Jedro

Upravnik lahko v svojem imenu in za svoj račun od lastnikov terja plačilo računov za vzdrževalna dela le v primeru, če je te račune izvajalcem sam poravnal iz lastnih sredstev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stoopnje svoj sklep o izvršbi opr. št. V I 2990/95 z dne 19.12.1995 vzdržalo v veljavi za glavnico 907,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.12.1995 do plačila, v preostalem (za glavnico 68.027,15 SIT z obrestmi in izvršilne stroške 12.505,00 SIT z obrestmi) pa je ta sklep razveljavilo in tožbeni zahtevek zaradi pomanjkanja tožnikove aktivne legitimacije zavrnilo. Sodbo v zavrnilnem delu izpodbija tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, dovoljene v sporih majhne vrednosti. Meni, da temelji na napačni uporabi materialnega prava, vsebuje bistvene kršitve ZPP, v posledici tega pa je napačno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Sodišču očitno ni jasen način poslovanja upravnikov, ki morajo z izvajalci storitev sklepati pogodbe v svojem imenu in so zato nasproti izvajalcem sami zavezanci za plačilo storitev. Nebistveno je torej, ali je upravnik storitev plačal ali ne, saj je v tem primeru posrednik, ki izvajalcu storitev plača, sicer ga izvajalec toži in uspe. Tožeča stranka torej sedaj iztožuje svojo terjatev, ne pa ev. terjatev lastnikov kot njihov zastopnik. Lastniki z izvajalcem, konkretno popravila dvigala, niso v nobenem poslovnem odnosu. Po stališču sodbe tožena stranka sploh nikomur ni dolžna plačati opravljenih popravil, ki jih je naložila inšpekcija. Pritožnik še opozarja na sodno prakso, da mora upravnik za vložitev tožbe dobiti posebno pooblastilo od vsakega lastnika, ne glede na določila SZ. Lastniki pa običajno nočejo tožiti sosedov. Ni pa nobenega spora o tem, da so se vsi računi izvajalcev glasili na tožečo stranko. Materialnopravno napačno je torej stališče sodbe, da lahko upravnik nastopa v svojem imenu in na svoj račun le v primeru, ko je stroške založil iz svojega denarja. Tožeči stranki, ki je v povsem identičnih pravdah neštetokrat uspela, takšno stališče ni jasno. V nadaljevanju graja še procesno vodenje, zaradi katerega tožnik ni imel možnosti (glede na pravila v sporu majhne vrednosti) odgovarjati na vedno nove toženkine navedbe, ki so ostale v celoti nedokazane. V izreku sodbe tudi sploh ni odločeno o stroških pravdnega postopka, kar glede na razloge pomeni bistveno procesno kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP. Pritožba ni utemeljena. Stanovanjski zakon (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91-I, do št. 23/96) v 29. členu upravnika povsem nedvoumno opredeljuje kot zakonitega zastopnika lastnikov stanovanj v večstanovanjski hiši. Morebitna sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik in po kateri naj bi upravnik moral za vložitev tožbe pridobiti individualna posebna pooblastila lastnikov, je torej brez dvoma v direktnem nasprotju z navedenim predpisom. Zaradi zakonsko določenega statusa upravnika kot zastopnika lastnikov pa ta seveda v svojem imenu in za svoj račun od njih ne more terjati plačila računov tretjih oseb, če teh računov ni predhodno plačal iz lastnih sredstev. Vse to je sicer, vključno s konkretnimi posledicami v obravnavani zadevi, več kot jasno, pregledno in izčrpno obrazloženo v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče zato prvostopenjske razloge, ki jim ni potrebno prav ničesar dodati, v celoti sprejema in se nanje sklicuje, da jih ne bi ponavljalo. Pritožbena izvajanja, ki skušajo uvodoma navedeno zakonsko določeno razmerje med upravnikom in lastniki stanovanj zamegliti, pa seveda posledično kot nesprejemljiva in brezpredmetna zavrača. Utemeljeno je sicer pritožbeno opozorilo, da v izreku izpodbijane sodbe ni odločeno o pravdnih stroških, vendar to ne pomeni zatrjevane procesne kršitve, ki bi vplivala na zakonitost odločbe. To pomanjkljivost je namreč mogoče odpraviti bodisi s popravnim sklepom (čl. 328 ZPP), ali pa z dopolnilnim sklepom (čl. 332 ZPP v zvezi s čl. 325 ZPP). Po povedanem in ker tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo (čl. 353 ZPP).