipredpisno vožnjo pa niti ne predstavlja pravnorelevantnega dejstva, zato uveljavljena procesna kršitev že iz tega razloga ne more biti podana. Ne glede na to zagovornik s temi navedbami pod videzom procesne kršitve znova uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Ne strinja se namreč z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec med vožnjo zaspal in v zahtevi obširno pojasnjuje, zakaj je takšno sklepanje sodišča zmotno.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podana, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

15. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.