Jedro

Iz prvega odstavka 3. člena gradbene pogodbe jasno izhaja, da je bil toženec dolžan vsa prevzeta dela dokončati do 5. 6. 2015 in da je rok bistvena sestavina pogodbe. Ni pravno relevantno, da je bil ta datum določen kasneje in ne ob podpisu pogodbe (ko je bil ustno dogovorjen enomesečni rok za dokončanje vseh del). Bistveno je, da je bil v času veljavnosti pogodbe (sporazumno) dogovorjen (z njim pa je soglašal tudi dejanski izvajalec del).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 8.433,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka); zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneskov 5.701,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2015 dalje in 1.740,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2015 dalje do plačila (II. točka izreka); odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti stroške postopka v znesku 550,61 EUR, v roku 15, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpostavlja, da je sodišče podalo napačen pravni pouk, ko je navedlo, da je zoper sodbo dopustna pritožba v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka (prehodne in končne določbe ZPP-E). Sodišče bi moralo postaviti drugega izvedenca, saj je izvedenec A. K. jasno navedel, da je zabeležil izjave tožnice in jih upošteval pri oceni izvedenih del. Pri svojem delu torej ni postopal objektivno, temveč na podlagi subjektivnih vplivov tožnice, kar je razvidno tudi iz izvedenskega mnenja in njegove dopolnitve. Tudi zaslišan je izjavil, da je upošteval izjave tožnice. Ugotovitve sodišča prve stopnje v 10. točki obrazložitve so tako zmotne. Sodišče je napačno ugotovilo, da je bil rok bistvena sestavina pogodbe. Nesporno je bil datum 5. 6. 2015 dopisan naknadno, v času sklenitve pogodbe rok ni bil zapisan in tako ni bil dogovorjen kot bistvena sestavina pogodbe. Poleg tega je prišlo do višje sile, nepredvidene bolezni Z. B., zaradi česar je logično, da dela do 5. 6. 2015 niso mogla biti izvedena. Zmotno sodišče razloguje, da bolezen izvajalca ni nepredvidljiva okoliščina. V tako kratkem času toženec ni mogel zagotoviti drugega izvajalca, neživljenjsko pa je pričakovati, da bo vseskozi imel na zalogi dodatne izvajalce za primer, če prvi zbolijo. Gre za bolniško odsotnost v obdobju 14 dni, kar bi tožnica morala upoštevati pri roku. Da rok ni bil bistvena sestavina pa izhaja tudi iz izpovedbe tožnice, ki je omenjala datum 15. 6. Nelogično je, da bi fiksen rok določili kasneje ob ugotovitvi, da so dela potekala počasneje in da je bil sprva dogovorjen enomesečni rok, pa v tem času dela niso bila opravljena in je tožnica dopuščala opravljanje del tudi po preteku tega enomesečnega obdobja. Da rok ni bil bistvena sestavina pogodbe, izhaja tudi iz dopisa A7, s katerim je tožnica pozivala k dokončanju del in opozarjala na možnost odstopa od pogodbe, in to skoraj en mesec prej, preden naj bi potekel rok. Tudi sicer bi bila v takšnem primeru pogodba razdrta po samem zakonu in od nje ne bi bilo treba odstopiti. Nerazumljivo je, kako je tožnica tožencu že 17. 5. 2015 sporočila, da je pogodba razdrta z dnem 5. 6. 2015 in zahtevala vračilo 14.000,00 EUR v roku 8 dni od prejema dopisa. Poleg tega sta toženec kot priča Z. B. povedala, da tožnica dokončanja del sploh ni dopustila, čeprav sta jih večkrat hotela dokončati. Plačilo 14.000,00 EUR še ne dokazuje, da je imela tožnica interes, da se dela dokončajo, ob hkratni izpovedbi, kako ni bila zadovoljna z dotedanjo izvedbo del. Sodišče se tudi ni opredelilo do trditev toženca, da so bila naknadno naročena še dodatna dela, s čimer je zagrešilo bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ker torej pogodba ni bila razvezana po samem zakonu, saj rok ni bil bistvena sestavina pogodbe, je sodišče materialno pravo napačno uporabilo tudi v obsegu, ko se je oprlo na določbo 111. člena OZ. Napačen je tudi zaključek sodišča, da dokazni postopek glede s strani toženca izvedenih del ni bil onemogočen. Ostaja nepojasnjeno, kako je izvedenec opravil meritve tistih del, ki jih je opravil toženec, če so bila nato izvedena še druga dela po drugih izvajalcih. Zmoten je tudi zaključek sodišča, da je toženec z navedbami, katera dela je opravil, prekludiran.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ostalih tovrstnih kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za delno ugoditev tožbenemu zahtevku, pritožbeno sodišče v celoti sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. Navedba 15. dnevnega pritožbenega roka, na pravilnost in zakonitost odločitve ne more vplivati. Bistveno je, da je pritožbo toženca šteti za pravočasno.

7. Sodišče prve stopnje upravičeno ni postavilo drugega izvedenca gradbene stroke in se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo izvedensko mnenje jasno, popolno in ni bilo samo s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju in tudi ni nastal utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, niti ne o pristranskosti izvedenca (254. člen ZPP). Ogleda se toženec ni udeležil, pač pa le njegova pooblaščenka, udeležila pa se ga je tožnica, ki je na ogledu postavljala tudi trditve o opravljenih oziroma neopravljenih delih. Kolikor so se te na ogledu ali kasneje pokazale za sporne, jih je izvedenec kot takšne označil. O tem, ali jih upošteva kot utemeljene (izkazane) ali ne, pa je odločilo sodišče prve stopnje.

8. Da so bila zahtevana dodatna dela, je toženec (pravočasno) le pavšalno zatrjeval1, konkretno pa le glede del v spodnji kopalnici, kar je sodišče prve stopnje v izkazanem in neprerekanem obsegu, upoštevalo (7., 13., 20. točka obrazložitve). Da so bile ostale navedbe podane prepozno, je sodišče prve stopnje prav tako upravičeno zaključilo. Kaj je delal na objektu bi toženec nedvomno lahko pojasnil že v odgovoru na tožbo (v kateri je tožnica konkretno navedla, katera dela so bila dogovorjena in katera opravljena) oziroma najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, česar toženec ni storil (pač pa šele v pripravljalni vlogi po prvem naroku).

9. Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi toženčev ugovor, da opravljenih del ni bilo mogoče ugotoviti, ker je sedaj dejansko stanje drugačno, saj je tožnica dela dokončala z drugimi izvajalci. Pravilno je pojasnilo, da je dejansko stanje glede obsega del ugotavljalo ne z le izvedencem, pač pa zlasti z zaslišanjem strank in prič. Ugotovljenega dejanskega stanja pa sicer pritožba konkretno ne izpodbija.

10. Bolezni delavca ni mogoče obravnavati kot višjo silo. Ne gre za nepredvidljivo ali izredno okoliščino in bi moral toženec takšno okoliščino predvideti in se nanjo pripraviti, kot vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje (14. točka obrazložitve).

11. Tožnica kot naročnica in toženec kot izvajalec sta dne 10. 3. 2015 sklenila gradbeno pogodbo (649. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Iz prvega odstavka 3. člena pogodbe (priloga A2) jasno izhaja, da je bil toženec dolžan vsa prevzeta dela dokončati do 5. 6. 2015 in da je rok bistvena sestavina pogodbe. Ni pravno relevantno, da je bil ta datum določen kasneje in ne ob podpisu pogodbe (ko je bil ustno dogovorjen enomesečni rok za dokončanje vseh del). Bistveno je, da je bil v času veljavnosti pogodbe (sporazumno) dogovorjen (z njim pa je soglašal tudi dejanski izvajalec del Z. B.). Da je bil tako določen rok bistvena sestavina pogodbe (poleg jasnega zapisa), potrjujejo tudi okoliščine primera – toženec v prvotnem roku del ni (niti približno) dokončal, vzpostavitev vsaj ene kopalnice pa je bila nujna, saj je v hiši živela tožničina stara mama, zato je življenjsko logično, da je tožnica zahtevala zapis fiksnega datuma dokončanja del, s čimer je toženec soglašal. 12. Da je dokončanje del preprečila tožnica, toženec ni z ničemer izkazal. Nasprotno, prepričljiva je ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je še kako trudila, da bi toženec z delom nadaljeval in ga v roku dokončal (15. točka obrazložitve). Tudi ni z ničemer konkretno izkazal, da je po 30. 4. 2015 (ko je nazadnje prišel na delovišče) poskušal nadaljevati z deli (15. točka obrazložitve). Pavšalne pritožbene navedbe (tudi v tem obsegu) prepričljiva dokazne ocene sodišča prve stopnje, ne morejo izpodbiti.

13. Izpovedbo tožnice o roku dokončanja del 15. 6. 2015 je nedvomno pripisati lapsusu, ki glede na jasen zapis v pogodbi, jasno trditveno podlago in potrditev datuma dokončanja del 5. 6. 2015 tudi s strani toženca, na pravilnost dokazne ocene in odločitev sodišča prve stopnje ne more vplivati.

14. To velja tudi za vsebino dopisov tožničine pooblaščenke z dne 15. 5. (prilogi A 6 in A7) in 17. 5. 2015 (priloga A8). Da v prvem dopisu govori o odstopu od pogodbe ni bistveno, iz drugega dopisa pa dovolj jasno izhaja, da bo s potekom roka pogodba razdrta po samem zakonu. Da je tožnica že v tem dopisu zahtevala vrnitev danega, pa na pravilnost odločitve prav tako ne more vplivati.

15. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bila pogodba s potekom (fiksnega) roka za izpolnitev obveznosti, razvezana po samem zakonu, je tako pravilen in zakonit (prvi odstavek 104. člena OZ). Stranka ima v takšnem primeru pravico do vrnitve tistega, kar je dala (drugi odstavek 111. člena OZ). V konkretnem primeru je to znesek 8.433,06 EUR, katerega višine tožencu, s v tej smeri pavšalnimi pritožbenimi navedbami, ni uspelo izpodbiti.

16. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu, potrdilo (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, temelji za toženca na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP, za tožnico pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

1 "Tožeča stranka se je vmes še premislila in naročila še izvedbo dodatnih del, s čimer se je cena seveda še povečala ..."