Jedro

Tožnik (vodja službe) je s svojimi ravnanji oz. opustitvami (ni pravočasno poskrbel za izvedbo volitev v svet delavcev; navzočim na seji sveta delavcev je povedal, da se bodo volitve zaradi ekonomičnosti izvedle šele v letu 2014, za kar ni imel pravne podlage; na seji sveta delavcev ni pojasnil, kakšen je zakonit postopek izvolitve predstavnika delavcev v svet Zavoda, zaradi česar je prišlo do težjih kršitev volilnih pravil; dopustil je, da so si člani sveta delavcev nezakonito podaljšali mandat) v spornem obdobju kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker svojega dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, zato je podan utemeljen odpovedni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 2. alineje 1. odstavka 89. člena ZDR-1 (razlog nesposobnosti).

Rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ne začne teči že z dnem, ko se delodajalcu prvič porodijo dvomi, ali je delavec sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, temveč je treba, podobno kot pri kršitvah, storjenih z opustitvijo, šteti, da se ta rok ne izteče ves čas, ko takšno stanje traja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: - za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 23. 1. 2014, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita (točka I/1 izreka sodbe) in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo dne 23. 1. 2014, temveč še vedno traja, tožena stranka pa mu je na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi dolžna vzpostaviti delovno razmerje (točka I/2 izreka sodbe) ter - da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delovno mesto, ki ga je opravljal na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 10. 2008 in mu za obdobje od 23. 1. 2014 do vrnitve na delo obračunati bruto nadomestila plač, regres in vse druge prejemke iz delovnega razmerja na podlagi odpovedane pogodbe o zaposlitvi, od teh zneskov odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov do plačila (točka I/3 izreka sodbe).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo, razen zoper odločitev o stroških postopka tožene stranke, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oz. podrejeno, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti odpovedi ni opredelilo do dejstva, da je generalni direktor tožene stranke vedel, da ima tožnik volitve v Svet delavcev namen izvesti šele po izteku mandata dotedanjim članom Sveta. Ker je bila tožena stranka že meseca junija 2013 seznanjena z nepravilnim ravnanjem tožnika, je bila izpodbijana odpoved podana prepozno. Tožena stranka v potrditev navedbe, da generalni direktor s potekom volitev v Svet delavcev ni bil seznanjen, ni predložila nobenega dokaza, tožnik pa je s svojo izpovedjo dokazal nasprotno. Tožnik je v zvezi z navedbo, da je bil generalni direktor seznanjen s iztekom mandata članom Sveta delavcev, predlagal zaslišanje priče A.A., sodišče prve stopnje pa je ta dokazni predlog neutemeljeno zavrnilo. Tožena stranka v obravnavani odpovedi ni zadostno obrazložila odpovednega razloga, saj prepis zakonske dikcije (da delovne naloge niso bile opravljene pravočasno, strokovno in vestno) ne zadostuje. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je, ker je tožnik delo opravljal na vodstvenem delovnem mestu, doseganje pričakovanih rezultatov mogoče ugotavljati le na podlagi primerjave med tem, kaj so dejanska pričakovanja delodajalca in dejanskimi ugotovitvami o načinu izvrševanja teh nalog. Razlogi izpodbijane sodbe so med seboj v nasprotju, saj je sodišče prve stopnje sprva zapisalo, da obdobje kršitve obveznosti ni bistveno, nato pa se je v 12. točki obrazložitve sodbe sklicevalo na to obdobje. Očitana kršitev v odpovedi ni časovno opredeljena, vsa ravnanja tožnika po 14. 10. 2013 pa so le posledica njegove odločitve, sprejete pred tem datumom. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da tožena stranka ni dopuščala sprejemanja nezakonitih sklepov, saj v postopku na prvi stopnji ni dokazala, da bi kakorkoli ukrepala v zvezi z volitvami, izvedenimi leta 2005. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je izvedba volitev predstavljala le manjši del tožnikovih delovnih nalog. Celotno breme izvedbe volitev je neutemeljeno prevalilo na tožnika, saj je celo pravna služba tožene stranke vseskozi štela, da so bile volitve v Svet delavcev leta 2005 izvedene pravilno in zakonito. Tožena stranka je tožniku očitala storitev pravne napake, čeprav ni bil zaposlen v njeni pravni službi. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da pozitivne ocene tožnikovega dela za odločitev niso pomembne. Tudi stališče, da je mogoče pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti odpovedati že zaradi ene kršitve, je napačno. Sodišče prve stopnje bi se v razlogih sodbe moralo opredeliti do dejstva, da je tožena stranka tožniku sprva očitala krivdno ravnanje, saj to kaže na njen resničen namen. Tožniku očitana kršitev je bila prva kršitev njegovih delovnih obveznosti, zato je še vedno sposoben opravljati delo pod pogoji pogodbe o zaposlitvi. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da odpoved v obravnavanem primeru ni bil pretiran ukrep, saj je tožnik storil le eno kršitev, s katero toženi stranki ni povzročil nobene škode. Sodišče prve stopnje sorazmernost podane odpovedi neutemeljeno utemeljuje z dejstvom, da je tožena stranka tožniku ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, saj to za presojo zakonitosti obravnavane odpovedi ni pomembno. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnika za zaslišanje prič B.B. in C.C.. Ne drži, da tožnik teh dokaznih predlogov ni zadostno substanciral, saj je iz njegovih navedb razvidno, o čem bi priči lahko izpovedali, poleg tega pa bi ga sodišče prve stopnje moralo v okviru materialno procesnega vodstva pozvati, naj dokazne predloge ustrezno konkretizira. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da v mesecu juniju 2013 ni bila seznanjena s tem, da volitve v Svet delavcev ne bodo izvedene pravočasno. Generalni direktor tožene stranke se je s tožnikom o izvedbi teh volitev pogovarjal šele konec avgusta oz. v začetku septembra in tožniku naročil, naj zadevo izpelje tako, da bo prav. Tudi iz listin v spisu je razvidno, da so se volilna opravila začela izvajati šele v septembru 2013. Za pravočasno in zakonito izvedbo volitev je bil zadolžen izključno tožnik.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6. S pritožbeno navedbo, da sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznim predlogom tožnika za zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C., pritožba po vsebini uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta pritožbeni očitek ni utemeljen, saj je sodišče prve stopnje izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravno odločilnih dejstev, dokazni predlog za zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C. pa je utemeljeno zavrnilo. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, tožnik glede dokaznega predloga za zaslišanje prič A.A. in C.C. ni pojasnil, v dokaz katerih navedb predlaga njuno zaslišanje. V pritožbi sicer navaja, da je zaslišanje priče A.A. predlagal v potrditev navedbe, da je generalni direktor tožene stranke vedel, da je članom Sveta delavcev na seji dne 21. 11. 2013 že potekel mandat, vendar pritožbeno sodišče po vpogledu v dokumentacijo v spisu ugotavlja, da to ne drži. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da je utemeljitev določenega dokaznega predloga del dokaznega bremena strank, zato sodišče stranke, ki poda povsem nekonkretiziran dokazni predlog za zaslišanje določene priče in niti ne navede, v zvezi s čim oz. v dokaz katerih navedb predlaga njeno zaslišanje, v okviru materialno procesnega vodstva (285. člen ZPP) ni dolžno pozvati, naj pojasni, kaj s predlaganim dokazom dokazuje. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tudi dokazni predlog tožnika za zaslišanje priče B.B.. Zaslišanje te priče namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno, saj je tožnik v izpovedi priznal, da je pri opravljanju svojih delovnih obveznosti storil določene napake.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 27. 10. 2008 na delovnem mestu "vodja službe II v D." (A1). Tožena stranka mu je 23. 1. 2014 vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (A4), ki je predmet presoje v tem individualnem delovnem sporu.

9. Odpovedni razlog nesposobnosti je v 2. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) opredeljen kot nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno ter kot neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. V skladu z drugim odstavkom istega člena lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen zakonski razlog za redno odpoved, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku v izpodbijani odpovedi očitala, da je s svojimi ravnanji (oz. opustitvami) v obdobju od 14. 10. 2013 do 3. 12. 2013 kršil obveznosti iz delovnega razmerja, ker svojega dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno. Iz odpovedi tudi izhaja, da je tožena stranka, po predhodni pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami in podanem zagovoru z dne 22. 1. 2014, ugotovila: - da tožnik ni pravočasno poskrbel za izvedbo volitev v Svet delavcev, saj bi novi člani Sveta morali biti izvoljeni do poteka mandata prejšnjim članom, tj. do 14. 10. 2013 (3. člen Pravil Sveta delavcev - B23), - da je tožnik na seji Sveta delavcev 21. 11. 2013 navzočim članom povedal, da se bodo volitve zaradi ekonomičnosti izvedle (šele) v letu 2014, za kar ni imel pravne podlage, - da tožnik na seji Sveta delavcev 21. 11. 2013 navzočim članom ni pojasnil, kakšen je zakonit postopek izvolitve predstavnika delavcev v Svet Zavoda, zaradi česar je prišlo do težjih kršitev volilnih pravil ter - da je tožnik dopustil, da so si člani Sveta delavcev nezakonito podaljšali mandat. 10. Tožnik je v postopku na prvi stopnji obrazloženo nasprotoval le očitku, da v letu 2013 ni pravočasno poskrbel za izvedbo volitev v Svet delavcev, zato je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP štelo, da tožnik ostale očitke iz izpodbijane odpovedi priznava. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala tudi to, da ni pravočasno poskrbel za izvedbo volitev v Svet delavcev, ocenilo, da očitane strokovne napake predstavljajo razlog nesposobnosti iz 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče se s to presojo strinja, tožnik pa v pritožbi neutemeljeno navaja, da pozitivne ocene njegovega dela (B11) dokazujejo nasprotno. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, se te ocene nanašajo na celotno obdobje tožnikove zaposlitve (tj. od leta 2009 do 2013), tožena stranka pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podala zaradi nestrokovnega in nekvalitetnega dela v obdobju med 14. 10. 2013 in 3. 12. 2013. 11. V skladu s tretjim odstavkom 89. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu podati odpoved iz razloga nesposobnosti najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je bila obravnavana odpoved z dne 23. 1. 2014 podana pravočasno, pritožba pa neutemeljeno vztraja pri stališču, da je rok za podajo odpovedi začel teči (že) 14. 7. 2013, ko je potekel rok za pripravo razpisa volitev v Svet delavcev. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, rok za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti ne začne teči že z dnem, ko se delodajalcu prvič porodijo dvomi, ali je delavec sposoben pravočasno, strokovno in kvalitetno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, temveč je treba, podobno kot pri kršitvah, storjenih z opustitvijo, šteti, da se ta rok ne izteče ves čas, ko takšno stanje traja(1). Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šestmesečni rok za podajo odpovedi začel teči dne 14. 10. 2013, saj bi bilo vse do tega datuma mogoče pravočasno izvoliti nove člane Sveta delavcev in na ta način sanirati stanje zamude razpisa volitev, poleg tega pa se večina tožniku očitanih kršitev nanaša na njegova ravnanja na seji Sveta delavcev dne 21. 11. 2013. 12. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da za odločitev v zadevi niti ni pomembno, ali je bil generalni direktor tožene stranke seznanjen z namero tožnika, da bo volitve v Svet delavcev izvedel šele v letu 2014. Med strankama namreč ni bilo sporno, da je bil za zakonito, pravilno in pravočasno izvedbo volitev odgovoren izključno tožnik. Kljub temu pa pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v zvezi s tem odgovarja, da je sodišče prve stopnje v 3., 7. in 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da generalni direktor s takšno namero tožnika ni bil seznanjen ter da je tožniku v zvezi s tem celo naročil, naj "zadevo izpelje tako, da bo pravilno" (izpoved tožnika), zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se do tega dejstva sploh ni opredelilo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da tožena stranka za svojo trditev, da generalni direktor s potekom volitev v Svet delavcev ni bil seznanjen, ni predložila nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da to dokazuje zapisnik 9. seje generalnega direktorja v letu 2013 z dne 16. 12. 2013, ki ga je sodišču predložila tožena stranka (B10).

13. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka v obravnavani odpovedi zadostno in ustrezno obrazložila dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), saj je vsebinsko in časovno opredelila vse tožniku očitane strokovne napake. Ker je iz obrazložitve odpovedi razvidno, da se očitki nanašajo na obdobje, ko je potekel mandat Svetu delavcev oz. na čas izvedbe volilnih opravil v zvezi z volitvami v Svet delavcev (tj. obdobje od 14. 10. 2013 do 3. 12. 2013), je stališče pritožbe, da kršitve niso časovno opredeljene, zmotno.

14. Stališče, da je na vodstvenem delovnem mestu doseganje pričakovanih rezultatov dela mogoče ugotavljati le na podlagi primerjave med tem, kar so utemeljena pričakovanja delodajalca, temelječa na opisu del in nalog ter na zastavljenih ciljih in dejanskimi ugotovitvami o načinu izvrševanja teh nalog, je sprejelo tudi pritožbeno sodišče v podobnem primeru v sodbi opr. št. Pdp 183/2013 z dne 6. 3. 2013. Zato tožnik v pritožbi neutemeljeno graja takšno stališče sodišča prve stopnje.

15. Ker je tožnik v izpovedi priznal, da je bil pri toženi stranki odgovoren za to, da so volitve v Svet delavcev izvedene pravilno in zakonito, pritožba zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje celotno breme pravilne izvedbe volitev neutemeljeno prevalilo na tožnika. Tožnik, ki je po izobrazbi pravnik, bi moral v okviru svojih delovnih zadolžitev toženo stranko opozoriti na to, da so bile volitve v Svet delavcev leta 2005 izvedene v nasprotju določbami Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU; Ur. l. RS, št. 42/1993 in nadalj.), zato okoliščini, da je pravna služba tožene stranke štela, da so bile volitve leta 2005 izvedene pravilno in zakonito ter da tožena stranka zaradi sprejetja nezakonitih sklepov v letu 2005 ni ukrepala, za odločitev v zadevi nista pomembni.

16. Ker odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni nezakonita že iz razloga, ker je tožena stranka tožniku sprva očitala krivdno ravnanje (tj. kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja)(2) , pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi se sodišče prve stopnje do tega dejstva moralo izčrpneje opredeliti.

17. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je tožena stranka tožniku v resnici očitala le eno kršitev delovnih obveznosti. Tožnikova dejanja na seji Sveta delavcev 21. 11. 2013 namreč predstavljajo samostojne strokovne napake, čeprav so vse povezane z zamudo pri razpisu volitev novih članov Sveta delavcev, saj do zamude sploh ne bi smelo priti oz. ne bi prišlo, če bi tožnik kot pravnik, zadolžen za pravilnost in zakonitost volilnih postopkov za organe Zavoda, svoje delo opravljal kvalitetno in pravočasno. Po prepričanju pritožbenega sodišča odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na posledice tožnikovih strokovnih napak (nezakonito podaljšanje mandata Svetu delavcev in v zvezi s tem nezakonita izvolitev predstavnika delavcev v Svet zavoda tožene stranke) tudi ni bila nesorazmerna, kot zatrjuje pritožba. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobnem primeru v sklepu opr. št. VIII Ips 221/2014 z dne 3. 3. 2015 zavzelo stališče, da v primeru, če delavec na svojem delovnem mestu opravlja več različnih delovnih nalog in pri tem le ene od njih ne opravlja strokovno in kvalitetno, za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni nepomembno, ali gre za vsebinsko in količinsko manj pomembno nalogo ali pa za nalogo, ki pomeni bistveno zadolžitev delavca. Ker strokovno vodenje, priprava in koordinacija volilnih postopkov za organe tožene stranke tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja eno izmed pomembnejših delovnih nalog tožnika, obravnavana odpoved ni nezakonita že iz razloga, ker je imel tožnik poleg te naloge tudi številne druge delovne zadolžitve, ki jih je dobro opravljal. 18. Okoliščine, da je tožnik po izobrazbi pravnik, da je bil pri toženi stranki odgovoren za pravilno in zakonito izvedbo volitev v Svet delavcev in da je vedel, da bo članom Sveta delavcev v času odločanja na seji dne 21. 11. 2013 že potekel mandat, pa se kljub temu ni pozanimal, ali je izvedba volitev na način, kot si ga je zamislil, zakonita (vse navedeno je tožnik v izpovedi priznal), tudi po presoji pritožbenega sodišča zadostujejo za ugotovitev, da je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Navedbo tožnika, da mu je tožena stranka v resnici očitala storitev pravne napake, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, saj nekvalitetno opravljanje dela, ki se kaže v tem, da delavec ne pozna predpisov, ki bi jih glede na svoje zadolžitve moral spoštovati, tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja razlog nesposobnosti v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1, četudi delavec ni zaposlen v pravni službi delodajalca.

19. Ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

20. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z določbo 154. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

(1) Glej tudi sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 183/2013 z dne 6. 3. 2013. (2) Tako tudi VSRS v sodbi opr. št. VIII Ips 464/2007 z dne 3. 12. 2008.