Jedro

Pojem "spolna dejanja“ pomeni vsa tista dejanja, kjer gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca, ne pomeni pa to spolnega občevanja. Gre za tista storilčeva dejanja, katerih cilj je spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona, pogoj za pravno opredelitev teh dejanj kot spolnih dejanj pa je, da so storjena na telesu oškodovanca. Priti mora torej do dotikanja teles oziroma delov telesa med storilcem in oškodovancem.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti je bil K. S. spoznan za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 173. člena v zvezi z 2. točko 51. člena in drugo alinejo 50. člena KZ-1 mu je bila izrečena kazen eno leto zapora. V izrečeno kazen je sodišče na podlagi 56. člena KZ-1 obsojencu vštelo čas odvzema prostosti od 21. 5. 2014 od 12.40 ure do 28. 11. 2014. Oškodovanko je po določbi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil obsojenec zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da ga oprosti očitka storitve obravnavanega kaznivega dejanja, podrejeno pa predlaga razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V zahtevi uveljavljana kršitev materialnega zakona namreč ni podana, saj je prišlo do dotika teles med storilcem in oškodovanko, kar pa izključuje uporabo določbe četrtega odstavka 173. člena KZ-1. Prav tako pa sodišče s tem, ko ni sledilo vsem dokaznim predlogom, obsojencu ni kršilo pravice do obrambe. Sodišče prve stopnje je namreč natančno obrazložilo zavrnitev dokaznih predlogov, ter navedlo, da so o okoliščinah, o katerih naj bi se s predlaganimi dokazi ugotavljala določena dejstva, izpovedale že druge, v postopku zaslišane priče ali pa ti podatki izhajajo iz pridobljenih listin. Takšnim zaključkom pa je tudi v celoti pritrdilo pritožbeno sodišče. 4. Odgovor vrhovnega tožilca je bil poslan obsojencu v izjavo.

B.

5. Po mnenju vložnika zahteve dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja napada na osebo, mlajšo od 15 let po prvem odstavku 173. člena KZ-1, saj ne izpolnjuje zakonskega znaka spolnega dejanja. Ta pojem namreč pomeni vsa tista dejanja, kjer gre za zadovoljevanje spolnega nagona na telesu oškodovanca ter ne pomenijo spolnega občevanja. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 91/2009, kjer je Vrhovno sodišče zapisalo, da je pogoj za pravno opredelitev dejanja po tej določbi, da so spolna dejanja storjena na telesu oškodovanca, da mora priti do dotikanja teles oziroma delov teles med storilcem in oškodovancem. Ravno ta fizična povezanost med oškodovancem in storilcem pa je razmejitev med kaznivim dejanjem po četrtem odstavku tedaj veljavnega 183. člena. Pri tem ne zadošča le kratkotrajen (bežen) poseg v spolno integriteto drugega. Sodišče bi moralo tako ravnanje obsojenca opredeliti kot kaznivo dejanje po četrtem (in ne po prvem) odstavku 173. člena KZ-1, saj njegovo ravnanje ustreza le zakonskemu znaku „kako drugače prizadene spolno nedotakljivost...“.

6. Kot izhaja iz izreka sodbe je bil obsojenec spoznan za krivega, da je … v bazenu... otipaval otroka po intimnih delih telesa..., na ta način, da jo je z desno roko prijel okrog pasu, nato pa jo z roko podrgnil po kopalkah v predelu spolovila in ji z roko posegel pod kopalke, ter jo podrgnil po spolovilu, kar pa navedena ni želela in se je od njega odstranila...

7. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (poleg tiste, ki jo omenja vložnik še v zadevah I Ips 230/2000, I Ips 154/2000 in I Ips 91/2009 idr.) presodilo, da zakonski pojem „spolna dejanja“ pomeni vsa tista dejanja, kjer gre za zadovoljevanje spolnega nagona telesu oškodovanca, ne pomeni pa to spolnega občevanja. Gre za tista storilčeva dejanja, katerih cilj je spolno vzdraženje ali zadovoljevanje spolnega nagona, pogoj za pravno opredelitev teh dejanj kot spolnih dejanj pa je, da so storjena na telesu oškodovanca. Priti mora torej do dotikanja teles oziroma delov telesa med storilcem in oškodovancem. Ta fizični kontakt pa je razmejitev od kaznivega dejanja po četrtem odstavku, kjer se zahteva samo prizadeta spolna nedotakljivost druge osebe. Pri teh dejanjih (po četrtem odstavku 173. člena KZ-1) ne pride (nujno) do dotikanja teles, pač pa gre za različna spolna nedostojna ravnanja oziroma dejanja, ki so prav tako namenjena zadovoljitvi storilčeve spolne pohote pred otrokom, kot je na primer slačenje pred njim, kazanje spolnih organov in podobno. V konkretnem primeru pa je do fizičnega stika prišlo, in ta stik ni bil tako bežen in površen, kot hoče to prikazati obsojenec, temveč njegovo otipavanje in božanje oškodovanke po spolovilu preko kopalk in pod kopalkami nedvomno predstavlja stik, ki ga zahteva zakonodajalec za opredelitev spolnega dejanja pod navedeno določbo. S svojim ravnanjem je prenehal šele takrat, ko je oškodovanka vsa prestrašena odšla od njega in poiskala zavetje pri svoji materi. Zato je Vrhovno sodišče v celoti pritrdilo stališčem obeh nižjih sodišč in zahtevo za varstvo zakonitosti v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Neutemeljena pa je zahteva tudi v delu, kjer uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ker ni opravilo poizvedb o ostalih kopalcih na kopališču in jih zaslišalo, ni opravilo ogleda kraja dejanja, ni pribavilo video posnetkov in ni zaslišalo priče M. R. Z izvedbo teh dokazov, je obsojenec, kot navaja v zahtevi, želel dokazati, da obravnavanega kaznivega dejanja ni storil, da torej deklice ni odpeljal na rob bazena, na stopnice, kjer jo je „pošlatal“ ter da svojega vnuka ni pustil na sredini bazena. Sodišče je dokazne predloge obrambe argumentirano zavrnilo. Glede števila kopalcev kritičnega dne na kopališču Term Lendava je sodišče opravilo poizvedbe in prejelo tudi odgovor, iz katerega ne izhaja le število kopalcev tistega dne, ampak tudi ocena, da ta številka ni odstopala od siceršnjega povprečja. Kaj to število predstavlja v smislu zasedenosti bazenov in gostote kopalcev pa se je sodišče prepričalo tudi z vpogledom v fotografije bazenskega kompleksa. O okoliščinah, ki se nanašajo na pokritost bazena s kamerami in kvaliteto posnetkov in podobno pa se je prepričalo z izpovedbami prič B. in P. H. in A. L., ki so bolj ali manj prepričljivo opisali okoliščine okrog nameščenih kamer v kopališču, predvsem, da je kamera, ki pokriva zunanji bazen, nameščena na zgradbi hotela, da je kvaliteta posnetkov slaba, da se na posnetkih vidijo bolj obrisi, brez kakšnih podrobnosti in da so kamere usmerjene predvsem v področja ob bazenu, na stopnišču, med tem ko bazen pokrivajo prej slučajno. Nadalje se je z zaslišanjem prič ugotovilo, da posnetek za kritični dan ne obstaja več. Glede ogleda kraja dejanja pa je sodišče presodilo, da ne bi prispeval k boljši razjasnitvi dejanskega stanja. Prav tako pa je ocenilo, da zaslišanje staršev obsojenčevega vnuka glede okoliščine, ali je bil ta v kritičnem času plavalec ali ne, ni potrebno. Dokazni predlog za zaslišanje M. R., ki je v predkazenskem postopku sprejela ustno ovadbo oziroma predlog za pregon zakonite zastopnice oškodovanke in izjavo oškodovanke, pa je ocenilo kot nepotreben, saj sodišče sodbe ni oprlo na njuni izjavi, dani policistom, temveč na njuni izpovedbi pred sodiščem. Pritožbeno sodišče je takšni presoji v celoti pritrdilo in dodalo še, da obsojenec in njegov zagovornik kršitev pravice do obrambe utemeljujeta z grajo dela policije v fazi zbiranja podatkov in dokazov oziroma se očitek nanaša na predkazenski postopek, s čimer pa ne moreta uspeti, ker se kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP praviloma nanaša na fazo glavne obravnave in priprav na glavno obravnavo.

9. S takim stališčem obeh sodišč pa se očitno ne strinja vložnik v zahtevi, pri čemer svojega nestrinjanja z ničemer ne obrazloži temveč le ponavlja, kaj bi moralo sodišče storiti. S takšnimi navedbami pa z zahtevo seveda ne more uspeti. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč jasno in utemeljeno obrazložili, zakaj so bili dokazni predlogi zavrnjeni, bodisi zaradi tega, ker z njihovo izvedbo ne bi bilo izkazano nobeno pravno relevantno dejstvo, ali pa zaradi tega, ker vložnik ni dovolj konkretiziral dokaznega predloga (iskanje prič, ki bi eventualno vedele kaj povedati o obravnavani zadevi), oziroma je dokaz očitno tak, da ne more biti uspešen (vpogled posnetkov kamer, ogled bazena).

10. Ker torej niso podane kršitve materialnega ali procesnega zakona, ki jih uveljavlja vložnik v zahtevi, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določila člena 425. ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.