Jedro

Tudi, če se je prisilni ukrep okupatorja za izselitev tožnikove družine že začel, kar pa iz podatkov spisa ni dokazano, pa je prenehal s tistim trenutkom, ko je tožnikov oče odpeljal celotno družino v Nemčijo, kjer je delal za nemškega delodajalca že od leta 1940.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 851/2000-10 z dne 20.4.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), zavrnilo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12.4.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo in ob reviziji odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 31.3.1999 in odločila, da se tožniku (z odpravljeno prvostopno odločbo za obdobje 30.11.1941 do 22.6.1942 priznani) status in pravice žrtve vojnega nasilja - begunca za obdobje od 30.11.1941 do 15.5.1945 ne prizna. Po mnenju sodišča prve stopnje je bilo v upravnem postopku kot nesporno ugotovljeno le, da je tožnik, z družino, pred zatrjevano prisilno izselitvijo oziroma pobegom pred prisilno izselitvijo, živel na izselitvenem območju. Ker pa so v celoti ostale nedokazane navedbe tožnika o zatrjevani že začeti prisilni izselitvi ter begu družine pred prisilno izselitvijo, izjave pa je tožnik v upravnem postopku spreminjal, je sodišče razsodilo, da ni mogoče upoštevati zbranih dokazov kot zadosten dokaz o obstoju zatrjevanega bega pred prisilno izselitvijo. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožnikov oče delal v Nemčiji že od leta 1940 in ko je izvedel, da bo družina izseljena, je prišel po svojo družino in jo odpeljal v kraj G. v Nemčiji, kjer je bil začasno prijavljen. Od tam je z družino odšel v letu 1942 na nemško okupacijsko območje v Sloveniji, bil nato s strani Nemcev službeno premeščen v drug kraj na istem okupacijskem območju in nato tam delal za nemškega delodajalca vse do leta 1945. V svoji pritožbi in dopolnitvi pritožbe tožnik vztraja pri svoji zahtevi za priznanje statusa begunca za čas, kot ga je že imel priznanega v odločbi Upravne enote K. z dne 4.9.1997. S sodbo sodišča prve stopnje ni zadovoljen, ker senat ni upošteval dodatnih dokazov, ki jih je v postopku pri Upravni enoti K. in v pritožbenem postopku dodatno predlagal. Nikjer niso upoštevane tudi izjave dodatno zaslišanih prič, česar tudi sodišče prve stopnje ni upoštevalo. S pritožbo dostavlja tudi zapisnik o izjavi prič S.V. in R.Š. Naknadno je tožnik dostavil pritožbenemu sodišču tudi potrdilo o birmi Župnijskega urada Sv. Marije iz G. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje je žrtev vojnega nasilja - begunec po določbah 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN), ki so veljale v času, ko je o zadevi odločal organ prve stopnje, pod pogoji iz 1. in 3. člena ZZVN, oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil v času od 6.4.1941 do 15.5.1945, begunec pa je tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo.

Na podlagi podatkov upravnih in sodnih spisov je, po presoji pritožbenega sodišča, odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Tudi, če se je okupatorjev prisilni ukrep izselitve že začel, kar pa iz podatkov spisov, ni razvidno, da bi bilo dokazano, pa je, po mnenju pritožbenega sodišča, prenehal s tistim trenutkom, ko je tožnikov oče odpeljal svojo družino v kraj G. v Nemčiji, kjer je bil zaposlen pri nemškem delodajalcu že od leta 1940. Na neprisilni odhod tožnika in drugih družinskih članov v Nemčijo kažejo tudi tožnikovo šolanje v Nemčiji in službena premestitev tožnikovega očeta in celotne družine na nemškem okupacijskem območju v Sloveniji. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbe zoper odločbo tožene stranke, ki se je opredelila do vseh dokazov, izvedenih v postopku in odločila, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni pogoji, da bi se tožniku priznal status begunca.

Pritožbeno sodišče pa na podlagi določbe 1. odstavka 71. člena ZUS ni upoštevalo v pritožbi predlaganih dokazov, saj tožnik ni izkazal za verjetno, da teh dokazov ni mogel predložiti do konca postopka na prvi stopnji.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.