Jedro

Premoženje podržavljeno v postopku prisilne izterjave vojnega dobička se ne denacionalizira. V postopku denacionalizacije se ne preizkuša zakonitost akta o podržavljenju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo z dne 13.1.1993 je tožena stranka zavrnila zahtevo za denacionalizacijo hiše, zaplenjene I.J., umrlemu 11.1.1971, ki so jo vložile njegove zakonite dedinje, ker je ugotovila, da je to premoženje I.J. bilo odvzeto kot vojni dobiček. Po določbi 87. člena zakona o denacionalizaciji pa osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po zakonu o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražne okupacije (Uradni list DFJ, št. 36/45), niso upravičenci do denacionalizacije.

Tožnice so 18.2.1993 vložile tožbo, v kateri navajajo, da je tožena stranka njihovo zahtevo za vrnitev z zaplembo odvzetega premoženja z izpodbijano odločbo iz formalnih razlogov zavrnila in jih napotila na tožbo. Premoženje, katerega vrnitev zahtevajo, je bilo last njihovega očeta, ki je to premoženje pridobil na podlagi kupne pogodbe, sklenjene s solastniki.

Pogodba naj bi bila ustno sklenjena v marcu 1941, kar vse je bilo priznano v sodnih postopkih. To premoženje pa je potem bilo pokojnemu očetu zaplenjeno kot vojni dobiček in sicer v izvršbi, ker vojnega dobička ni plačal. Tožnice zatrjujejo, da je oče celo bil pripravljen plačati vojni dobiček, vendar so mu na vsak način hoteli odvzeti pridobljeno stanovanjsko hišo. Z odločbo Občinskega ljudskega odbora z dne 11.7.1957 je stanovanjska hiša prešla brezplačno v last čevljarskega podjetja, ki ga je pozneje prevzela tovarna ..., ki je v objektu zgradila 18 stanovanj za potrebe svojih delavcev. Pokojnik si je na vse načine prizadeval, da bi dokazal, da hiša ni vojni dobiček, pisal je celo pisarni predsednika republike, vendar vse brezuspešno. Tožnice predlagajo, da sodišče ugotovi, da odvzeto premoženje ni bilo predmet vojnega dobička, in da se naj pokojniku prizna lastninska pravica na nepremičninah ter izda ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi.

Na poziv sodišča so tožnice tožbo popravile in dopolnile tako, da izpodbijajo odločbo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije z dne 13.1.1993, in še navajajo, da odločitev tožene stranke pomeni priznanje nezakonite odločbe organa, ki je pokojnemu I.J. vzel premoženje. Po mnenju tožnic je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča LRS z dne 4.9.1947 dokončno odločeno in rešeno vprašanje, ali gre v danem primeru za vojni dobiček ali ne. Tožnice predlagajo, da se izpodbijana odločba odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bila pri odločitvi o zahtevi za vrnitev podržavljenega premoženja vezana samo na zakon o denacionalizaciji, ki v 87. členu določa, da niso upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po zakonu o odvzemu vojnega dobička. Sporno premoženje pa je bilo podržavljeno na podlagi navedenega predpisa, tožena stranka pa v postopku denacionalizacije ni pristojna ugotavljati, ali je šlo pri odvzemu vojnega dobička za pravičnost ali ne. Po mnenju tožene stranke je tožba tudi formalno vprašljiva, saj je tožba možna le zoper upravni akt, in tožena stranka je organ, katerega akt se izpodbija, tožeča stranka pa vlaga tožbo zoper občino in tovarno ... z zahtevkom, ki je vsebinsko popolnoma civilno pravne narave.

Tožba ni utemeljena.

Enako kot tožena stranka tudi sodišče iz upravnih spisov ugotavlja, da je obravnavana nepremičnina bila I.J. odvzeta v postopku prisilne izterjave vojnega dobička, po določbah zakona o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije. Po določbi 16. člena navedenega zakona se je prisilno izterjanje vojnega dobička izvršilo tako, da se je določena imovina vojnega dobičkarja, potrebna za poravnavo zneska vojnega dobička, prenesla na državo. In po izvršilnem sklepu okrajnega sodišča z dne 19.3.1948, ki ga je s sklepom z dne 4.3.1950 vzdržalo v veljavi tudi po pritožbi I.J., je bila nepremičnina prenesena v splošno ljudsko premoženje za poplačilo neplačanega vojnega dobička. Sodba vrhovnega sodišča z dne 7.9.1947, na katero se tožnice sklicujejo, pa se nanaša na zaplembeno zadevo ..., v kateri je I.J. izločeval nepremičnino ..., in z izločitvijo tudi uspel, ne nanaša pa se ta sodba na zadevo vojnega dobička I.J. Tožbene navedbe, ki se nanašajo na zakonitost ugotavljanja in odvzema vojnega dobička I.J. pa ne morejo biti predmet denacionalizacijskega postopka. V denacionalizacijskem postopku upravni organ ne preizkuša zakonitosti akta o podržavljenju, temveč ugotavlja, ali je podana pravna in dejanska podlaga za denacionalizacijo podržavljenega premoženja. V obravnavanem primeru take podlage ni, ker je v 87. členu zakona o denacionalizaciji določeno, da niso upravičenci do denacionalizacije prejšnji lastniki premoženja, ki je bilo podržavljeno po zakonu o odvzemu vojnega dobička, pridobljenega v dobi sovražnikove okupacije (Uradni list DFJ, št. 36/45).

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).