Jedro

Toženka odmere stroškov ni izvedla pavšalno, ampak je z navajanjem konkretnih razlogov ustrezno obrazložila odločitev v zvezi z odmero posamezne nagrade oziroma izdatka po OT. Tožnik neutemeljeno opozarja na neobrazloženost izpodbijanega sklepa, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev pravil postopka. Nasprotno pa je pavšalno navajanje moč očitati ravno tožniku, saj ta ni določno obrazložil, katere postavke njegovega stroškovnika naj ne bi bile upoštevane oziroma določno obrazložene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom delno ugodil tožnikovemu zahtevku in mu priznal nagrado in potrebne izdatke za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v skupnem znesku 4.307,62 EUR, v presežku je zahtevek tožnika zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila upravičenki A. A. dodeljena BPP v zvezi z uveljavljanjem nujnega deleža po njeni mami v povezavi z izpodbijanjem veljavnosti darilne pogodbe ter v postopku mediacije. Pravdni postopek je potekal pri Okrožnem sodišču v Mariboru. Tožnik je pravočasno vrnil originalno in s strani upravičenke podpisano napotnico, toženka pa je njegovemu zahtevku delno ugodila in mu odmerila odvetniške stroške skladno z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT). Toženka je pri odmeri nagrade upoštevala vrednost spornega predmeta v skupni višini 100.000,00 EUR. Za uvodni posvet z upravičenko in nadaljnjo elektronsko komunikacijo v skupnem trajanju do dveh ur je priznala nagrado v višini 100 točk (tar. št. 39/1 OT), za uvodni pregled in preučitev listin v trajanju do dveh ur prav tako 100 točk (tar. št. 39/2 OT), kar je po mnenju toženke primerno glede na zahtevnost in trajanje sodnega postopka. Nadalje je toženka za pripravo in vložitev tožbe, ki že zajema podan predlog za oprostitev plačila sodnih taks in njegovo kasnejšo dopolnitev, priznala nagrado v višini 600 točk (tar. št. 18/1 OT). Za pripravo in vložitev prve pripravljalne vloge je tožniku priznala nagrado v višini 600 točk (tar. št. 19/1 OT), za drugo pripravljalno vlogo nagrado v višini 450 točk (tar. št. 19/2 OT v zvezi s tar. št. 18/1 OT), za šest nadaljnjih pripravljalnih vlog nagrado v skupni višini 1.800 točk (6 x 300 točk za vsako nadaljnjo pripravljalno vlogo, tar. št. 19/3 OT), za zastopanje upravičenke na naroku dne 1. 6. 2020 nagrado v višini 600 točk (tar. št. 20/1 OT v zvezi s tar. št. 18/1 OT) in za sklenjeno sodno poravnavo na naroku istega dne, ki zajema že predhodno poslane poravnalne ponudbe nasprotni stranki, nagrado v višini 1.200 točk (druga alineja tar. št. 3/1 OT). Zastopanje upravičenke na mediacijskem srečanju dne 14. 1. 2020 je zajeto že v priznani nagradi za sklenitev sodne poravnave. Skladno s tar. št. 4/1 OT se posebna nagrada za zastopanje v postopku mediacije prizna le v primeru, če ne pride do sklenitve sodne poravnave. Toženka je priznala tudi pavšalne izdatke za fotokopiranje ter poštne in telekomunikacijske storitve v višini 119 točk (tretji odstavek 11. člena OT) ter izdatke iz naslova kilometrine v višini 189,44 EUR (10. člen OT) za dvakratno vožnjo iz tožnikove pisarne v Ljubljani na Okrožno sodišče v Mariboru in nazaj, zaradi udeležbe na mediacijskem srečanju dne 14. 1. 2020 in na naroku dne 1. 6. 2020. Skupna višina odvetniku priznane nagrade in vseh potrebnih izdatkov, upoštevaje tudi 22% DDV, znaša 4.307,62 EUR.

2. Tožnik v tožbi navaja, da je toženka v zavrnilnem delu izpodbijanega sklepa narobe odmerila stroške nudenja BPP, ko mu ni priznala vseh priglašenih stroškov. V zadevi je šlo za kompleksen postopek s primarnim in podrednimi zahtevki, kjer se je toženec do konca upiral temelju in višini nujnega deleža. Z upravičencem si je izmenjal približno 100 mailov glede konkretnega delovnega spora, v katerem ga je zastopal, z njim opravil 20 pogovorov po telefonu, vsaj 6 sestankov v pisarni, kar bi sodišče moralo šteti med potrebne stroške zastopanja. Toženka ni priznala približno polovice vseh priglašenih stroškov, saj mu ni priznala prvega naroka za glavno obravnavo, urnine, mediacijskega srečanja, za vse to pa je tožnik moral opraviti vožnje v Maribor. Poslanih je bilo več izvensodnih zahtevkov in poravnalnih ponudb, ki so bile strokovno argumentirane, specificirane in je bilo v njih navedeno novo dokazno gradivo, tega pa toženka ni upoštevala. Tožnik je bil diskriminiran v primerjavi z drugimi izvajalci BPP, katerim je v celoti priznana nagrada za BPP. Zaradi svojega poklicnega stanu in ker je zastopal upravičenca - delavca, kot šibkejšo stranko v delovnem sporu je bil očitno diskriminiran pri odločanju organa za BPP. Izpodbijani sklep je tudi neobrazložen. Sodišče naj zato tožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni in tožniku prizna vse priglašene stroške oz. izpodbijani sklep odpravi in vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in pojasnjuje, da je tožniku pravilno in zakonito odmerila nagrado in potrebne izdatke za opravljene storitve na podlagi veljavne OT in upoštevaje 17. člen Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Ker je šlo za prvo tožnikovo seznanitev s pravdno zadevo, je toženka poleg nagrade za pripravo in vložitev tožbe priznala še nagrado za uvodni posvet z upravičenko in uvodni pregled in preučitev listin. Čeprav gre za izvensodni opravili, ki sta praviloma zajeti v priznanih nagradah za zastopanje v sodnem postopku, je toženka s tem v zadostni meri upoštevala zahtevnost in trajanje sodnega postopka ter druge okoliščine. Elektronska komunikacija med odvetnikom in upravičenko v nadaljevanju sodnega postopka po ustaljeni sodni praksi ne predstavlja samostojne odvetniške storitve, toženka je tovrstno komunikacijo vključila v tar. št. 39/2 OT. Ker je bila odvetniku priznana nagrada za pripravo in vložitev tožbe, predlog za taksno oprostitev po ustaljeni sodni praksi ni samostojna odvetniška storitev, saj gre za akcesorni zahtevek tožbe, prav tako je zastopanje v postopku mediacije vključno s predhodnim postopkom izvensodnega poravnavanja zajeto v priznani nagradi za sklenjeno sodno poravnavo. Tudi ostale navedbe v tožbi so neutemeljene ter na pravilnost izpodbijanega sklepa ne vplivajo, zato naj sodišče tožbo zavrne in potrdi odločitev toženke.

4. Stranka z interesom, A. A., na tožbo ni odgovorila.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bil tožnik z odločbo št. Bpp 1749/2019 z dne 08. 08. 2019 določen za pravno svetovanje in zastopanje upravičenke A. A. pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku, zaradi uveljavljanja nujnega deleža v povezavi z izpodbijanjem veljavnosti darilne pogodbe. Prav tako ni sporno, da je tožnik odobrene storitve BPP opravil in stroškovnik pravočasno vložil, toženka pa je delno sledila predloženemu stroškovniku in tožniku odmerila in priznala nagrado ob sklicevanju na 17. člen ZOdv in določbe OT.

7. Šesti odstavek 30. člena ZBPP določa, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški oziroma notarski tarifi in v obsegu odobrene BPP. Odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči ter ga navesti ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (osmi odstavek). Nadalje peti odstavek 17. člena ZOdv določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi. V primeru zastopanja stranke po uradni dolžnosti ali v primeru nudenja BPP so morebitni dogovori po drugem odstavku tega člena nični.

8. Sodišče ugotavlja, da tožnik z izpodbijanim sklepom ni bil diskriminiran v primerjavi z vsemi drugimi izvajalci BPP, katerim je v celoti priznana nagrada za BPP. Zakonska ureditev iz petega odstavka 17. člena ZOdv, po kateri so odvetniki, ki izvajajo BPP, omejeni na polovično plačilo po OT, po presoji sodišča ni sama po sebi neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, saj je treba razlikovati med situacijama, ko odvetnik nastopa na trgu, in ko opravlja storitve po naročilu sodišča.1 Sodišče zato zavrača očitano kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Sicer pa tožnik v tožbi opozarja na neenako obravnavanje oziroma diskriminacijo z ostalimi izvajalci BPP, kar utemeljuje z zastopanjem upravičenca - delavca kot šibkejše stranke v delovnem sporu. Tožnik tudi navaja, da sta si z upravičencem izmenjala približno 100 mailov glede konkretnega delovnega spora, kjer ga je zastopal, z njim je opravil 20 pogovorov po telefonu in vsaj 6 sestankov v pisarni, končno poročilo stranki pa je samostojno opravilo, zato ga toženka neutemeljeno ni priznala. Te navedbe se ne nanašajo na obravnavano zadevo, v kateri je tožnik, kot že povedano, zastopal upravičenko do BPP v pravdnem (in ne delovnopravnem) sporu, zato jih sodišče ni presojalo po vsebini.

9. Tožnik v tožbi navaja več nepravilnosti izpodbijanega sklepa, med drugim naj bi toženka arbitrarno presojala o tem, kateri stroški so za postopek potrebni in kateri ne. Sodišče ugotavlja, da toženka odmere stroškov ni izvedla pavšalno, ampak je z navajanjem konkretnih razlogov ustrezno obrazložila odločitev v zvezi z odmero posamezne nagrade oziroma izdatka po OT. Tožnik zato neutemeljeno opozarja na neobrazloženost izpodbijanega sklepa, s čimer naj bi bila podana bistvena kršitev pravil postopka. Nasprotno pa je pavšalno navajanje moč očitati ravno tožniku, saj ta ni določno obrazložil, katere postavke njegovega stroškovnika naj ne bi bile upoštevane oziroma določno obrazložene. Iz tega razloga nadaljnja presoja s strani sodišča v tej smeri niti ni bila mogoča. 10. Navedba tožnika, da mu toženka ni priznala stroškov za narok za glavno obravnavo, ne drži, saj iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila tožniku za zastopanje upravičenke na naroku dne 1. 6. 2020 priznana nagrada v višini 600 točk (po tar. št. 20/1 OT v zvezi s tar. št. 18/1 OT). V zvezi z udeležbo na mediacijskem srečanju dne 14. 1. 2020 toženka pojasni, da je nagrada za to storitev zajeta že v priznani nagradi za sklenitev sodne poravnane, za kar je podlaga v tar. št. 3/1 OT v zvezi s tar. št. 18/1 OT. Tožbeni ugovori, ki se pavšalno nanašajo na urnino, odsotnost iz pisarne ter dnevnico za vsak zagovor in narok, pa pomenijo nedopustno tožbeno novoto iz 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožnik namreč v postopku do izdaje izpodbijanega sklepa nagrade za ta dejanja ni priglasil. Po tej določbi lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa ni pojasnil, zakaj teh navedb ni podal že tekom predmetnega upravnega postopka.

11. Po presoji sodišča je odločitev toženke tudi v zavrnilnem delu pravilna in zakonita, v postopku pa tudi niso bila kršena pravila postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji) na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno.

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020.