Jedro

S tem, ko je obdolženec notarsko potrdilo o overitvi podpisa, ki so mu ga v notarski pisarni N. E. izdali za povsem drug namen, združil s ponarejenima pooblastiloma M. Š. oz. A. P. za sklenitev naročniškega razmerja pri družbi T. S. d.d., notarskega potrdila v ničemer ni spremenil. Zato notarsko potrdilo o overitvi podpisa ne predstavlja ponarejene javne listine po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, saj ni bilo niti ponarejeno niti spremenjeno. Tako ostane le očitek ponareditve pooblastil M. Š. oz. A. P. in je potrebno dejanje opredeliti po temeljni obliki tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki je med drugim podana ob ponareditvi (navadne) listine.

Izrek

I. Pritožbi zagovornice obdolženega A. S. se delno ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti spremeni:

1. v opisu kaznivega dejanja tako, da se v obeh alinejah I/1 točke izreka besedilo „listini pa sta bili v celoti ponarejeni“ nadomesti z besedilom „pooblastilo pa je bilo v celoti ponarejeno“;

2. v pravni opredelitvi tako, da se dejanje, opisano pod točko I/1 izreka, pravno opredeli kot nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1;

3. v odločbi o o kazenski sankciji tako, da se za nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin pod točko I/1 izreka, po prvem odstavku 251. člena KZ-1, določi kazen 6 (šest) mesecev zapora, izrečena enotna kazen pa se zniža na 9 (devet) mesecev zapora;

4. v odločbi o stroških postopka tako, da se obdolženca oprosti plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

II. V ostalem se pritožba obdolženčeve zagovornice in pritožba obdolženca v celoti kot neutemeljeni zavrneta in se v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. S. spoznalo za krivega, da je storil pod točko I/1 izreka nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 in pod točko I/2 izreka kaznivo dejanje goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Na podlagi 46. člena KZ-1 mu je za prvo kaznivo dejanje, na podlagi tretjega odstavka 251. člena KZ-1, izreklo (prav bi bilo določilo) kazen sedem mesecev zapora in za drugo kaznivo dejanje, na podlagi petega odstavka 211. člena KZ-1, kazen štiri mesece zapora, nakar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Z isto sodbo je obdolženca oprostilo obtožbe, da naj bi storil poskus kaznivega dejanja goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je obdolžencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas prebit v priporu od 8.3.2017 do 15.3.2017. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je še, da je obdolženec dolžan oškodovanemu podjetju A. d.o.o. plačati znesek 354,09 EUR, s presežkom premoženjskopravnega zahtevka je oškodovanca napotilo na pravdo.

2. Zoper obsodilni del sodbe sta vložila pritožbi obdolženec, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, in zagovornica, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZKP in napačne uporabe KZ-1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

3. Pritožba obdolženčeve zagovornice je deloma utemeljena, pritožba obdolženca pa ni utemeljena. Izpodbijano sodbo je bilo potrebno spremeniti tudi po uradni dolžnosti.

4. Obdolženčeva zagovornica uveljavlja bistvene kršitev določb ZKP, ki naj bi jih sodišče prve stopnje storilo s tem, ko obdolženec ni prejel prepisa zvočnega posnetka zadnjega naroka za glavno obravnavo z dne 13.9.2017. Po navedbah pritožnice se obramba ni mogla opredeliti do tega prepisa in ustne dopolnitve izvedenskega mnenja. Po zatrjevanju pritožnice zaradi nevročitve prepisa obramba ni imela možnosti za podajo pripomb, sodišče prve stopnje je preuranjeno zaključilo obravnavanje zadeve in izreklo sodbo.

5. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da sta bila obdolženec in njegova zagovornica navzoča na naroku za glavno obravnavo z dne 13.9.2017. Zagovornica je bila na tem naroku tudi aktivna, saj je postavljala vprašanja izvedencu, podala je tudi dokazne predloge. Na podlagi take ugotovitve je mogoče utemeljeno sklepati, da je bila obramba seznanjena z vsem dogajanjem na omenjenem naroku za glavno obravnavo. V primeru, ko predsednik senata odredi, da se glavna obravnava snema (tretji odstavek 314. člena ZKP), je treba strankam omogočiti predvajanje in pridobitev kopij posnetka iz informacijskega sistema sodišča takoj, ko je to izvedljivo (tretji odstavek 314. člena ZKP v zvezi s šestim odstavkom 84. člena ZKP oziroma šesti odstavek 314. člena ZKP). Sodišče prepisa posnetka glavne obravnave ni dolžno napraviti, temveč to stori na zahtevo strank ali če predsednik senata to sam odredi (šesti odstavek 314. člena ZKP). Iz podatkov v spisu ni razvidno, da bi obramba od sodišča zahtevala prepis zvočnega posnetka glavne obravnave. Zato očitane kršitve niso podane.

6. Pritožnica trdi, da je bil obdolženec za kaznivo dejanje pod točko I/1 izpodbijane sodbe že pravnomočno obsojen pod točko A, pod točko B pa je bil zavržen obtožni predlog po sodbi Okrajnega sodišča v Postojni I K 33699/2015 z dne 11.5.2016, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 33699/2015 z dne 11.9.2016. Zato je po mnenju zagovornice z izpodbijano sodbo kršeno načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.

7. Obdolženec je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Postojni I K 33699/2015 z dne 11.5.2016 pod točko A izreka, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 33699/2015 z dne 11.9.2016, spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ker je dne 8.10.2013 v P., v prostorih družbe Si. d.d. tam zaposleni osebi, pri sklepanju naročniške pogodbe, predložil kot pravo pooblastilo M. Š., iz katerega izhaja, da je bilo sestavljeno v L. 8.10.2013, skupaj z notarskim potrdilom o overitvi podpisa z datumom 8.10.2013, ki pa sta obe ponarejeni, saj pooblastila M. Š. ni nikoli sestavil in podpisal ter ga tudi ne predložil v overitev podpisa. Z isto odločbo je bil pod točko B izreka (sklep) zoper obdolženca zavržen obtožni predlog v smeri kaznivega dejanja goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, ker naj bi dne 8.10.2013 v P., v prostorih Si., osebju družbe Si. d.d. predložil ponarejene dokumente, kot navedeno, iz katerih je izhajalo, da ga je M. Š. pooblastil za sklepanje naročniškega razmerja in pogodbe o zagotovitve posebne ugodnosti in je tako zavedel zaposlene, da niso podvomili v resničnost navedbe, kot izhaja iz pooblastila in v dobri veri sestavili naročniško pogodbo in pogodbo o zagotavljanju posebne ugodnosti med družbo Si. d.d. in naročnikom M. Š., na podlagi katere je nato uporabil brezgotovinsko plačevanje z mobilnim aparatom, vse na škodo M. Š. in si tako na njegovo škodo pridobil za 181,52 EUR protipravne premoženjske koristi.

8. V izreku izpodbijane sodbe pod točko I/1 pa se obdolžencu očita, da je dne 8.10.2013 v L. sestavil pooblastili, s katerima naj bi ga M. Š. oz. A. P. pooblastila za sklenitev novega naročniškega razmerja pri družbi T. S. d.d. za paket J. 2 in podpis aneksa za telefon oz. mobilni aparat, in nato pridobil notarsko potrdilo o overitvi podpisa z dne 8.10.2013 pod št. OV 2, s katerim naj bi N. S. kot namestnica v notarski pisarni N. E. potrdila podpis A. S., katerega je priznal kot svojega, listine pa so bile v celoti ponarejene, saj M. Š. oz. A. P. pooblastil nikoli nista napisala in podpisala, v notarski pisarni N. E. pa takih pooblastil niso nikoli overili in izdali s takim namenom, do podatkov pa je obdolženi prišel nezakonito.

9. Iz primerjave opisov dejanj je razvidno, da se dejstva obeh kazenskih zadev ne prekrivajo. V prvem kazenskem postopku so bili na obdolženca naslovljeni očitki v zvezi s pooblastilom M. Š. za sklenitev naročniškega razmerja pri družbi Si. d.d., medtem ko se očitek v izreku izpodbijane sodbe nanaša na pooblastili M. Š. oz. A. P. za sklenitev naročniškega razmerja pri družbi T. S. d.d.. Gre torej za očitke v zvezi z različnimi listinami (pooblastili) in zato prejšnja odločba (sodba in sklep) ne pomeni tako imenovane „res iudicata“ ter iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP tudi ne onemogoča kazenskega pregona zaradi očitanega kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe. Zatrjevana kršitev načela ne bis in idem iz 3. točke 372. člena ZKP zato ni podana.

10. Obdolženec in njegova zagovornica nimata prav, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede obeh kaznivih dejanj opravilo pravilno in prepričljivo dokazno ocene ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo, so prepričljivi in življenjsko sprejemljivi ter logični, zato pritožnika s ponavljanjem obtoženčevega zagovora ter trditvami, da obdolženca priče (P. F., S. G., I. P.) niso prepoznale, da ni bila opravljena sodna prepoznava kot tudi ne soočenje z določenimi pričami, da mnenje sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav ne omogoča gotovostnega zaključevanja ter da je bil obdolženec spoznan za krivega na podlagi svoje preteklosti, ne uspeta izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da je obdolženec obravnavani kaznivi dejanji storil. Res je, da je obramba pred prvostopenjskim sodiščem podala dokazna predloga za zaslišanje P. M. in dopolnitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za forenzično preiskovanje pisav, vendar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jih je zavrnilo, kar je v sodbi tudi tehtno obrazložilo (glede P. M. v točki 11 in glede dopolnitve izvedenskega mnenja v točki 12 obrazložitve). Da bi pritožnika uspela vzbuditi dvom v pravilnost ugotovljenih odločilnih dejstev, bi morala z enako metodo, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, pritožbenemu sodišču predstaviti dokazno oceno, zaključki in argumenti pa bi morali biti prepričljivejši od tistih v izpodbijani sodbi. Pritožbene navedbe v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa niso take, saj predstavljajo zgolj subjektivno videnje pritožnikov, zato ne morejo biti deležne uspeha. Smiselno uveljavljeni pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja torej ni utemeljen.

11. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v smislu 383. člena ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil s tem, ko je sodišče prve stopnje dejanje, opisano pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe, opredelilo kot kaznivo dejanje po tretjem odstavku 251. členu KZ-1 namesto kot kaznivo dejanje po prvem odstavku 251. člena KZ-1, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti, kar predstavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP.

12. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 med drugim stori, kdor ponaredi javno listino ali spremeni tako pravo listino. Ponarejena listina je tista, ki ne izvira od osebe, ki je na njej navedena kot izdajatelj, ne glede na resničnost ali neresničnost njene vsebine, s pojmom spremembe prave listine pa je treba razumeti nepooblaščeno vsebinsko spremembo izjave v listini. S spremembo se spremeni vsebina, ki jo je imela prava listina, gre za nepooblaščeno spremembo vsebine listine, tako da to ni več izjava avtentičnega izdajatelja.

13. V konkretnem delu opisa kaznivega dejanja pod točko I/1 izreka se obdolžencu očita, da je dne 8.10.2013 v L. sestavil pooblastili, s katerima naj bi ga M. Š. oz. A. P. pooblastila za sklenitev novega naročniškega razmerja pri družbi T. S. d.d. za paket J. 2 in podpis aneksa za telefon oz. mobilni aparat, in nato pridobil notarsko potrdilo o overitvi podpisa z dne 8.10.2013 pod št. OV 2, s katerim naj bi N. S. kot namestnica v notarski pisarni N. E. potrdila podpis A. S., katerega je priznal kot svojega, listine pa so bile v celoti ponarejene, saj M. Š. oz. A. P. pooblastil nikoli nista napisala in podpisala, v notarski pisarni N. E. pa takih pooblastil niso nikoli overili in izdali s takim namenom, do podatkov pa je obdolženi prišel nezakonito. S tem, ko je obdolženec notarsko potrdilo o overitvi podpisa, ki so mu ga v notarski pisarni N. E. izdali za povsem drug namen, združil s ponarejenima pooblastiloma M. Š. oz. A. P. za sklenitev naročniškega razmerja pri družbi T. S. d.d., notarskega potrdila v ničemer ni spremenil. Zato notarsko potrdilo o overitvi podpisa ne predstavlja ponarejene javne listine po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, saj ni bilo niti ponarejeno niti spremenjeno. Tako ostane le očitek ponareditve pooblastil M. Š. oz. A. P. in je potrebno dejanje opredeliti po temeljni obliki tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki je med drugim podana ob ponareditvi (navadne) listine. Ugotovljeno kršitev kazenskega zakona je pritožbeno sodišče odpravilo tako, da je izpodbijano sodbo po pooblastilu iz prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je besedilo v opisu dejanja v obeh alinejah I/1 točke izreka „listini pa sta bili v celoti ponarejeni“ nadomestilo z besedilom „pooblastilo pa je bilo v celoti ponarejeno“; in dejanje opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. 14. Ker je pritožbeno sodišče dejanje pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe opredelilo po prvem odstavku 251. člena KZ-1, je moralo obdolžencu tudi na novo določiti kazen za to kaznivo dejanje. Pri tem je upoštevalo težo storjenega dejanja ter vse tiste okoliščine, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša, in jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na navedeno je obdolžencu za to dejanje določilo kazen šest mesecev zapora in posledično poseglo tudi v izrečeno enotno zaporno kazen tako, da jo je znižalo na devet mesecev zapora. Tako izrečena enotna zaporna kazen je glede na že navedene okoliščine primerna teži storjenih dejanj in obdolženčevi krivdi.

15. Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku, tako kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, je pravilna, pritožbena navedba obdolženčeve zagovornice, da oškodovanec ni določno označil premoženjskopravnega zahtevka in predložil dokazov, predstavlja zgolj videnje zagovornice in je zato ne more izpodbiti.

16. Zagovornica izpodbija tudi odločbo o stroških kazenskega postopka s sklicevanjem na to, da bi sodišče prve stopnje obdolženca glede na njegove izredno šibke premoženjske razmere, ko prejema denarno socialno pomoč, kar je izkazano s pritožbeno priloženo odločbo CSD I. B. št. xx, moralo oprostiti plačila vseh stroškov kazenskega postopka. Po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP sodišče oprosti obdolženca povrnitve stroškov postopka, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati. Dejstvo, da je obdolženec prejemnik denarne socialne pomoči, govori za ogroženost njegovega preživljanja s plačilom stroškov tega kazenskega postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornice v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo (tudi) v odločbi o stroških postopka spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka.

17. Preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP, ni pokazal drugih nepravilnosti.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi obdolženčeve zagovornice deloma ugodilo in izpodbijano sodbo tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (prvi odstavek 394. člena ZKP), v preostalem delu pa je pritožbo zagovornice in pritožbo obdolženca v celoti kot neutemeljeni zavrnilo in je v nespremenjenih, a izpodbijanih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

19. Ker je odločitev pritožbenega sodišča deloma v obdolženčevo korist, izrek o stroških pritožbenega postopka v smislu drugega odstavka 98. člena ZKP kot nepotreben odpade.