Jedro

V skladu z določbami ZPP morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Pri tem mora sodišče navesti vsebinske razloge za zavrnitev, saj le na ta način stranki, katere dokazni predlog je zavrnjen, omogoči, da se seznani z razlogi, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo in je v obrazložitvi izpodbijane sodbe razlog za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca klinične psihologije navedlo le pavšalno, je podana s pritožbo uveljavljana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS pravilna uporaba teorije o adekvatni vzročnosti ne daje podlage za zmanjšanje ali izključitev odškodninske obveznosti za nepremoženjsko škodo, kadar je neobičajno večja škoda posledica osebnega stanja oškodovanca. Odločitev o sorazmernem zmanjšanju odškodninske odgovornosti je utemeljena le, kadar je oškodovanec prispeval k nastanku škode oziroma povzročil, da je škoda večja, pri čemer se njegovo osebno stanje ne more šteti kot "prispevek" k nastali škodi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je prvo tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe plačati odškodnino v znesku 64.690,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3. 6. 2014 dalje do plačila, in znesek 666,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila; da je drugo tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 8.344,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila; da sta toženi stranki dolžni tožniku v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti stroške postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan v roku 15 dni prvo toženi stranki povrniti 413,77 EUR, drugo toženi pa 183,60 EUR stroškov tega individualnega delovnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, tj. zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi. V pritožbi uveljavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. čelna ZPP v zvezi z 2. in 8. členom ZPP. Navaja, da sodišče prve stopnje nima ustreznega strokovnega znanja za zaključek, da tožnik v zvezi z obravnavano poškodbo ni spoštoval zdravniških navodil. Po njegovem mnenju izvedeni dokazi ne potrjujejo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da močno pretirava z opisovanjem bolečin ter da je bilo v njegovem interesu, da zdravljenje poteka čim dlje. Izpostavlja ugotovitev kliničnega psihologa, da je pri njem podana nizka kapaciteta za sprejemanje bolečine, zaradi česar je prejemal tudi protibolečinske terapije. Sodišču prve stopnje očita, da pri odločitvi ni upoštevalo stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, da je treba oškodovanca sprejeti takšnega kot je. Vztraja pri stališču, da je poškodba desnega kolena v avgustu 2012 posledica obravnavane poškodbe. Da sta poškodbi vzročno povezani, je potrdil tudi postavljeni sodni izvedenec. Razlogi sodbe v zvezi s tem so si med seboj v nasprotju, saj sodišče prve stopnje sprva ugotovi, da vzročne zveze med poškodbama ni, nato pa navede, da od poškodbe v letu 2012 dalje ni več mogoče upoštevati vseh posledic in nevšečnosti, ki jih je tožnik trpel med zdravljenjem. Ob tem sodišče prve stopnje ne pojasni, v kakšnem obsegu je te posledice upoštevalo v izpodbijani odločitvi. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni ugodilo njegovemu dokaznemu predlogu za postavitev novega izvedenca medicinske stroke. Izvedensko mnenje je namreč tudi po dopolnitvi na naroku za glavno obravnavo ostalo skopo in pomanjkljivo. Sodišču prve stopnje nadalje očita, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca klinične psihologije. Uveljavlja, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo prenizko odškodnino za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bili številni zdravniški pregledi nepotrebni, nasprotuje ugotovitvam iz izvedenskega mnenja. Navaja, da že izjemno zahtevno in dolgotrajno zdravljenje opravičuje višjo odškodnino iz naslova duševnih bolečin za sekundarni strah. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišču prve stopnje očita, da je spregledalo, da se je poškodoval v zelo aktivnem življenjskem obdobju. Priznana mu je III. kategorija invalidnosti, ugotovitve iz izvedenskega mnenja invalidske komisije pa so katastrofalne. Glede skaženosti je sodišče prve stopnje upoštevalo le objektivno, ne pa tudi subjektivne komponente, poleg tega ni upoštevalo dejstva, da koleno še vedno oteka. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni ravnal, kot je običajno, kadar je prisoten primarni strah. Sodišču prve stopnje očita, da je brez obrazložitve zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo stroškov prevoza v času zdravljenja. Neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevek za povračilo stroškov specialističnih pregledov in medicinskih pripomočkov ter zahtevek za povračilo stroškov iz naslova tuje pomoči in nege. Tožnik je odškodnino za materialno škodo vtoževal tudi iz naslova pomoči pri hišnih opravilih in prevozih v času zdravljenja, sodišče prve stopnje pa se do tega ni opredelilo. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o zahtevku za plačilo procesnih obresti. Zavrnitve tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko ni obrazložilo, poleg tega pri odločitvi ni upoštevalo, da drugo tožena stranka ni ugovarjala tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske škode. Uveljavlja, da je drugo tožena stranka v odgovoru na tožbo priznala, da je tožniku dolžna plačati 1.130,00 EUR, sodišče prve stopnje pa tega ni upoštevalo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba.

5. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu od toženih strank zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 73.700,85 EUR. V tožbi je zatrjeval, da je bil kot skladiščnik zaposlen pri drugo toženi stranki ter da je med urejanjem skladišča 29. 10. 2011 šel mimo kartonov s pohištvom, ko so se ti prevrnili nanj in ga poškodovali. Pritožbeno sodišče na tem mestu dodaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, čeprav ta dejstva med strankami niso bila sporna, v obrazložitvi sodbe določno opredeliti historičen dogodek, v katerem je tožniku nastala škoda, in v zvezi s tem navesti razloge, iz katerih izhaja temelj odškodninske odgovornosti toženih strank. V nasprotnem primeru namreč v obrazložitvi sodbe manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih.

6. Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ki določa, da mora delodajalec delavcu, ki mu je pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, tj. po določbah Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik v tožbi podal dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke (kliničnega psihologa). Sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, v obrazložitvi izpodbijane sodbe pa je le pavšalno navedlo, da ostalih dokazov ni izvajalo, ker je ocenilo, da ti niso potrebni za odločitev. V skladu z določbami ZPP morajo biti razlogi za zavrnitev dokaznih predlogov razvidni bodisi iz obrazložitve sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga (drugi odstavek 287. člena ZPP) bodisi iz obrazložitve končne odločbe. Pri tem mora sodišče navesti vsebinske razloge za zavrnitev, saj le na ta način stranki, katere dokazni predlog je zavrnjen, omogoči, da se seznani z razlogi, na katerih temelji zavrnitev dokaznega predloga in jih z morebitno vložitvijo pritožbe napade. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo in je v obrazložitvi izpodbijane sodbe razlog za zavrnitev dokaznega predloga za postavitev sodnega izvedenca klinične psihologije navedlo le pavšalno, je podana s pritožbo uveljavljana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1. 8. Čeprav je treba pritožbi tožnika ugoditi že zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pritožbeno sodišče v interesu hitrejše razrešitve spora v nadaljevanju odgovarja tudi na nekatere ostale pritožbene navedbe tožnika.

9. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnikova povečana občutljivost na bolečino ne more pomeniti, da sta mu zaradi tega toženi stranki iz naslova pretrpljenih bolečin dolžni plačati večjo odškodnino kot je to običajno za tovrstne poškodbe. V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS2 pravilna uporaba teorije o adekvatni vzročnosti ne daje podlage za zmanjšanje ali izključitev odškodninske obveznosti za nepremoženjsko škodo, kadar je neobičajno večja škoda posledica osebnega stanja oškodovanca. Odločitev o sorazmernem zmanjšanju odškodninske odgovornosti je utemeljena le, kadar je oškodovanec prispeval k nastanku škode oziroma povzročil, da je škoda večja, pri čemer se njegovo osebno stanje ne more šteti kot ?prispevek? k nastali škodi.

10. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju dejstev, pomembnih za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca ortopedske stroke prof. dr. A.A., dr. med. Ker sta tožnik in prvo tožena stranka k izvedenskemu mnenju podala pripombe, je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo 18. 6. 2016 sodnega izvedenca zaslišalo. Tožnik je takoj zatem predlagal postavitev novega izvedenca ortopedske stroke, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je postavljeni izvedenec pojasnil vsa odločilna dejstva. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami, da izvedenec v mnenju ni opredelil niti trajanja niti intenzitete telesnih bolečin, ki jih je v posledici škodnega dogodka trpel tožnik, ter da je izvedensko mnenje tudi sicer zelo skopo. Po presoji pritožbenega sodišča ima izvedensko mnenje pomanjkljivosti, ki z zaslišanjem izvedenca niso bile odpravljene, zato je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je postavljeni izvedenec pojasnil vsa odločilna dejstva.

11. Pritožba utemeljeno nasprotuje dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da med škodo, ki jo je tožnik trpel po poškodbi v letu 2012 in obravnavano poškodbo v letu 2011, ni vzročne zveze. Sodišče prve stopnje je takšno stališče zavzelo na podlagi izpovedi postavljenega sodnega izvedenca, vendar pritožbeno sodišče po vpogledu v zapisnik o naroku za glavno obravnavo z dne 18. 6. 2016 (list. št. 76 v spisu) ugotavlja, da sodni izvedenec ni izpovedal, da med obema poškodbama ni vzročne zveze. Nasprotno, takšno povezavo je izvedenec potrdil. Iz njegove izpovedi namreč izhaja, da obstaja (le) majhna možnost, da bi prišlo do enake poškodbe, kot jo je tožnik utrpel v letu 2012, tudi v primeru, če ne bi bil predhodno poškodovan, ter da je imel tožnik do poškodbe v letu 2012 delno, od poškodbo dalje pa popolno poškodbo križnih vezi. Da sta poškodbi vzročno povezani, potrjuje tudi pisno izvedensko mnenje, iz katerega izhaja, da je stanje desnega kolena posledica obravnavane nezgode ter morda nezgode iz leta 2012, vendar pa je glavni vzrok za vse težave primarna poškodba desnega kolena 29. 10. 2011. Tožnik v pritožbi tudi utemeljeno uveljavlja, da je obrazložitev sodišča prve stopnje v tem delu odločitve pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo, da od poškodbe v letu 2012 dalje pri odmeri odškodnine ni več mogoče upoštevati vseh posledic, nevšečnosti in strahu, ki jih je tožnik trpel, pri čemer v nadaljevanju ni pojasnilo, v kolikšnem obsegu je torej tožnikove bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je trpel v obdobju od poškodbe v letu 2012 dalje, upoštevalo pri izpodbijani odločitvi.

12. Utemeljen je pritožbeni očitek tožnika, da je obrazložitev prisojene odškodnine po posameznih postavkah pomanjkljiva. Izpodbijana sodba nima razlogov o odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kot tudi ne glede zavrnitve tožbenega zahtevka iz naslova povračila stroškov prevoza v času zdravljenja. Pritožba tudi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova (očetove) pomoči pri hišnih opravilih in prevoza v času zdravljenja. Glede odmere odškodnine iz naslova duševnih bolečin za pretrpljen strah je sodišče prve stopnje navedlo, da bi tožnik, če bi utrpel primarni strah, ravnal tako kot je običajno kadar je primaren strah prisoten. Ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kakšno je običajno ravnanje v primarnem strahu, navedena obrazložitev ni ustrezna, saj ne omogoča preizkusa pravilnosti sprejete odločitve. Tožnik v pritožbi utemeljeno nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo premoženjske škode, ki je mu je nastala s plačilom specialističnih pregledov in z nakupom medicinskih pripomočkov. Sodišče za ugotavljanje intenzivnosti tožnikovih bolečin nima ustreznega strokovnega znanja, od tega dejstva pa je odvisno, ali so bili stroški (dodatnih) specialističnih pregledov in medicinskih pripomočkov potrebni. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo stroškov iz tega naslova je zato glede na dejstvo, da obseg tožnikovih bolečin v posledici obravnavane delovne nesreče še ni bil ugotovljen, preuranjena.

13. Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti. Med strankami ni bilo sporno, da je prvo tožena stranka tožniku 24. 3. 2015 plačala nesporni del odškodnine za obravnavani škodni dogodek v znesku 10.170,00 EUR. Tožnik je že v tožbi zatrjeval, da je na toženo stranko naslovil predpravdni odškodninski zahtevek, ki ga je ta prejela 3. 6. 2014. Od prvo tožene stranke je zato (poleg glavnice v znesku 64.690,31 EUR) vtoževal tudi znesek 666,07 EUR, ki predstavlja kapitalizirane zakonske zamudne obresti od že izplačanega dela odškodnine (10.170,00 EUR) za obdobje od 3. 6. 2014 do 24. 3. 2015 (tj. dan vložitve tožbe). Od obeh toženih strank je vtoževal tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od vložitve tožbe dalje do plačila. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje vse navedeno zavrnilo, vendar za to odločitev v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov. Pritožba je zato tudi v tem delu utemeljena.

14. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju odpraviti ugotovljeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, tj. odločiti o dokaznem predlogu tožnika za postavitev sodnega izvedenca klinične psihologije, svojo odločitev v zvezi s tem pa obrazložiti tako, da bo sprejeto odločitev mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je pomembno, da ima tožnik nizke kapacitete za sprejemanje bolečin ter da "doživljanje bolečine močno okrepi njegovo znižano razpoloženjsko lego", kar je sodišče prve stopnje zapisalo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožnik v zvezi s tem utemeljeno navaja, da sodišče nima ustreznega medicinskega znanja za presojo, ali v opisovanju pretrpljenih bolečin pretirava, kot tudi ne za zaključek, da je bilo v njegovem interesu, da bi zdravljenje potekalo čim dlje in da mu ni bilo v interesu, da bi ga koleno nehalo boleti. To dejstvo lahko ugotavlja le s pomočjo izvedenca. Sodišče prve stopnje bo moralo, ob upoštevanju zgoraj opisanih stališč pritožbenega sodišča, ponovno celovito dokazno oceniti izvedene dokaze, po potrebi dopolniti dokazni postopek in nato ponovno odločiti v tem individualnem delovnem sporu. Ko bo ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka zoper drugo toženo stranko, naj presodi, ali je ta v odgovoru na tožbo priznala tožbeni zahtevek do višine odbitne franšize (do zneska 1.130,00 EUR), kot to v pritožbi zatrjuje tožnik. Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni valoriziralo zneska 10.170,00 EUR, ki ga je prvo tožena stranka iz naslova škodnega dogodka že plačala tožniku, čeprav je ta v odgovoru na tožbo to zahtevala. V novem sojenju naj zato sodišče prve stopnje pri odločitvi upošteva valorizirano vrednost izplačanega dela odškodnine.

15. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o pritožbenih stroških na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 Gre za uveljavljeno stališče iz sodne prakse (glej na primer odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah opr. št. VIII Ips 133/2016, VIII Ips 144/2013, II Ips 124/2016 in druge). 2 Glej npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 1249/2008 z dne 12. 3. 2009 in sklep opr. št. II Ips 387/2007 z dne 16. 12. 2009.