Jedro

Dejstvo, da je tožeča stranka na toženčev predlog računa izstavljenega na ime tujega podjetja, točenca kot naročnika v telefonskem naročniškem razmerji ni razbremenila njegove obveznosti, tožeča stranka pa je tudi bila ob izkazanih pogojih iz 3. odst. 296. člena ZOR dolžna sprejeti izpolnitev tretjega.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem sojenju razveljavilo nalog za plačilo v sklepu o izvršbi in zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 385.575,50 SIT s pp. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženec je proti razveljavitvenemu sklepu sodišča druge stopnje vložil revizijo, ki jo je revizijsko sodišče zaradi nedovoljenosti zavrglo.

V drugem sojenju je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi nalog za plačilo v sklepu o izvršbi in tožencu naložilo plačilo vtoževane terjatve. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženec v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje navaja, da je sedaj postopek pred sodiščem druge stopnje zaključen, zato ni več preprek za revizijo. Prilaga svoji vlogi z dne 30.4.1997 in 28.10.1996, zahteva revizijo celotnega postopka in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v prejšnjem sojenju.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju: ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sedanji toženčevi reviziji priloženi vlogi sta bili vloženi v prejšnjem postopku. Gre za toženčev odgovor na pritožbo v prvem pritožbenem odločanju in za njegovo prvo revizijo. Vsaka revizija je samostojno in izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom in razlogi izpodbijanja. Zato vlog, ki jih je toženec vložil v prejšnjem postopku in na katere se sedaj smiselno sklicuje, v sedanjem revizijskem sojenju ni mogoče obravnavati. Glede na to je revizijsko sodišče toženčevo revizijo obravnavalo kot neobrazloženo. Na podlagi 386. člena ZPP je opravilo uradni preizkus izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje in ugotovilo, da v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in da je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabljeno.

Ves čas postopka je bilo nesporno, da je v obravnavanem časovnem obdobju telefonsko naročniško razmerje med pravdnima strankama obstajalo še naprej. Čeprav so se na toženčev predlog računi glasili na ime tujega podjetja, je bil toženec kot naročnik v skladu z drugim odstavkom 67. člena takratnega Zakona o poštnih, telegrafskih in telefonskih storitvah (Ul. SFRJ, št. 2/86, 26/90) odgovoren za uporabo svojega telefona in plačilo telefonskih storitev, ki so bile opravljene s tem telefonom. Dejstvo, da je tožeča stranka ugodila njegovemu predlogu in račune izstavljala na ime tujega podjetja (s pripisom za P. H.) na drugačno odločitev ne more vplivati. Ta okoliščina toženca kot naročnika ni razbremenila njegove obveznosti, tožeča stranka pa je tudi bila ob izkazanih pogojih iz tretjega odstavka 296. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ul. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89) dolžna sprejeti izpolnitev tretjega.

Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP toženčevo neutemeljeno revizijo zavrnilo.