Jedro

Toženec je pogodbo o odobritvi limita podpisal kot zakoniti zastopnik limitojemalca in kot solidarni porok. Vsekakor je imel možnost, da se seznani z vsebino pogodbe oziroma s svojo vlogo v pogodbenem razmerju. Če se ni, gre za neskrbnost, ki lahko bremeni le njega.

S tem, ko sta bila opozorjena na zapadlost terjatve zoper glavnega dolžnika, sta bila toženca kot solidarna poroka ustrezno seznanjena z upravičenjem tožnice, da zoper njiju zahteva izpolnitev iste obveznosti. Bistvo solidarnega poroštva je namreč v upravičenju upnika, da sam izbira, ali bo izpolnitev zapadle obveznosti terjal od glavnega dolžnika ali od poroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 17785/2017 z dne 6. 3. 2017 ostane v veljavi za znesek 59.264,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2017 dalje do plačila in za izvršilne stroške 44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne po vročitvi sklepa o izvršbi (točka I izreka), ter da sta toženca dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 2,40 EUR (točka II izreka).

2. Toženca sodbo sodišča prve stopnje izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženca zatrjujeta, da jima sodišče ni omogočilo, da se seznanita z vlogo, ki jo je tožnica vložila na naroku 27. 2. 2018, oziroma da se izjavita o njeni vsebini. Četudi je sodišče pravilno ugotovilo, da vloga ne predstavlja spremembe tožbe, je zagrešilo postopkovno kršitev, zaradi katere je pritožba utemeljena. Sodišče se ni ukvarjalo z ugovorom aktivne legitimacije. Zaradi ugotavljanja dejstva, ali je družba B., d. o. o., odkupila vtoževano terjatev, ni zaslišalo predstavnika tožnice, čeprav sta toženca to zahtevala. V okviru dokaznega sklepa je sodišče dopustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem strank, nato pa zaslišanja tožnice ni izvedlo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tudi ne izhaja, da bi sodišče dokazni predlog za njeno zaslišanje zavrnilo. Po prejemu sklepa o izvršbi sta morala toženca preveriti, zakaj nastopata kot dolžnika. Ni se torej mogoče strinjati s stališčem sodišča, da se je toženec zavedal, da pogodbo podpisuje tudi kot porok (ne le kot direktor družbe M., d. o. o.). Tožnica je predlog za izvršbo vložila na podlagi izpiska iz poslovnih knjig. Vpogled vanj (oziroma v poslovne knjige) je bil tožencema onemogočen, saj je bil nad družbo M., d. o. o., začet stečajni postopek. Pogodbo o odobritvi kredita, ki sta jo toženca sklenila kot poroka, bi moralo sodišče presojati po določbah Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-1). Tožencema ni znano, ali je tožnica skladno z drugim odstavkom 15. člena ZPotK-1 glavnemu dolžniku pred izjavo o razdoru pogodbe postavila primeren dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti ter poroka obvestila o razdoru pogodbe. Tožnica je v predlogu za izvršbo zapisala, da je terjatev zapadla v plačilo 1. 3. 2017, predlog pa je vložila dan kasneje. Toženca torej nista bila opozorjena na zapadlost terjatve, niti na možnost dogovora o poplačilu.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku, začetem po predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine (izpiska iz poslovnih knjig), tožnica svoj zahtevek opira na pogodbo o odobritvi limita na transakcijskem računu. Od tožencev, ki sta omenjeno pogodbo podpisala kot solidarna poroka, zahteva plačilo zapadlih in neplačanih obveznosti glavnega dolžnika.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je tožnica z družbo M., d. o. o. kot limitojemalcem 8. 10. 2013 sklenila Pogodbo o odobritvi limita na transakcijskem računu št. TR 000 (priloga A 1) (v nadaljevanju pogodba o odobritvi limita), na podlagi katere je bilo limitojemalcu odobreno negativno stanje na njegovem transakcijskem računu do zneska 50.000 EUR, in določen datum zapadlosti 8. 10. 2014, - da je bil na podlagi Dodatka št. 1 k Pogodbi o odobritvi limita na transakcijskem računu št. TR 000 (priloga A 2) (v nadaljevanju dodatek), sklenjenega 16. 10. 2014, limit zvišan na 75.000 EUR, ter določen nov datum zapadlosti 8. 10. 2015, - da sta se toženca za izpolnitev pogodbenih obveznosti limitojemalca (torej za poravnavo negativnega stanja na transakcijskem računu) zavezala kot solidarna poroka, - da limitojemalec pogodbenih obveznosti kljub večkratnim pozivom ni poravnal, - da je tožnica 30. 12. 2015 odstopila od pogodbe o odobritvi limita, - da je bil nad limitojemalcem 29. 12. 2016 začet stečajni postopek, v katerem je tožnica prijavila terjatev, ki izvira iz pogodbe o odobritvi limita, terjatev pa je bila priznana pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če bosta terjatev plačala toženca kot solidarna poroka, - da je bil toženec (do začetka stečajnega postopka) zakoniti zastopnik družbe M., d. o. o. - da tožnica s strani glavnega dolžnika ni bila poplačana, in - da vtoževani znesek 59.264,29 EUR zajema zapadlo neplačano glavnico 54.115,58 EUR in (do 1. 3. 2017) zapadle neplačane zamudne obresti 5.148,71 EUR.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila tožencema odvzeta pravica do izjave. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 27. 2. 2018 izhaja, da je tožnica na naroku vložila pripravljalno vlogo (listovna številka 38 v spisu), ki jo je sodišče prve stopnje vročilo tožencema. Ob tem je izrazilo svoje stališče do vsebine vloge (da ne gre za spremembo tožbe, saj je postavljeni zahtevek po vsebini identičen prejšnjemu1), ki mu toženca v pritožbi ne nasprotujeta. Po tem, ko jima je bila vloga vročena in ko sta bila seznanjena z omenjenim stališčem sodišča prve stopnje, sta toženca izjavila, da vztrajata pri podanih trditvah in da nasprotujeta vtoževanemu znesku. Podlago za presojo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane postopkovne kršitve, predstavljajo naslednje okoliščine: (1) toženca sta bila seznanjena z vsebino na naroku predložene vloge, (2) toženca sta imela možnost, da nanjo odgovorita (kar tudi sta), (3) toženca sodišču nista predlagala, da jima odobri rok za podajo dodatnega odgovora.

8. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje opustilo izvedbo dokaza z zaslišanjem predstavnika tožnice in da o tem ni sprejelo procesne odločitve (da ni zavrnilo podanega dokaznega predloga). Toženca sta na naroku 27. 2. 2018 navedla, da je bila terjatev v višini 125.000 EUR prodana družbi B., d. o. o. Tožničina pooblaščenka je pojasnila, da je bila očitno prodana neka druga, ne pa sporna terjatev. Ne v ugovoru zoper sklep o izvršbi, ne na naroku 27. 2. 2018 (toženca sta procesna dejanja opravljala le v tem obsegu), toženca nista podala dokaznega predloga za zaslišanje (predstavnika) tožnice. Takšnega dokaznega predloga tudi tožnica ni podala. Ker je sodišče prve stopnje na naroku 27. 2. 2018 zaslišalo le oba toženca, ne more biti dvoma o tem, da predstavlja dokazni sklep o zaslišanju pravdnih strank2 odločitev o dokaznem predlogu (tožencev) za njuno zaslišanje (podanem v ugovoru zoper sklep o izvršbi). V zvezi s trditvijo o prodaji vtoževane terjatve, s katero tožnici oporekata aktivno legitimacijo, toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje nista podala nobenega dokaznega predloga.

9. Četudi sta toženca pravna laika, je treba dodatni razlog za neutemeljenost pritožbe, kar zadeva opisane očitke o postopkovnih kršitvah, najti v okoliščini, da bi morala toženca takšne kršitve (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki niso kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, drugi odstavek 350. člena ZPP) uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje; z grajanjem postopkovnih kršitev v pritožbenem postopku sta prekludirana (prim. 286. b člen ZPP).

10. Kot izhaja iz točke 10.2 pogodbe o odobritvi limita, sta se toženca kot solidarna poroka zavezala, da bosta izpolnila vse zapadle obveznosti limitodajalca iz te pogodbe, če jih le-ta ob zapadlosti ne bo izpolnil. Glede na vsebino njune zaveze je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil pravni položaj tožencev kot solidarnih porokov v razmerju do tožnice izenačen s pravnim položajem glavnega dolžnika (prim. tudi tretji odstavek 1019. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je (v točkah 13, 14 in 17 obrazložitve izpodbijane sodbe) prepričljivo obrazložilo svoje stališče, da se je toženec zavedal (oziroma da bi se moral zavedati), da pogodbo o odobritvi limita podpisuje tudi kot solidarni porok. Pravilnost takšnega stališča potrjuje tako zapis v uvodnem delu pogodbe, v katerem sta toženca označena kot solidarna poroka, kot tudi dva toženčeva podpisa na zadnji strani pogodbe; toženec je pogodbo o odobritvi limita podpisal kot zakoniti zastopnik limitojemalca in kot solidarni porok.3 Vsekakor je imel možnost, da se seznani z vsebino pogodbe, oziroma s svojo vlogo v pogodbenem razmerju. Če se ni (kot je mogoče razumeti pritožbene trditve), gre za neskrbnost, ki lahko bremeni le njega.

11. Toženca sta bila podpisnika dodatka, s katerim je bil določen (nov) datum zapadlosti obveznosti za poravnavo negativnega stanja na transakcijskem računu (8. 10. 2015), seznanjena pa sta bila tudi s pozivi tožnice, naslovljenimi na limitojemalca (z dne 8. 10. 2015, 6. 11. 2015, 7. 12. 2015), da naj na svojem transakcijskem računu takoj zagotovi zadostna sredstva za kritje nedovoljenega negativnega stanja (prilogi A 3, A 4, A 5), ter z njenim obvestilom o odstopu od pogodbe o odobritvi limita in o začetku postopka izterjave (priloga A 6). Vse omenjene listine, na podlagi katerih sta imela toženca možnost, da se seznanita s temeljem in višino svoje poroštvene obveznosti (da glavni dolžnik ni izpolnil pogodbene obveznosti, zato lahko banka izpolnitev zapadle obveznosti zahteva od njiju) izvirajo iz obdobja pred začetkom stečajnega postopka nad limitojemalcem. Že pred začetkom stečajnega postopka sta torej toženca imela možnost, da se v celoti seznanita s posledicami prevzete poroštvene obveznosti. (Ne)dostopnost poslovne dokumentacije po začetku stečajnega postopka ne more biti utemeljen razlog za nepoznavanje teh posledic. Vsebina njunega ugovora zoper sklep o izvršbi razkriva, da je bila tožencema že ob prejemu sklepa o izvršbi znano, da je tožnica postopek zoper njiju sprožila na podlagi njune poroštvene obveznosti. Najkasneje s prejemom vloge z dne 17. 1. 2018, s katero je tožnica dopolnila trditveno in dokazno podlago tožbe, pa sta bila toženca v celoti seznanjena z vsebino svoje obveznosti.

12. S tem, ko sta bila opozorjena na zapadlost terjatve zoper glavnega dolžnika (ki je bila posledica pogodbenega dogovora o zapadlosti limita z dnem 8. 10. 2015, ne odstopa od pogodbe o odobritvi limita), sta bila toženca (glede na obliko prevzetega poroštva) ustrezno seznanjena z upravičenjem tožnice, da zoper njiju zahteva izpolnitev iste obveznosti.4 V predlogu za izvršbo naveden datum zapadlosti (1. 3. 2017) označuje datum zapadlosti vtoževane terjatve v razmerju do tožencev (tožnica je zamudne obresti od neplačane glavnice, natekle do 1. 3. 2017, obračunala kot kapitalizirano glavnico - 5.148,71 EUR), ki nima vpliva na nastanek oziroma obstoj poroštvene obveznosti tožencev. Pred vložitvijo predloga za izvršbo ju tožnica ni bila dolžna opozoriti na zapadlost (in višino) terjatve v razmerju do njiju. Toženca v pritožbi ne pojasnita, od kod naj bi izhajala njuna upravičenost do sklenitve dogovora o poplačilu, niti kako naj bi ta upravičenost vplivala na njuno poroštveno obveznost. 13. Na podlagi ugotovitve, da sta toženca kot solidarna poroka pristopila h gospodarski pogodbi (drugi odstavek 13. člena OZ), sodišče prve stopnje pogodbe o odobritvi limita pravilno ni presojalo na podlagi določb ZPotK-1. Skladno z 9. in 10. točko 2. člena ZPotK-1 je potrošniška kreditna pogodba pogodba, s katero dajalec kredita potrošniku, ki je fizična oseba, ki deluje za namene izven svoje poklicne ali pridobitne dejavnosti, da ali obljubi, da mu bo dal kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora. ZPotK-1 torej definicijo potrošniškega kredita veže na osebo jemalca kredita. Ker njuna obveznost ni posledica odstopa od pogodbe o odobritvi limita, se toženca tudi neutemeljeno sklicujeta na določbo drugega oziroma tretjega odstavka 15. člena ZPotK-1, ki dajalcu kredita nalaga, da pred razdorom pogodbe potrošniku določi dodatni rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni.

14. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni in ker tudi niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, saj jih stranki nista priglasili.

1 Tožnica je v vlogi z dne 17. 1. 2017 postavila zahtevek, da sta ji toženca dolžna plačati 59.264,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2017 in izvršilne stroške 44 EUR z zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom, v sporni vlogi pa je tožbeni predlog preoblikovala tako (kot se glasi izrek izpodbijane sodbe), da naj sklep o o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 17785/2017 z dne 6. 3. 2017 ostane v veljavi za znesek 59.264,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 3. 2017 dalje in za izvršilne stroške 44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od devetega dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje. 2 Gre za zapis na listovni številki 34 v spisu, da se dopusti dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. 3 Na pogodbi o odobritvi limita so dejansko trije toženčevi podpisi; pogodbo je podpisal tudi kot tedanji zakoniti zastopnik tretjega solidarnega poroka - družbe S. d.o.o., ki je s sklenitvijo dodatka izstopila iz pogodbenega razmerja. 4 Bistvo solidarnega poroštva je v upravičenju upnika, da sam izbira, ali bo izpolnitev (zapadle) obveznosti terjal od glavnega dolžnika ali od poroka. Prim. III Ips 47/2017.