Jedro

V obravnavanem primeru, ko je že sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je tožnikove izostanke z dela šteti za neopravičene, enako pa je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje, gre za situacijo, v kateri je bil ugotovljen in rešen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Obe sodišči praktično enako, čeprav z različnim pristopom in ne glede na to, kdo nosi dokazno breme, štejeta za dokazano, da je tožnik izostal z dela neopravičeno. V takem primeru pa pravil o dokaznem bremenu ni mogoče uporabiti tako, kot to trdi revident. Šele če gre za nedokazanost nekega dejstva, posledice te nedokazanosti zadenejo stranko, ki mora dejstvo pomembno za določitev glede na ustrezen materialni predpis najprej zatrjevati, in nato v skladu s členom 7 ZPP o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tudi dokazati. Zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih sodišču očita revizija, ni ugotoviti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavita sklepa toženca z dne 22.9.2000 in 12.11.2000 o prenehanju delovnega razmerja tožnika in posledično tudi zahtevek, da tožniku delovno razmerje še traja, da ga mora toženec sprejeti nazaj na delo in mu za nazaj priznati pravice iz delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče odločalo v nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu. Toženec ni dokazal, da je tožnik doma ostal samovoljno in bi sodišče zato moralo zahtevku ugoditi. Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbi kršilo določbe postopka, ker je nedopustno spremenilo dejansko stanje njej v škodo in skušalo prikriti neobstoječ zaključek sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je zaključilo, da je tožnik dolžan dokazati upravičenost izostanka z dela. Pri tem se je zavedalo, da sodba sodišča prve stopnje odločitev gradi na dejstvu, da ni dokazano, da je tožnik imel dovoljenje v spornem obdobju ostati doma. Zato je zaključek sodišča druge stopnje drugačen od zaključka sodišča prve stopnje, pri čemer bi moralo tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugoditi, če bi upoštevalo pravila o dokaznem bremenu. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na s strani nižjih sodišč ugotovljeno dejansko stanje.

Iz določbe 6. točke prvega odstavka 100. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) izhaja, da delavcu preneha delovno razmerje, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se na delo ne vrne, s prvim dnem odsotnosti z dela. Bistvena okoliščina za odločitev je zato ugotovitev neupravičene odsotnosti.

Po določbi 4. člena konvencije 158 MOD o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (konvencija - Uradni list SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS 54/92, mednarodne pogodbe 15/92) delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca (v to kategorijo sodi tudi neupravičena odsotnost z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni) ali v zvezi z operativnimi potrebami podjetja, ustanove ali službe. Po določbi točke a) v drugem odstavku 9. člena konvencije pa je dokazno breme, da obstaja resen razlog za prenehanje delovnega razmerja po določbi 4. člena, na delodajalcu.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi VIII Ips 261/99 z dne 7.3.2000 sprejelo stališče, da mora v postopku delodajalec dokazati resen razlog za prenehanje delovnega razmerja in če ni dokazov za zaključek, da je delavec izostal z dela samovoljno, da ni dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ta primer ni enak obravnavanemu primeru, saj gre za drugačno dejansko stanje. V obravnavanem primeru, ko je že sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da je tožnikove izostanke z dela šteti za neopravičene, enako pa je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje, gre za situacijo, v kateri je bil ugotovljen in dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Obe sodišči praktično enako, čeprav z različnim pristopom in ne glede na to, kdo nosi dokazno breme, štejeta za dokazano, da je tožnik izostal z dela neopravičeno. V takem primeru pa pravil o dokaznem bremenu ni mogoče uporabiti tako, kot to trdi revident. Šele če gre za nedokazanost nekega dejstva, posledice te nedokazanosti zadenejo stranko, ki mora dejstvo pomembno za odločitev glede na ustrezen materialni predpis najprej zatrjevati, in nato v skladu s členom 7 ZPP o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena tudi dokazati. Zato očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih sodišču očita revizija, ni ugotoviti.

Tudi očitek, da je sodišče druge stopnje spreminjalo dejansko stanje ugotovljeno na sodišču prve stopnje, ne drži. Logična posledica zaključka, da ni dokazano, da je tožnik imel dovoljenje ostati doma oziroma ne priti na delo, je ob določenih obveznostih iz delovnega razmerja (osebno, redno (dnevno) opravljanje dela po navodilih delodajalca), neopravičena odsotnost z dela. Glede teh zaključkov, do katerih je sodišče prišlo po izvedenem dokaznem postopku, in ki so za odločitev edino bistveni, se sodbi sodišč prve in druge stopnje ne razlikujeta. Zato ni mogoče ugotoviti očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Glede na določbe konvencije in glede na uporabljene določbe ZDR je neupravičen izostanek z dela zaporedoma več kot pet delovnih dni (to je dejanska ugotovitev), če ga delodajalec ugotovi, resen razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ker je bilo že v postopku pri delodajalcu zatrjevano, potrjeno pa tudi v postopku pred sodiščem, da je tožnik brez dovoljenja delodajalca izostal z dela več kot zaporednih pet delovnih dni, je to razlog za prenehanje delovnega razmerja. Iz povedanega namreč sledi, da je bil tožniku dokazan resen razlog za prenehanje delovnega razmerja, zato mu je z izpodbijanim sklepom toženca delovno razmerje zakonito prenehalo, kot je že pravilno odločilo sodišče v izpodbijani sodbi.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.