Jedro

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na pravnomočni odločitvi, da je imelo razmerje med tožnikom in toženo stranko ves čas njegovega trajanja delovnega razmerja z družbo A. d.o.o. vse znake delovnega razmerja, vendar mu delovnega razmerja v tem času, skladno s stališčem VS RS v zadevi VIII Ips 32/2020 z dne 13. 10. 2020, pri toženki, kot dejanskem delodajalcu, ni bilo mogoče priznati, saj je imel priznano pri formalnem delodajalcu. Ko je tožniku delovno razmerje pri tej družbi prenehalo zaradi ravnanja toženke, ki je kot edini pogodbeni partner prenehala sodelovati z njo, je bilo tožniku s tem dnem vzpostavljeno delovno razmerje pri toženki, kot dejanskemu delodajalcu. To je trajalo do pravnomočne razveze pogodbe o zaposlitvi, kar je predlagal tožnik, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo podlage, po kateri je bil tožnik v obdobju od 9. 10. 2019 do 21. 10.2019 v delovnem razmerju s toženko.

Glede na to, da je toženka dolžna skladno s sodno prakso (odločbe VS RS naštete v točki 9 obrazložitve) tožniku sanirati nastali položaj, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o tožnikovem zahtevku za povrnitev prikrajšanj pri prejemkih, ki bi jih prejel, če bi bil s toženko v delovnem razmerju. Pri tem ne gre za odškodnino, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni podal ustreznih elementov odškodninske odgovornosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da v roku 15 dni tožniku iz naslova razlike med dejanskimi prejemki in pripadajočo plačo za leta 2014, 2015, 2016, 2017, 2018 in 2019 od v izreku navedenih zneskov obračuna davke in prispevke, neto zneske plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za terjatve do septembra 2016 tečejo od 15. 10. 2016, za vnaprej dospevajoče terjatve pa od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, višje zahtevke je zavrnilo (točka I izreka sodbe), iz naslova poslovne uspešnosti in božičnice za leta 2014, 2015, 2016, 2017, 2018 in 2019 od v tej točki navedenih zneskov obračuna davke in prispevke, neto zneske pa plača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za terjatve iz let 2014, 2015, 2016, 2017 in 2018 tečejo od dneva vložitve tožbe 15. 10. 2019 dalje, za terjatev iz leta 2019 pa od 1. 1. 2020 dalje, zahtevek za plačilo 13. plače za let0 2013 in večji obrestni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka), iz naslova razlike regresa za letni dopust za leta 2014, 2015, 2016, 2017, 2018 in 2019 od navedenih zneskov obračuna davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi za leto 2015 in 2016 od 16. 9. 2016 dalje, za ostala leta pa od 1. 7. v letu za znesek tega leta, višji zahtevek je zavrnilo (točka III izreka), iz naslova denarnega povračila od bruto zneska 8.603,81 EUR obračuna davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2024 dalje do plačila, višji zahtevek je zavrnilo (točka IV izreka), povrne stroške postopka v višini izvedenine 625,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (točka V izreka).

2.Toženka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodba ni ustrezno obrazložena. Akt, iz katerega bi izhajalo, da je tožnik od vključno septembra 2014 do vključno oktobra 2019 v delovnem razmerju s toženko na delovnem mestu luško transportni delavec, ni naveden. Tožniku je zakonito prenehalo delovno razmerje z IPS družbo A. d.o.o. Ker je imel s to družbo zakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi, v tem obdobju ni bil v prikritem delovnem razmerju s toženko. Ta je bila z družbo A. d.o.o. v pogodbenem razmerju, in sicer s podjemno pogodbo. Toženka se ne strinja in ne sprejema stališč Vrhovnega sodišča RS v podobnih razmerjih, ker predstavljajo poseg v 22. in 74. člen Ustave RS in so v nasprotju s svetovalnim mnenjem VIII SM 2/2021, iz katerega izhaja, da je potrebno delavce, ki so zaposleni pri IPS, obravnavati kot delavce delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja dela uporabniku, čeprav IPS ni registriran za to dejavnost. Zloraba poslovnega modela v tem sporu ni podana, sodišče pa tudi ni presojalo dejanskih okoliščin, ki bi to utemeljevale. Tako ne obstaja razlog za uporabo najostrejše sankcije (odgovornost toženke kot delodajalca). Revizijsko sodišče ni pojasnilo, zakaj ni možno doseči varstva delavca z milejšimi ukrepi, sodišče prve stopnje pa ne, kakšna je razlika med začasnim in trajnim opravljanjem dela. IPS kot samostojni gospodarski subjekt ni odvisen od toženke. Ni podlage za priznanje delovnega razmerja do 21. 10. 2019. Tožnik glede vtoževanih terjatev ni podal ustreznih trditev, kljub temu, da je toženka predložila ustrezne evidence. Ni podal ustreznih elementov odškodninske odgovornosti, ni dokazal, da ga je toženka štela kot povprečnega delavca, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 predstavlja kaznovalno odškodnino. Sodišče je uporabilo napačno osnovo z njegovo odmero. V okviru odločitve o stroških postopka bi bilo potrebno denarne zahtevke presojati ločeno.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 19. člena ZDSS-1 izpodbijani del sodbe preizkusilo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, prav tako pa tudi ne tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe lahko v celoti preizkusilo, saj je prvostopenjsko sodišče ugodilni del sodbe utemeljilo z ustreznimi razlogi dejanske in pravne podlage, zato je neutemeljena pritožbena navedba, sodba v tem delu ni ustrezno obrazložena.

6.Tožnik je ves čas opravljal delo za toženko, ki je ves čas kot edina sodelovala z družbo A. d.o.o. Ko je toženka sodelovanje odpovedala, je družba A. d.o.o., postala plačilno nesposobna in je morala delavcem odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je za čas od 1. 10. 2003 vtoževal obstoj delovnega razmerja s toženko in pripadajoče pravice.

7.Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi enkrat že odločali. V sodnih odločbah opr. št. XX Pd 208/2019 v zvezi s Pdp 196/2022 sta ugotovili tudi, da je družba A. d.o.o. (IPS - izvajalka pogodbene storitve) na podlagi podjemnih pogodb, ki jih je sklepala s toženko in katerih predmet je bilo opravljanje luško prekladalnih storitev, k toženki na delo posredovala delavce (vključno s tožnikom). Drugih dejavnosti ni opravljala. Za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ni imela dovoljenja, prav tako pa tudi ni bila vpisana v Register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanje dela delavcev uporabniku (drugi odstavek 163. in 166. člena ter 167. člen ZUTD). Glede na to tega dela ni smela opravljati, toženka pa ga ne sprejemati. Tožnikov dejanski delodajalec je bila ves čas toženka, saj je delo opravljal kot luško transportni delavec, kamor je bil s strani A. napoten (od 1. 10. 2003 do prenehanja delovnega razmerja pri IPS iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanega obsega poslovnega sodelovanja s toženko, ki je bila njegov edini poslovni partner, dne 9. 10. 2019). Delo je opravljal v prostorih toženke, a za nižje plačilo tudi od delavcev, zaposlenih pri delodajalcih z registrirano dejavnostjo posredovanja delovne sile, tako da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec. Ker pa je imel tožnik za to obdobje sklenjeno delovno razmerje z IPS, je bil tožnikov zahtevek za hkratno priznanje delovnega razmerja s toženko pravnomočno zavrnjen, sodišču prve stopnje pa je bilo naloženo, naj v novem sojenju ugotovi tožnikovo prikrajšanje za čas njegove formalne zaposlitve pri IPS, saj je za to odgovorna toženka. Za obdobje od prenehanja delovnega razmerja pri IPS in do zaposlitve pri novem delodajalcu (od 10. 10. 2019 do 21. 10. 2019) je bilo tožniku pravnomočno priznano delovno razmerje z vsemi pravicami tudi s plačilom razlike v plači pri toženki, ki se je končalo s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi.

8.V drugem sojenju je sodišče prve stopnje izhajalo iz zaključkov prvega sojenja, da je bilo pogodbeno razmerje tožnika z družbo A. d.o.o. (IPS) preko toženkinega nezakonitega poslovnega modela zlorabljeno. Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 8. člena ZPP ter 22. in 25. člena Ustave RS, ker sodišče naj ne bi obrazložilo tega zaključka. Svoj zaključek je oprlo na ugotovitve, da je bila edina dejavnost IPS nezakonito posredovanje delavcev in tako tudi tožnika toženki, da je bil tožnik dejansko nepretrgano vključen v organizirani delovni proces toženke, da je delal pod njenim nadzorom in navodili, tako da so elementi delovnega razmerja dejansko obstajali med tožnikom in toženko.

9.Neutemeljene so tudi obsežne pritožbene navedbe v zvezi z zaključkom o nezakonitem poslovnem modelu toženke, nasprotovanju pravilnosti stališč Vrhovnega sodišča RS v sporih, kjer je kot toženka nastopala ista pravna oseba kot v tem sporu, ko je VS ugotovitev o zlorabi poslovnega modela navezalo na okoliščine, značilne tudi za ta spor (VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 10/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, (VIII Ips 19/2022). Enako velja tudi za navedbe, da je revizijsko sodišče kršilo 22. člen Ustave, ker je v kasnejših judikatih odstopilo od stališč, ki jih je o razmerju med družbami IPS in toženko sprejelo v svetovalnem mnenju VIII SM 2/2021, in tudi v pritožbi navedenih ostalih kršitev Ustave.

10.Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje temelji na pravnomočni odločitvi, da je imelo razmerje med tožnikom in toženo stranko ves čas njegovega trajanja delovnega razmerja z družbo A. d.o.o. vse znake delovnega razmerja, vendar mu delovnega razmerja v tem času, skladno s stališčem VS RS v zadevi VIII IPS 32/2020 z dne 13. 10. 2020, pri toženki, kot dejanskem delodajalcu, ni bilo mogoče priznati, saj je imel priznano pri formalnem delodajalcu. Ko je tožniku delovno razmerje pri tej družbi prenehalo zaradi ravnanja toženke, ki je kot edini pogodbeni partner prenehala sodelovati z njo, je bilo tožniku s tem dnem vzpostavljeno delovno razmerje pri toženki, kot dejanskemu delodajalcu. To je trajalo do pravnomočne razveze pogodbe o zaposlitvi, kar je predlagal tožnik, ki se je zaposlil pri drugem delodajalcu, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo podlage, po kateri je bil tožnik v obdobju od 9. 10. 2019 do 21. 10.2019 v delovnem razmerju s toženko.

11.Glede na to, da je toženka dolžna skladno s sodno prakso (odločbe VS RS naštete v točki 9 obrazložitve) tožniku sanirati nastali položaj, je sodišče prve stopnje pravilno odločalo o tožnikovem zahtevku za povrnitev prikrajšanj pri prejemkih, ki bi jih prejel, če bi bil s toženko v delovnem razmerju. Pri tem ne gre za odškodnino, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni podal ustreznih elementov odškodninske odgovornosti.

12.Tožniku je bila že pravnomočno dosojena razlika v nadomestilu za čas brezposelnosti in plačo, ki bi jo pri toženki prejel v obdobju od 9. 10. 2019 do 21. 10. 2019. Za to obdobje je bila pravilno upoštevana povprečna mesečna plača primerljivega zaposlenega delavca pri toženki, trajanje obdobja in denarno nadomestilo, ki ga je tožnik prejel za čas brezposelnosti. Tožnik je navedel, da je bilo njegovo delo primerljivo delu luško transportnega delavca, navedel je kakšen je bil način dela, kolikšen je bil mesečni obseg dela. Tožnik je že v okviru prvega sojenja podal navedene trditve. Predložil je dokaze, s katerimi je razpolagal, predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, pridobitev ostalih, zanj pomembnih dokazov, pa je predlagal s strani toženke. Tako je tudi po stališču pritožbenega sodišča zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

13.Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnik ni dokazal, da bi ga toženka štela kot povprečnega delavca, če bi bil pri njej v delovnem razmerju. Tožnik ni trdil, da je bil nadpovprečen delavec, toženka pa ni trdila, niti ni dokazala, da ni bil povprečen delavec, zato je odločitev pravilna. Toženka tudi ni predložila evidence delovnega časa za sporno obdobje, tako da tožnik ni mogel po urah konkretizirati zahtevka. Toženka bi morala tožniku kot dejanska delodajalka zagotoviti takšen plačni položaj kot svojim delavcem, tudi v zvezi s pravicami iz podjetniške kolektivne pogodbe.

14.Pritožbeno sodišče je lahko preizkusilo tudi ostali del sodbe, in sicer v zvezi z zahtevkom po izplačilih iz naslova poslovne uspešnosti in božičnice ter regresov za letni dopust in ugotovilo, da je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna. Poleg tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da nobena stranka ni nasprotovala izvedenskemu mnenju in da je tožnik svoj zahtevek mnenju prilagodil.

15.Dosojeno denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 ni kaznovalna odškodnina in s tem kršitev 2., 14. in 22. člena Ustave RS, kot to navaja pritožba. Ker je tožniku delovno razmerje s toženko prenehalo na podlagi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, je skladno s to zakonsko določbo upravičen do ustreznega denarnega povračila. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo celotno delovno dobo, ko je tožnik dejansko delal za toženo stranko, in sicer od leta 2003 do 21. 10. 2019. Povprečje plač zadnjih treh mesecev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pa je pravilno povzelo iz izvedenskega mnenja. Upoštevalo pa je tudi ostale okoliščine določene v drugem odstavku tega člena, tako da je tudi po stališču pritožbenega sodišča znesek v višini petkratnika pravilen in določen tudi skladno s sodno prakso.

16.Pravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka, ki temelji na petem odstavku 41. člena ZDSS-1.

17.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo je le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

18.Odločitev o stroških postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.

-------------------------------

3Glej tudi članek Barbare Petrič: Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa, št. 34/2011, str. 22 in nasl.

4Zakon o urejanju trga dela (2010) - ZUTD - člen 163, 163/2, 166, 167 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 14, 22, 25 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 118, 118/2 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 339, 339/2, 339/14

1Gre predvsem za stališče, da je toženka procesno legitimirana za uveljavljanje procesnega pobota terjatev matične družbe do tožnice in je torej pogoj vzajemnosti podan.

2Ta je začel veljati 14. 9. 2017.