Jedro

Res je, da po rednem teku stvari tako neznaten trk ne more privesti do tako hude škodne posledice, vendar toženka pri tem spregleda, da ta ugotovitev po mnenju izvedenca prometne stroke velja le za zdrave osebe, medtem ko je tožnica že pred nezgodo imela težave z vratno hrbtenico, bolečine v vratu in izražene degenarativne spremembe, kar je potrdil izvedenec medicinske stroke. Sicer pa so bile tožničine poškodbe še istega dne po nezgodi tudi objektivno ugotovljene pri zdravniškem pregledu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 2.169,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.8.2006 dalje in ji povrniti 839,97 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V preostalem (glede plačila 1.300,00 EUR z obrestmi) je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila toženka, ki se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče prvo sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožnica v obravnavani prometni nezgodi utrpela poškodbo vratne hrbtenice. Šlo je za res minimalen trk med udeleženima voziloma, zato vzročna zveza ni podana. Takšno je bilo tudi mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Izvedenec medicinske stroke je dopustil možnost, da je tožnica utrpela nateg vratnih mišic in udarnino desne rame, ni pa tega ugotovil s potrebno stopnjo gotovosti oziroma velike verjetnosti. Takšna ugotovitev zato ne more biti zadostna podlaga za priznanje odškodnine. Izpodbijana sodba temelji na zmotni dokazni oceni in zmotni uporabi materialnega prava. Tudi prisojena odškodnina je namreč previsoka glede na druge podobne primere. Tolikšni zneski se prisojajo za zvin vratne hrbtenice. Strah, ki ga je prestala tožnica, ne predstavlja pravno priznane škode. Nateg vratnic mišic tudi ne pušča trajnih posledic na zdravje. Posledično je napačna odločitev o stroških postopka, saj bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen. Podrejeno pa toženka meni, da bi morali pravdni stranki kriti vsaka svoje stroške postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka je ostal v pritožbi povsem neobrazložen. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo preizkusilo samo glede tistih procesnih kršitev, na katere mora v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) paziti po uradni dolžnosti, vendar teh v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. V dokaznem postopku so bila pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga toženkine odškodninske odgovornosti in višina odškodnine, ki pripada tožnici. Sodišče prve stopnje se je s pomočjo dveh izvedencev (prometne in medicinske stroke) zanesljivo prepričalo, kakšne sile so v obravnavanem trku delovale na tožničino telo in kakšno škodo so povzročile na njenem zdravju, upoštevaje predhodno okvaro tožničine vratne hrbtenice. Pritožbeni dvom o obstoju vzročne zveze med protipravnim ravnanjem toženkinega zavarovanca in ugotovljeno tožničino škodo je odveč. Izpodbijana sodba ima o tem jasne, izčrpne in prepričljive razloge, ki imajo zadostno podlago v izvedenih dokazih, in jih zato ni treba ponavljati ali dopolnjevati. Res je, da po rednem teku stvari tako neznaten trk ne more privesti do tako hude škodne posledice, vendar toženka pri tem spregleda, da ta ugotovitev po mnenju izvedenca prometne stroke velja le za zdrave osebe, medtem ko je tožnica že pred nezgodo imela težave z vratno hrbtenico, bolečine v vratu in izražene degenarativne spremembe, kar je potrdil izvedenec medicinske stroke. Sicer pa so bile tožničine poškodbe še istega dne po nezgodi tudi objektivno ugotovljene pri zdravniškem pregledu. Toženka se torej ne more v celoti razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da le polovica tožničine škode iz naslova telesnih in duševnih bolečin izvira iz njenega predhodno okvarjenega zdravja, preostala polovica pa iz obravnavanega škodnega dogodka, za katerega odgovarja toženka.

7. Prisojena odškodnina za tožničino negmotno škodo ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri odmeri pravilno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti. O naravi, teži in posledicah tožničinih poškodb se je prepričalo na podlagi izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke ter tožničine izpovedi. Oba navedena dokaza imata zanesljivo oporo tudi v tožničini zdravstveni dokumentaciji. Odveč so zato pritožbeni pomisleki o dokazni vrednosti izvedenskega mnenja in o tem, ali je tožničina poškodba sploh lahko povzročila telesne bolečine in trajno okrnila funkcionalnost vratne hrbtenice. Razumna in prepričljiva pa je tudi obrazložitev izpodbijane sodbe glede prestanega tožničinega strahu. Tožnica se je namreč prav zato, ker je že pred nezgodo imela težave z vratno hrbtenico, bolj burno odzvala na škodni dogodek, njen strah za izid zdravljenja pa je bil resnejši in dolgotrajnejši, kot bi bil sicer. V pritožbi ponujena primerjava z dvema primeroma iz sodne prakse zato ni sprejemljiva, ker okoliščine obravnavanega primera niso v bistvenem enake. Tožničin strah je vendarle bil dovolj intenziven, saj se je še mesec dni po nezgodi bala vožnje z avtomobilom, čemur toženka v pritožbi ne oporeka. Nižja stopnja in kratkotrajnost prestanega strahu se je ustrezno odrazila v višini prisojene odškodnine za to vrsto škode. Tudi odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustreza predpisanim kriterijem iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), sicer pa toženka dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe o teži in trajanju navedenih bolečin ter strahu v pritožbi ne nasprotuje. Po presoji pritožbenega sodišča odškodnina (1.000,00 EUR za telesne bolečine, 200,00 EUR za strah in 900,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ni previsoka glede na ugotovljene okoliščine primera, hkrati pa tudi ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Za morebitno znižanje odškodnine zato ni podlage.

8. Tudi stroškovno breme je sodišče prve stopnje ustrezno porazdelilo med pravdni stranki, upoštevaje doseženi uspeh v postopku. Pri tem je pravilno upoštevalo tako podlago kot višino tožničinega zahtevka in dejstvo, da je med pravdo tožbo delno umaknila. Svojo odločitev o stroških postopka je tudi izčrpno in natančno obrazložilo. Sicer pa toženka v pritožbi ne navaja nobene tehtne okoliščine za predlagano odločitev, naj stranki krijeta vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

9. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi tako niso podani, je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP. Toženka je s pritožbo propadla, zato do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičena. Tožničini stroški za odgovor na pritožbo pa niso bili smotrni, ker tožnica z njim, upoštevaje pritožbene razloge in enostavnost zadeve, ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Tudi tožnica mora zato svoje pritožbene stroške kriti sama.