Jedro

Določitev preživnine po sodni poti je posledica tega, da se roditelja nista dogovorila o ustrezni preživnini za otroka sama ali s pomočjo centra za socialno delo. Ena osnovnih dolžnosti roditeljev je namreč preživljanje otrok. Če roditelja ne živita skupaj, je tisti roditelj, ki ne živi z otroki, dolžan plačevati preživnino in to v denarju ter nima možnosti izbire dajanja preživnine na drug način.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec od 1.1.1999 dalje dolžan plačevati mesečno preživnino za sina A. 40.200,00 SIT in za hčerko Ž. 33.600,00 SIT na roke zakonite zastopnice - matere. Višji tožbeni zahtevek - razliko do zahtevanih 70.000,00 SIT mesečne preživnine za vsakega otroka - je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodbo je toženec vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji vztraja pri navedbah, navedenih že v pritožbi. Ponovno trdi, da je tudi on v enaki meri zakoniti zastopnik otrok kot mati. Nikoli ni bilo odločeno o tem, komu sta otroka dodeljena v varstvo in vzgojo. Otroka nista ne pri očetu ne pri materi, ampak ju mati vsak teden vozi v Celje, k svoji materi, ob vikendih pa so vsi skupaj v S.. Po mnenju tožene stranke bi bilo treba uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, ZPP) v členu 406 in naslednje. Otroka bi morala biti udeležena v postopku dodelitve enemu od staršev. Dodatna podlaga za tako odločitev je toženčevo prepričanje, da zakonita zastopnica ne zasleduje interesov otrok, temveč predvsem svoje. Revizija naprej očita, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Ni mogoče ugotoviti iz sodbe, kako je sodišče ugotovilo potrebe vsakega otroka do tolarja natančno, ne koliko sta otroka stara, ne kakšne so njune potrebe. Toženec je sam poslal "dopolnitev revizije" dne 14.6.2000, vendar te vloge revizijsko sodišče ni smelo upoštevati, ker je vložena po izteku zakonsko predpisanega roka.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu ZPP, tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je najprej preverilo, ali je bila v postopku zagrešena v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in sicer ali sta bila mladoletna tožnika med pravdnim postopkom pravilno zastopana. Iz podatkov spisa in izpodbijanih sodb je razvidno, da je mati tista, ki vsakodnevno skrbi za otroka. To opravlja sama, občasno pa s pomočjo svoje matere. Ni podatka, da bi oče vsakodnevno skrbel za otroka, ampak ju le obiskuje. Res je, da postopek za dodelitev otrok v varstvo in vzgojo ni bil izveden, vendar očitno ni bil predlagan in tudi ne potreben. Trditve očeta, da je moral odstopiti od tega postopka, so pravno povsem nerelevantne, predvsem pa niso podprte z nobenimi dokazi. Ob takih ugotovitvah je utemeljeno sklepanje in presoja v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje, da sta se roditelja molče sporazumela, da bosta otroka v vzgoji in oskrbi matere. Pravna posledica takega ravnanja pa je tudi to, da je mati tista, ki prvenstveno izvršuje roditeljsko pravico in je zato tudi ona imenovana zakonita zastopnica otrok (primerjaj tretji del Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur.l. SRS, št. 14/89, p.b., ZZZDR, 102 do 115. člen). Izpodbijana sodba sodišča druge stopnje vsebuje po oceni revizijskega sodiča pravilne in dovolj obširne razloge o tem vprašanju oziroma (že) pritožbenem očitku. V reviziji ponovljen očitek o obstoju bistvene kršitve glede napačnega zastopanja mladoletnih tožnikov je zato neutemeljen.

Določitev preživnine po sodni poti je posledica tega, da se roditelja nista dogovorila o ustrezni preživnini za otroka sama ali s pomočjo centra za socialno delo. Ena osnovnih dolžnosti roditeljev je namreč preživljanje otrok (103. in 123. člen ZZZDR). Če roditelja ne živita skupaj, je tisti roditelj, ki ne živi z otroki, dolžan plačevati preživnino in to v denarju ter nima možnosti izbire dajanja preživnine na drug način (131. člen ZZZDR). Revizijske trditve, da tudi mati ne živi z otrokoma, ne morejo vplivati na dolžnost očeta, da prispeva preživnino za otroka v denarju. Mati je namreč tista, ki poskrbi za vsakodnevne potrebe otrok, njena mati pa je pač eden izmed načinov (očitno dogovorjenih med otrokovo materjo in babico), kako si pri tem pomaga. Tak način skrbi za otroke nikakor ne predstavlja nasprotujočih si interesov. Revizija tudi sicer ni razložila, v čem naj bi ti bili, razen tega, da naj bi mati na ta način "manipulirala z otrokoma v osebnem boju zoper toženca". Take očitane okoliščine ne morejo vplivati na očetovo dolžnost, da preživlja svoja otroka. Na voljo ima pravne poti, da predlaga ureditev medsebojnih razmerij na ustrezen način, pri čemer ni nujno utemeljeno pričakovanje, da je ravno način, kot ga predlaga oče, najprimernejši za otroka. Predlogi so vedno podvrženi strokovni presoji (bodisi v postopku sojenja bodisi v postopku svetovanja pred pristojnim CSD) o tem, kaj je za otroke najprimerneje, saj je njihova splošna dobrobit tista, ki je edina pravo merilo za odločanje v tovrstnih postopkih. Glede na revizijske očitke o nujnosti sodelovanja otrok v postopku pa ni odveč dodati, da sta oba otroka mlajša od 15 let in da torej sploh ni izpolnjen predpisani pogoj iz 409. člena ZPP o možnosti sodelovanja otrok v postopku.

Revizijske trditve, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti glede starosti otrok in njunih potreb v denarnih zneskih, so po oceni revizijskega sodišča v nasprotju z vsebino in ugotovitvami izpodbijane sodbe sodišča druge in tudi prve stopnje. Na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje je zapisano, da A. obiskuje osnovno šolo, Ž. pa še ne. Za ugotovitev povprečnih izdatkov, povezanih s šolskimi in izvenšolskimi oziroma predšolskimi dejavnostmi, ta podatek zadostuje. Predvsem še ob dejstvu, da je mati natančno povedala, v katere aktivnosti se otroka vključujeta. Nenavadno je, da oče pogreša v sodbi zapis starosti otrok, ko pa se sploh ni hotel izjaviti o tem, kakšne so njune potrebe. Sodišče prve stopnje je bilo po oceni revizijskega sodišča skrbno v taki meri, kot to terja 79. člen ZZZDR: ugotovilo je, kakšni so izdatki za otroka s pomočjo materine izpovedi, preverilo je podatke o višini življenjskih stroškov, upoštevalo je dohodke obeh roditeljev in tudi otroški dodatek, ki ga prejema mati za vsakega otroka. Porazdelitev preživninskega bremena med roditelja je torej opravljena v skladu z možnostmi vsakega izmed staršev in upoštevajoč potrebe otrok ter celo družbeno upravičeno denarno pomoč. Revizijski očitki o zmotni uporabi materialnega prava zato niso utemeljeni.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da očitki v reviziji niso utemeljeni, zato je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev revizijskih stroškov je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (165. člen ZPP).