Jedro

Pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, o čemer se odloča v upravnem postopku. V primeru izpodbijane odločbe gre torej za upravno odločbo, ki se, glede na vsebino 88. člena KZ-1, izda po prostem preudarku in s katero se odloča o privilegiju obsojenca in ne o kazenskih obtožbah zoper njega.

Kritični odnos obsojenca do kaznivega dejanja ni le njegovo besedno obžalovanje, pač pa tudi odnos do obveznosti vrnitve protipravno pridobljenega premoženja, s tem pa posledično odnos do oškodovanca. Obsojenčeva pripravljenost na povrnitev škode in s tem odnos do kaznivega dejanja se ocenjuje glede na dejanske zmožnosti obsojenca, torej se glede na konkretne finančne in ostale zmožnosti obsojenca ugotavlja, ali je storil vse, kar bi v danih razmerah lahko, da bi s kaznivim dejanjem povzročeno škodo povrnil. Toženka obrazloži, zakaj je ocenila, da takšne pripravljenosti pri tožnici v zadostni meri ni zaznala.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Komisija za pogojni odpust (v nadaljevanju toženka) odločila, da se tožnica, ki jo je Okrožno sodišče v Kopru s sodbo, št. I K 4139/2010 z dne 10. 10. 2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, št. II Kp 4139/2010 z dne 6. 6. 2013, obsodilo na kazen treh let in štirih mesecev zapora, pogojno ne odpusti s prestajanja kazni. Odločeno je bilo še, da posebni stroški v zvezi s tem postopkom niso nastali.

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnica, ki je kazen zapora v ZPKZ Ig nastopila 17. 1. 2014, podala prošnjo za pogojni odpust, ki jo je toženka najprej obravnavala na redni seji 10. 12. 2015 in sprejela odločitev, da se tožnico pogojno odpusti s prestajanja kazni dne 29. 2. 2016, vendar s pogojem, da se pred izdajo odločbe preveri še stanje postopka pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod št. I Kpr 51265/2014. Seznanjena je bila namreč, da je tožnica tam vabljena na zaslišanje. Glede na pridobljene informacije je v skladu s sedmim odstavkom 106. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) o zadevi ponovno odločala na izredni seji 23. 2. 2016 in izdala izpodbijano odločbo. Pojasni, katere dokaze je izvedla ter katerih ni in zakaj, ter izčrpno navede vsebino vpogledanih listin. Za pogojni odpust obsojenca morata biti izpolnjena formalni pogoj (delež prestane kazni, ki ga tožnica izpolnjuje) in materialni pogoj, pri katerem gre za ugotovitev, da je utemeljeno pričakovati, da obsojenec ne bo ponovil kaznivega dejanja, kot to izhaja iz petega odstavka 88. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po presoji vseh dokazov toženka zaključi, da ta pogoj ni izpolnjen. Pri tem je kot razloge v prid tožnici upoštevala, da je tožnica prvič na prestajanju kazni, kjer se ustrezno vede. Z besedami obžaluje kazniva dejanja; da jih ne bi ponavljala, jo motivira prikrajšanost njenih otrok za materinstvo. Ima pogoje za vključitev v življenje na prostosti, to je urejene družinske in socialne razmere, zagotovljeno bivališče in zaposlitev pri partnerju, nima težav z odvisnostjo od alkohola ali prepovedanih drog. Kljub temu pa ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnica kaznivega dejanja ne bo ponovila, in sicer glede na odprt kazenski postopek ter njen nekritičen odnos do kaznivih dejanj in oškodovancev.

3. Toženka je namreč dodatno zbrala podatke o zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kranju in ugotovila, da je bil izdan sklep o opravi preiskave zoper tožnico, kar pomeni, da je zoper njo v teku kazenski postopek, in sicer zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem in prvem odstavku 217. člena KZ-1, storjenega pred nastopom kazni. Le-to tožnica prestaja zaradi kaznivih dejanj z elementom protipravnega pridobivanja premoženjske koristi (to je poneverbe in nadaljevanega kaznivega dejanja ponarejanja listin), ki ga ima tudi kaznivo dejanje, zaradi katerega sedaj zoper njo teče kazenski postopek. Glede na navedeno je toženka pri ponovnem odločanju ocenjevala še tožničin odnos do storitve kaznivega dejanja in do oškodovanca. V tem pogledu ugotavlja, da je tožnica v letih od 2004 do 2008 pridobila 865.000,00 EUR protipravne premoženjske koristi, od česar ji je bilo takoj odvzetih 432.666,00 EUR, oškodovani družbi A. d.o.o. je sodišče prisodilo premoženjskopravni zahtevek v višini 180.040,00 EUR, z zahtevkom 252.294,00 EUR pa jo je napotilo na pravdo. Tožnica se sicer sklicuje, da je vrnila 70.000,00 EUR in da ji je bilo po sodbi zarubljeno celotno premoženje, vendar toženka izpostavi, da je sodišče naložilo bistveno višji znesek od plačanega, pri prodaji premoženja pa je šlo za prisilni ukrep in ne za aktivno ravnanje tožnice. Njeno sklicevanje, da oškodovana družba ni pričela izvršbe oziroma vložila tožbe ter da je nato prenehala (16. 12. 2013 je bila izbrisana iz sodnega registra po postopku redne likvidacije), zaradi česar da obveznosti ni dolžna oziroma ne more izpolniti, kaže na nekritičen odnos tožnice do kaznivega dejanja in oškodovanca. Sestavni element storjenih kaznivih dejanj je prav pridobitev protipravne premoženjske koristi, ki je tožnica ni povrnila. Oškodovani družbi po sodbi sicer ni dolžna povrniti povzročene škode, ker je družba prenehala, vendar lahko iz moralnih razlogov družbenikom povrne, kolikor lahko, in tako tudi po finančni plati pokaže kritični odnos do storjenih kaznivih dejanj in oškodovancev.

4. Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo v upravnem sporu. Toženki očita, da je nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje ter napačno presodila dokaze, da je napačno uporabila materialno pravo in kršila pravila postopka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da se prošnji za pogojni odpust ugodi; podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži, naj ponovno odloči. 5. Da oškodovana pravna oseba ne obstaja več, da zoper tožnico nikoli ni začela izvršbe in ne vložila tožbe, so objektivne okoliščine, na katera tožnica ni imela vpliva, zato jih ni mogoče uporabiti v njeno škodo, kar izhaja tudi iz mnenja prof. dr. B.B. Po obsodbi je bila brez sredstev in brez dohodkov. Ne gre torej za to, da škode ne bi hotela, ampak da je ne more povrniti, zato ji tega ni mogoče očitati, kar je izpostavil tudi Varuh človekovih pravic v dopisu z dne 23. 11. 2015. Povedala je, da se želi zaposliti, da bo odplačala dolgove, do česar se toženka ni opredelila in tudi ne obravnavala drugih relevantnih okoliščin. Pojem oškodovanca v nasprotju z načelom zakonitosti širi z družbe A. d.o.o. na družbenike in se sklicuje na stališče občne seje Vrhovnega sodišča z dne 21. 6. 2013, ki ni samostojna pravna podlaga in tudi nima takšne vsebine. Noben predpis obsojencu ne nalaga dolžnosti raziskovati, komu mora povrniti škodo, če je oškodovanec prenehal obstajati. Okoliščino, da škode še ni povrnil ali jo je deloma, je mogoče upoštevati le, če je obsojenec za to imel imel sredstva in možnosti. Nobena od okoliščin iz petega odstavka 88. člena KZ-1 avtomatično ne implicira obstoja ponovitvene nevarnosti, opraviti je treba celostno presojo okoliščin, ki jih je toženka presojala izrazito asimetrično. Nelogično je njeno stališče glede odnosa tožnice do oškodovanca, ki na prvo odločanje ni imel vpliva, ob ponovnem odločanju pa postal kronski razlog za zavrnitev prošnje. Toženka se ni opredelila do poročila ZPKZ Ig, ki najbolj pozna njene okoliščine in ki kljub obvestilu o uvedbi kazenskega postopka mnenja ni spremenil. 6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločbi in njenih razlogih. Poudari, da je prosti preudarek uporabila v skladu z namenom, zaradi katerega je določen. Zavrača tožbene navedbe in dodatno razčlenjuje za odločitev relevantne okoliščine oziroma argumente. Sodišču predlaga, da tožbo (primarni in podrejeni zahtevek) zavrne, tožnici pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V nadaljnjih vlogah tožnica izpostavlja, da doslej ni bila seznanjena z listinami iz spisa toženke, ki ji jih je poslalo sodišče. Iz njih je razvidno, da je določena dejstva in dokaze pridobival C.C., ki ni bil član Komisije niti ni podatka, da bi imel ustrezno pooblastilo. Odločitev o pogojnem odpustu z zamikom je toženka sprejela izključno zato, da bo pogojni odpust preklicala, saj 10. 12. 2015 utemeljenega razloga za zavrnitev prošnje ni imela, po njenih intervencijah pa je Okrožno sodišče v Kranju pohitelo s postopkom. Zakon takšnega preklica pogojnega odpusta ne pozna. Toženka je 10. 12. 2015 sprejela odločitev, o kateri bi morala izdati pisno odločbo, za sklep, da pred tem preveri stanje kazenske zadeve, ni imela podlage. Ves ugotovitveni postopek po 10. 12. 2015 in odločitev z dne 23. 2. 2016 sta zato nezakonita. V vsakem primeru bi morala tožnico obvestiti, da bo ponovno odločala, ter jo seznaniti z novimi okoliščinami in dokazi. Ker ji ni dala možnosti izjave o tem, je zagrešila absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki se ne ocenjuje z vidika možnosti vpliva na uspeh v postopku. Pri tem se tožnica sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 73/2016 z dne 14. 9. 2016. 8. Toženka odgovarja, da je pogojni odpust z zamikom določila, ker je bila seznanjena, da zoper tožnico potekajo zaslišanja na sodišču, in se je želela prepričati, ali gre za okoliščino, pomembno za odločitev. Zakon določa, da je do datuma pogojnega odpusta mogoče ponovno odločati o prošnji, ne gre torej za preklic prejšnje odločitve. Ignac Lesar je javni uslužbenec Ministrstva za pravosodje in ima pooblastilo za vodenje postopkov s področja izvrševanja kazenskih sankcij; pooblastilo za opravljena dejanja mu daje tudi peti odstavek 105. člena ZIKS-1 in nenazadnje 139. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica, ki je bila seznanjena, da zoper njo teče kazenski postopek, je morala računati, da to lahko pomeni oviro za pogojni odpust. Toženka tudi ni zavzela absolutnega stališča o vračilu celotne škode, temveč je presojala, ali želi tožnica odnos do kaznivega dejanja opredeliti tudi z aktivnim ravnanjem, vendar tožnica odklanja komunikacijo z oškodovanci in se ne čuti dolžna povrniti škode. Toženka še pojasni, da je bila tožnica prisotna na (prvi) seji Komisije, podala je svojo izjavo in bila seznanjena, da bo pred izdajo odločbe o pogojnem odpustu toženka preverila postopke na sodišču, kar lahko potrdi tožnica ter članice Komisije, zapisnikar in na seji prisotno zavodsko osebje. O stanju kazenskega postopka je bila tožnica seznanjena preko svoje pooblaščenke in bi se o tem lahko izjavila.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče lahko sledi tudi bistvenim razlogom, s katerimi je odločba utemeljena, in jih zato v celoti ne ponavlja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede na navedbe strank dodaja:

11. Po določbi prvega odstavka 88. člena KZ-1 sme biti obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, odpuščen s prestajanja kazni s pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne stori novega kaznivega dejanja. V skladu s petim odstavkom istega člena je obsojenec lahko pogojno odpuščen, če je mogoče utemeljeno pričakovati, da ne bo ponovil kaznivega dejanja. Pri presoji, ali naj se obsojenec pogojno odpusti, se upoštevajo predvsem povratništvo, morebitni kazenski postopki, ki tečejo zoper obsojenca za kazniva dejanja, storjena pred nastopom kazni zapora, odnos obsojenca do storjenega kaznivega dejanja in oškodovanca, njegovo vedenje med prestajanjem kazni, uspehi pri zdravljenju odvisnosti in pogoji za vključitev v življenje na prostosti.

12. Postopek odločanja o pogojnem odpustu je urejen v ZIKS-1 (člen 105 in sledeči), in sicer o pogojnem odpustu odloča Komisija, odločbe pa se izdajajo skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (glej še 8. člen ZIKS-1).

13. Z ozirom na citirano zakonsko ureditev pogojni odpust ni pravica obsojenca, temveč privilegij, ki ga je deležen le tisti obsojenec, pri katerem je utemeljeno pričakovati, da kaznivih dejanj ne bo več ponavljal, o čemer se odloča v upravnem postopku. V primeru izpodbijane odločbe gre torej za upravno odločbo, ki se, glede na vsebino 88. člena KZ-1, izda po prostem preudarku in s katero se odloča o privilegiju obsojenca in ne o kazenskih obtožbah zoper njega.

14. V primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Da lahko sodišče opravi takšno presojo, mora obrazložitev odločbe vsebovati dovolj natančno ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki glede na to dejansko stanje narekujejo v izreku odločbe sprejeto odločitev.

15. Navedenim zahtevam je toženka v obravnavanem primeru zadostila. Ugotovila je za odločitev relevantne okoliščine in jih celostno ocenila; pri tem je upoštevala tako okoliščine, ki gredo tožnici v prid, kot tudi tiste nasprotne, zaradi katerih ni mogoč zaključek, da je utemeljeno pričakovati, da tožnica ne bo ponovila kaznivega dejanja. Kot prvi razlog za presojo, da pri tožnici (še) ni takšne pozitivne prognoze, je upoštevala dejstvo, da je zoper tožnico pred Okrožnim sodiščem v Kranju v teku kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije, ki ga je storila, preden je nastopila kazen zapora, in ki poleg tega ima, tako kot kazniva dejanja, zaradi katerih tožnica prestaja kazen, element protipravne pridobitve premoženjske koristi. Tudi po mnenju sodišča so te okoliščine ključne za sprejeto odločitev. Da je bil sklep o opravi preiskave zoper tožnico izdan in s tem kazenski postopek formalno začet po prvi seji toženke, nima takšnega vpliva oziroma teže za odločitev, kot meni tožnica. Že zato ne, ker so okoliščine, ki se upoštevajo pri odločanju o pogojnem odpustu, v petem odstavku 88. člena KZ-1 navedene le primeroma in je zato po sodni praksi (prim. sodbi tega sodišča, št. I U 1173/2012 z dne 26. 10. 2012 in I U 432/2015 z dne 2. 6. 2015) tudi že predkazenski postopek oziroma sum storitve kaznivega dejanja okoliščina, na katero je mogoče opreti zavrnitev prošnje za pogojni odpust. Kot takšna relevantna okoliščina, ko se ugotavlja verjetnost ponavljanja kaznivih dejanj, tudi ni izključen glede na določbe ZUP, po katerih se lahko pri odločanju upoštevajo vsa dejstva in okoliščine, ki so primerne za posamezno vrsto odločitve.

16. Nadaljnja ocena toženke o nekritičnem odnosu tožnice do kaznivih dejanj in oškodovanca, ki jo je toženka ob ponovnem odločanju opravila glede na informacijo o stanju kazenskega postopka, pomeni le še dodatno utemeljitev izpodbijane odločitve, ki bi sicer tudi brez tega obstala glede na razloge iz prejšnje točke obrazložitve. Tožnica kot sporne izpostavlja posamezne vidike te argumentacije. Njena stališča sodišče v določenih točkah lahko sprejme (ko opozori, da se mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 21. 6. 2013 ne nanaša na enako situacijo, ter izpostavi stališče, ki izhaja tudi iz dopisa Varuha z dne 23. 11. 2015, da je treba ustrezno upoštevati tudi zmožnosti obsojenca za povrnitev škode). Vendar gledano v celoti, toženka pravilno izhaja iz temeljnega pravila kazenskega prava, da ni dopustno obdržati nič, kar je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Obrazloži, koliko protipravne premoženjske koristi je pridobila tožnica in kako je odločilo kazensko sodišče. Upravno sodišče, kot že v sodbi, št. III U 152/2016 z dne 16. 9. 2016, soglaša s toženko, da kritični odnos obsojenca do kaznivega dejanja ni le njegovo besedno obžalovanje, pač pa tudi odnos do obveznosti vrnitve protipravno pridobljenega premoženja, s tem pa posledično odnos do oškodovanca. Obsojenčeva pripravljenost na povrnitev škode in s tem odnos do kaznivega dejanja se ocenjuje glede na dejanske zmožnosti obsojenca, torej se glede na konkretne finančne in ostale zmožnosti obsojenca ugotavlja, ali je storil vse, kar bi v danih razmerah lahko, da bi s kaznivim dejanjem povzročeno škodo povrnil. Toženka obrazloži, zakaj je ocenila, da takšne pripravljenosti pri tožnici v zadostni meri ni zaznala. Tožničino sklicevanje, da je družba A. d.o.o. prenehala in da zato ni več oškodovanca, do katerega naj bi pokazala svoj odnos, ni skladno z omenjenim temeljnim pravilom, da nihče ne sme zadržati nič od tega, kar je pridobljeno s kaznivim dejanjem. V tem kontekstu sodišče razume tudi argument, da bi morala tožnica iz moralne odgovornosti posameznim družbenikom povrniti, kolikor lahko, pa tega ni storila. V tem pogledu bi tožnica lahko izkazala, da je poskušala poiskati kontakt z likvidacijskim upraviteljem oškodovane družbe in se pozanimati, ali je bila terjatev iz naslova njene obveznosti razdeljena med družbenike, kdo je torej upravičenec do terjatve, z njim vzpostaviti kontakt ter škodo vračati v skladu z zmožnostmi. Da bi storila kaj od tega, s čimer bi ne le besedno, ampak tudi z dejanji pokazala kritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja ter posledično ustrezen odnos do oškodovanca, tožnica niti ne trdi.

17. Glede na vse povedano je toženka upravičeno zaključila, da ni mogoče utemeljeno pričakovati, da tožnica ne bo ponovila kaznivega dejanja, in torej zakonski pogoj za pogojni odpust ni izpolnjen.

18. Do drugačne odločitve ne morejo voditi niti ugovori tožnice, ki se nanašajo na kršitve pravil postopka.

19. Sedmi odstavek 106. člena ZIKS-1 določa, da če v času od odločitve komisije do datuma pogojnega odpusta nastanejo razlogi, zaradi katerih komisija verjetno ne bi ugodila prošnji ali predlogu za pogojni odpust, če bi zanje vedela, predsednik komisije zadrži odloži izvršitev odločbe, dokler komisija ponovno ne odloči o prošnji oziroma predlogu. V obravnavanem primeru toženka o odločitvi s seje dne 10. 12. 2015 ni izdala pisne odločbe, ki bi jo tudi navzven zavezovala. Celo če bi izdala pisno odločbo, bi lahko ponovno (drugače) odločila o prošnji. Glede na povedano je po mnenju sodišča v citirani zakonski ureditvi podana podlaga tudi za na način odločanja, kot ga je izbrala v tem primeru (implicitno tako že sodba tega sodišča v zadevi I U 432/2015). Zato sodišče ne sledi ugovoru, da so po 10. 12. 2015 opravljena dejanja v postopku in posledično izpodbijana odločba nezakonita. Toženka je v sodnem postopku utemeljila oziroma izkazala pooblastilo Ignaca Lesarja za opravljena dejanja, čemur tožnica nato ni oporekala. Prav tako ni prerekala navedb, da je bila navzoča na prvi seji in takrat seznanjena, da se bo pred izdajo odločbe preverilo stanje kazenskega postopka. Tudi sicer situacije v obravnavani zadevi ni mogoče primerjati s tisto iz sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 73/2016. Ne le zaradi specifične ureditve ugotovitvenega postopka v omenjeni zadevi, ampak tudi zato, ker je sodišče pomanjkljivosti, ki jih tožnica očita postopku pri toženki, odpravilo v sodnem postopku tako, da je tožnici vročilo listine iz upravnega spisa in ji dalo možnost, da se o njih izjavi (primerjaj določbo 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1), vendar tožnica na njihovi podlagi ugotovljenih dejstev ni prerekala. V zvezi z očitkom, da se toženka ni opredelila do poročila oziroma predloga zavoda, sodišče dodaja, da se je do tega v obravnavanem primeru ustrezno smiselno opredelila, ko je obrazložila razloge za svojo drugačno odločitev. Obseg te obveznosti toženke je namreč treba presojati v luči zakonske ureditve, po kateri toženka na poročilo oziroma predlog zavoda ni vezana, pa tudi dejstva, da mnenje, ki ga je v konkretnem primeru zavod podal po tem, ko je bil obveščen o uvedeni preiskavi zoper tožnico, zajema golo navedbo, da kljub temu tožnica kaznivega dejanja ne bo ponovila in jo zato zavod še naprej podpira pri pogojnem odpustu.

20. Po navedenem je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

21. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov (drugi odstavek 52. člena ter prvi odstavek in 2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). V upravnem postopku ugotovljenih dejstev, ki so glede na zavzeta stališča sodišča bistvena za odločitev, tožnica konkretizirano ni prerekala in torej niti niso sporna. Sodišče zato dokazovanja z listinami upravnih spisov ni ponovno izvajalo. Med strankama sporna vprašanja so stvar interpretacije ugotovljenih dejanskih okoliščin glede na določbe zakona. Razlaga oziroma uporaba prava v konkretnem primeru je stvar sodišča. Vsebina prava, za razliko od dejstev, ni stvar dokazovanja. Zato se dokazni postopek glede listin, ki vsebujejo oziroma s katerimi se izkazujejo pravna stališča (kot so načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča in sodba omenjenega sodišča, pa tudi dopis Varuha in pravno mnenje prof. dr. B.B.), načeloma ne izvaja. Sodišče tudi ni sledilo v sodnem postopku podanim novim dokaznim predlogom toženke, ker se bodisi nanašajo na neprerekane navedbe (zaslišanje predsednice Komisije Č.Č. ter članic Komisije mag. D.D. in E.E., zapisnikarja F.F., pedagoga G.G. in direktorice ZPKZ Ig H.H.; pooblastilo za C.C.) bodisi na odločitev ne morejo vplivati (potrdilo Okrajnega sodišča v Trbovljah z dne 21. 9. 2016).

K točki II. izreka:

22. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.