Jedro

Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je do težav z odvijanjem matic prihajalo večkrat in je bil pri delodajalcu delovni proces odvijanja matice urejen tako, da se jo je najprej poskusilo odviti s pomočjo ključa, a se je v primeru težav z odvijanjem prevrtala oziroma prerezala, za kar bi moral tožnik, v primeru, ko z običajno silo, prilagojeno njegovemu zdravstvenim omejitvam ni bilo mogoče odviti matice, poskrbeti, s takšnim postopkom/metodo dela pa je bil tudi seznanjen, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni ravnal v skladu z delovno prakso in ni upošteval svoje prejšnje poškodbe. O možnosti, da odkloni delo, če glede na okoliščine primera oceni, da bi to pomenilo nevarnost za zdravje, je bil v okviru usposabljanj poučen. Vse to pa omogoča nadaljnji pravni sklep, da zavarovancu toženke ni mogoče pripisati nedopustnega ravnanja, ki bi bilo v relevantni vzročni zvezi z nastalo škodo, kar pomeni, da njegova odškodninska odgovornost ni podana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne (še) tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 15.300,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in povrniti nastale pravdne stroške z obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 520,50 EUR v roku 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v zvezi s popravnim sklepom naložilo toženi stranki, da tožeči stranki plača 15.300,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje, višji tožbeni zahtevek pa zavrnilo. Pravdne stroške tožeče stranke v višini 2.894,83 EUR je naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Opozarja, da sodišče ne bi smelo upoštevati nedopustne listine, vložene s strani tožnika, prav tako bi moralo nesklepčno tožbo zavreči pred vsako nadaljnjo obravnavo. Meni, da po vseh izvedenih dokazih ni izkazano nedopustno ravnanje, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Zanjo je v celoti odgovoren tožnik. Tožnik je pri običajnem delovnem postopku sam usmeril in odmeril silo, s katero je pri upravljanju z ročnim orodjem skušal odviti matico; z načinom dela je bil tudi seznanjen. Vedel je, da so matice lahko zapečene, kot tudi za možnost, da v takšnem primeru preden uporabi nesorazmerno silo obvesti nadrejenega oziroma zahteva odrezanje zapečene matice. Slednjega se je po izpovedbah tožnika ob dolgoletnih izkušnjah tudi sam posluževal. Tožnik je imel že poškodovano drugo ramo, zato bi moral biti pri delu še previdnejši oziroma se zavedati, da mora pravi čas prenehati s poskusom odvijanja matice, ne pa uporabljati prekomerne sile, ki lahko privede do poškodbe. Te okoliščine je sodišče premalo upoštevalo. Tožnik je v celoti odgovoren za nesrečo. V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje kot bistveno navedlo, da je neposreden vzrok za poškodbo uporabljena nesorazmerna sila. Te pa delodajalec pri konkretnem delu ne nadzira, pač pa delavec sam. Zavarovanki toženke ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja. Izvedenec ni konkretiziral, kako bi se lahko matica odvila varneje, kot pa s ključem oziroma kaj bi bilo varneje kot to, da je imel delodajalec določen postopek, da mora delavec v primeru neuspelega odvijanja matice le-to prevrtati. Celo izvedenec je v svojem mnenju zapisal, da kljub takšnemu načinu odvijanja matic, kot so se ga posluževali v podjetju, preprečuje snemitev ključa (natičnega dela) iz matice, težava pa predstavlja le možnost snemitve cevnega nastavka. Da bi se ta snel, tožnik v postopku sploh ni trdil. Delodajalec ni kršil predpisov o varnem delu. Tožnik je imel opravljen izpit iz varstva pri delu, za konkretno delo je bil usposobljen in tudi praktično poučen, kako ga izvesti in ukrepati v primeru zapečene matice. Prestrogo je zahtevati od delodajalca, da mora prejeti pisna navodila za postopek odvijanja. Gre za običajno in enostavno delo, za katera izkušen delavec, kot je bil tožnik, ne rabi pisnih navodil. Tožnik pa tudi ni navajal v postopku, da bi bila nesreča posledica nezadostne poučenosti o varnem delu. Delovna priprava je bila brezhibna in prilagojena konkretnemu opravilu. V postopku je bilo ugotovljeno, da ključ ni bil obrabljen, kar je kot vzrok nesreče sprva navajal tožnik. Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo pa pritožnica meni, da je odmerjena previsoko. Odškodnina za ugotovljene telesne bolečine in nevšečnosti, ter strah je pretirana. Ni sorazmerna z odškodninami v podobnih primerih. Glede na ugotovljen obseg zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti pa je previsoka tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ni izkazano, da je tožnik pred poškodbo igral tenis in redno plaval. To je manj verjetno glede na dejstvo, da je imel že pred to nesrečo poškodbo na levi rami. Izvedenec pa je tudi ugotovil, da po zaključku bolniškega staleža ni podatkov o zdravljenju obravnavane poškodbe, kar kaže, da težave in bolečine niso tako hude.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Nerazumno je pritožbeno ponavljanje o kršitvi pravila iz 309. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Dokazni poravnalni ponudbi, ki sta bili priloženi tožbi, je tožnik umaknil in ju sodišče prve stopnje ni upoštevalo v dokaznem sklepu, izpodbijana sodba pa se nanje tudi ne opira.

Kot je že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bila trditvena podlaga v tožbi res pomanjkljiva, a je vsebovala vse kar je bilo potrebno za njeno obravnavanje. Formalne pomanjkljivosti tožbe, ki je stvar procesnega prava, ni bilo. Pritožbeno sodišče zato zavrača posplošeno pritožbeno zavzemanje, da bi moralo sodišče prve stopnje zavreči tožbo(1). Vsebinska pomanjkljivost (oziroma nesklepčnost tožbe, ki ima za posledico zavrnitev zahtevka) pa je stvar materialnega prava. Tožnik je - sprva v tožbi skopotrditveno podlago brez konkretnih navedb v smeri opredelitve/očitka neke opustitve ravnanja zavarovanca toženke kot nedopustne - po podanih ugovorih toženke dopolnjeval svoje trditve. Sodišče prve stopnje je tako lahko obravnavalo (v pritožbi še vedno sporno) sporno vprašanje, ali je toženkinemu zavarovancu - tožnikovemu delodajalcu mogoče očitati opustitev dolžnega ravnanja, ki kaže na kršitve predpisov iz varstva pri delu in je v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Odgovor na vprašanje, ali so podane predpostavke odškodninske odgovornosti v okviru zatrjevane trditvene podlage, je predmet nadaljnjega preizkusa pritožbe.

6. V skladu s prvim odstavkom 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je delodajalec dolžan povrniti škodo zaradi nezgode pri delu po splošnih pravilih civilnega prava. Odgovornost je podana, če je podana dejanska škoda, nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj vzročne zveze med ravnanjem ter krivda na strani povzročitelja. Da bi tožnik v pravdi uspel, mora zatrjevati in dokazati neizpolnjevanje dolžnosti zavarovanca toženke oziroma opustitev dolžnega ravnanja, ki je v neposredni vzročni zvezi z nastalo škodo. Pritožba pravilno opozarja, da tožnik takšnega ravnanja, ki bi bil v direktni pravnorelevatni vzorčni zvezi z sicer izkazano nastalo škodo, ni dokazal. Materialnopravno zmotna je presoja sodišča prve stopnje o obstoju krivdne odgovornosti zavarovanca tožene stranke za tožniku nastalo škodo.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ocenilo, da je vzrok poškodbe opustitev zavarovanca toženke, ki ni poskrbel za varnejšo metodo dela in orodje, ki bi zagotavljalo varno delo. Do tega sklepa je prišlo na podlagi ugotovitev, da priprava oziroma pripomoček, to je cev, s katero si je tožnik pomagal pri delu odvijanja matice s ključem, ni bila takšna, da bi zagotavljala varno delo in da zavarovanka toženke ni zagotovila napisanih konkretnih navodil za delo. Kljub opisanemu splošnemu izhodišču in navzlic obširni obrazložitvi pa se v tem pritožbenem postopku poraja vprašanje, kaj je konkretiziran odškodninskopravni očitek zavarovancu toženke oziroma njegova dolžna opustitev, ki je v neposredni vzročni zvezi z nastalo škodo.

8. Dejstvo je, da je do poškodbe prišlo pri odvijanju matice na kolesu. Tega opravila se je tožnik lotil s ključem. Pri tem je prišlo do zdrsa ključa iz matice in posledično padca tožnika. Ni sporno, da se je dogajalo in bilo znano, da je bilo včasih težko odviti matico. Zaradi tega je tožnik uporabljal nesorazmerno silo pri odvijanju, da bi odvil matico. Pri tem so si pomagali s posebnim pripomočkom/nastavkom, da so dobili večjo moč. Na tem mestu pritožba utemeljeno opozarja, da tožnikov očitek ni bil, da bi bilo delovni nastavek/cev neustrezen, pač pa kot je razvidno iz v izpodbijani sodbi povzetih trditev, je bil sprva očitek toženca obrabljenost ključa, kasneje pa, da naj bi bila metoda dela s ključem zastarela, kar bi bilo treba nadomestiti s tehniko, ko bi se sporne matice, ki se jih ne da odviti, enostavno odrezalo. Kot bistveno je prvo sodišče še ugotovilo in večkrat poudarilo, da je bil neposreden vzrok za poškodbo s strani tožnika uporabljena nesorazmerna sila pri odvijanju matice s ključem, spričo česar je ta zdrsnil. 9. V postopku je bilo ugotovljeno, da ključ ni bil obrabljen oziroma nekvaliteten oziroma kot tak neustrezen. Vsak delavec ima in mora imeti določeno samostojnost, sicer bi za vsako delovno mesto potreboval najprej neposrednega delavca, ob njem pa še nekoga, ki bi stal za njim, mu dajal navodila, preverjal ali se jih drži itd. Očitek, da zavarovanec toženke ni dal za menjavo koles konkretnih pisnih navodil, ni utemeljena. Prvič zato, kot pravilno opozarja pritožba, tožnik sploh ni trdil, da bi bila nezgoda posledica odsotnosti pisnih navodil oziroma in s tem nezadostne poučenosti. Sicer pa takšna zahteva z varnostjo pri delu nima prav nobene resne zveze. Sploh pa ne z odvijanjem matice/ležajev s kolesa, upoštevaje da je šlo za delavca z večletnimi izkušnjami, kar že prima facie ni v vzročni zvezi z zdrsom ključa pri odvijanju matice in s tem povezano škodo na tožnikovem telesu. Sicer pa je bilo v postopku ugotovljeno, da je do težav z odvijanjem matic prihajalo večkrat in so delavci le-te po navodilih reševali na način, da se je matica prevrtala ali odrezala. Navodila o prevrtavanju ali rezanju matice so bila dana že pred dogodkom, saj je tudi tožnik, ki je to delo samostojno opravljal več let, sam povedal, da je bil seznanjen s postopkom dela, da se prereže matico, če se je ne da odviti. Torej je zavarovanec toženke poskrbel za varno delo v primeru, ko tožnik s ključem ne more odviti matice z običajno silo. Neživljenjsko je pričakovati, da bo delodajalec ves čas kontroliral delavca pri utečenem delu pri odvijanju matice, s kakšno silo le-to odvija. Uporaba sile je bila že zaradi narave dela na delavcu-tožniku, ki mora ob poznavanju svojih zdravstvenih omejitev zaradi podobne prehodne poškodbe biti bolj previden in pozoren, s kakšno silo bo matico odvijal. Izvedenec je sicer pojasnil, da bi se lahko delo lažje in varneje opravljalo z orodjem večje dimenzije in slikovno prikazal primere, vendar pa ni ponudil drugačne rešitve odvijanja matice, kot pa s ključem, kar utemeljeno izpostavlja pritožba. Prav tako ni konkretiziral, kaj bi bilo varneje pri konkretnem delu kot to, da je imel zavarovanec toženke zagotovljen način odstranitve močno privite matice s prevrtavanjem /odrezanjem. Izključil je avtomatsko odstranjevanje matic glede na razpoložljivo tehnologijo v podjetju. Izvedenec je sicer večkrat zapisal, da naj metoda ali bolje rečeno način dela in uporaba tehničnega pomagala ne bi bila zadosti varna, ni pa konkretno povedal, kaj bi moral delodajalec drugače in dolžno narediti. Celo sam je v mnenju pojasnil, da je ključ, s katerim je tožnik odvijal matice, original za odvijanje tovrstnih matic in da takšen način odvijanja matic, kot so se ga posluževali v podjetju, preprečuje snemitev ključa. Težava predstavlja le možnost snemitve cevnega nastavka, za katerega pa, kot pravilno opozarja pritožba, tožnik sploh ni trdil, da se je snel oziroma, da bi bila ta cev z nastavkom neprimerna. Ker trditvene podlage v tej smeri ni bilo, so bila vsa pojasnila in raziskovanja izvedenca v smeri neustreznosti (celovitega) orodja zaradi neprimernega cevnega nastavka, odveč in zato sodišče prve stopnje pri odločanju ne bi smelo upoštevati. Tudi sicer posplošen zapis v mnenju, da so možna tudi drugačna orodja za zagotavljanje istega dela, na kar se izpodbijana sodba opira, ne daje pravnega sklepanja, ki je naloga sodišča, da zavarovanec toženke ni poskrbel za varno delo. Dejstvo je, da je bil ključ, ki je zaradi tožnikove uporabe neprimerne sile zdrsnil, ustrezen, original in nič obrabljen. To, da ključ zdrsnil iz matice zaradi uporabe prekomerne sile, pri čemer je tožnik padel, ne pomeni, da delodajalec ni poskrbel za ustrezno orodje. Tožnikova trditvena podlaga sploh ne vsebuje navedb o tem, da bi zavarovanec dajal na voljo orodje, ki ni izdelano po zahtevanih proizvodnih in splošnih varnostnih standardih.

10. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje, da je do težav z odvijanjem matic prihajalo večkrat in je bilo pri delodajalcu delovni proces odvijanja matice urejen tako, da se jo je najprej poskusilo odviti s pomočjo ključa, a se je v primeru težav z odvijanjem prevrtala oziroma prerezala, za kar bi moral tožnik, v primeru, ko z običajno silo, prilagojeno njegovemu zdravstvenim omejitvam ni bilo mogoče odviti matice, poskrbeti, s takšnim postopkom/metodo dela pa je bil tudi seznanjen, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni ravnal v skladu z delovno prakso in ni upošteval svoje prejšnje poškodbe. O možnosti, da odkloni delo, če glede na okoliščine primera oceni, da bi to pomenilo nevarnost za zdravje, je bil v okviru usposabljanj poučen. Vse to pa omogoča nadaljnji pravni sklep, da zavarovancu toženke ni mogoče pripisati nedopustnega ravnanja, ki bi bilo v relevantni vzročni zvezi z nastalo škodo(2), kar pomeni, da njegova odškodninska odgovornost ni podana.

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče prepričano, da tožnik ni dokazal nedopustnega ravnanja zavarovanca tožence, ki je v neposredni zvezi z nastalo škodo, trditveno in dokazno breme pa je na njem. Na podlagi pooblastila iz 358. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v izpodbijanem (obsodilnem) delu sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek (za plačilo še 15.300,00 EUR z obrestmi in povrnitev pravnih stroškov) zavrnilo.

12. Sprememba odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve (2. odst. 165. člena ZPP). Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela, zato ji je tožnik v skladu s 154. členom ZPP dolžan povrniti priglašene stroške v znesku 49,50 EUR, kot jih je pravilno odmerilo sodišče prve stopnje.

13. Ker je toženka s pritožbo uspela in so bili stroški zanjo potrebni, je tožnik v skladu s 155. členom ZPP v povezavi s 2. odst. 165. člena ZPP dolžan povrniti strošek sodne takse za pritožbo v znesku 471,00 EUR (po tar. št. 1121 ZST-1 glede na vps. 15.300,00 EUR na pritožbeni stopnji). Vse stroške je tožnik dolžan povrniti toženki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Prim. odločbe VSL I Cpg 292/2010 in druge.

Op. št. (2): prim. odločbe VSL II Cp 20134/2012, VS RS II Ips 421/2003, II Ips 385/2007.