11. 2. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 25. januarja 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1185/2002 z dne 2. 4. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III P 176/96 z dne 11. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pritožnici (tedaj toženki) iz naslova pogodbenih obresti naložilo plačilo 149.661,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 1996 do plačila. Višje sodišče je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvami Okrajnega in Višjega sodišča. Zatrjuje kršitev 14., 22. in 23. člena Ustave. Navaja, da je njena obveznost do tožeče stranke prenehala na podlagi dogovora z direktorjem tožeče stranke, ne glede na to pa ni dolžna plačati obresti, ker te niso bile dogovorjene. V zvezi s tem navaja, da bi moralo sodišče zahtevati predložitev izvirnika pogodbe o posojilu in ne bi smelo odločiti na podlagi fotokopije, ker iz te ni razvidno, da je zastopnik tožeče stranke naknadno in brez dogovora pripisal določbo o obrestni meri. Poleg tega pritožnica meni, da je sodišče odločalo pristransko in je iz nerazumljivih razlogov odločilo v korist tožeče stranke, pri tem pa ni izvedlo vseh "potrebnih" dokazov, ki jih je predlagala pritožnica, temveč je upoštevalo predvsem "nasprotne" dokaze. Pritožnica sodiščema očita še, da sta zadevo, zato ker gre za spor majhne vrednosti, presojali z nižjo mero zavzetosti in strokovnosti.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) bi bila lahko pomembna trditev pritožnice, da je sodišče odločilo, ne da bi izvedlo "vse potrebne" dokaze, ki jih je predlagala pritožnica, temveč je upoštevalo predvsem "nasprotne" dokaze. Iz ustavne pritožbe je razvidno, da se navedeni očitek nanaša na ugotavljanje obstoja dogovora o obrestih in na to, da sodišče ni pridobilo originala posojilne pogodbe. Ta očitek je neutemeljen. Iz 22. člena Ustave res izhaja pravica do kontradiktornega postopka, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku. Vendar ta pravica ne more biti kršena, če sodišče ne izvede dokaza, ki ga stranka ni predložila. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da pritožnica ni predložila posojilne pogodbe, niti ni predlagala drugih dokazov, s katerimi naj bi dokazala, da je direktor tožeče stranke naknadno pripisal dogovor o obrestih. Ker sta sodišči zato lahko odločali le na podlagi predložene fotokopije pogodbe, nista kršili pravice iz 22. člena Ustave, sama dokazna ocena fotokopije pogodbe pa pomeni ugotavljanje dejanskega stanja in ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Zaradi navedenega sta neutemeljeni tudi navedbi pritožnice, da sta sodišči iz nerazumljivih razlogov odločili v korist nasprotne stranke (kar bi lahko pomenilo arbitrarno odločanje po 22. členu Ustave) in da sta odločali pristransko (kar bi lahko pomenilo kršitev 23. člena Ustave). Dejstvo, da sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga nobena od strank ni predložila, namreč še ne izkazuje, da so razlogi sodbe nerazumljivi ali da sta bili sodišči pri odločanju pristranski.

5.Pritožnica ustavne pritožbe ne more utemeljiti niti s pavšalnim očitkom, da sta sodišči v tem sporu majhne vrednosti odločali z nižjo mero zavzetosti in strokovnosti. Ne pojasni namreč, iz česa naj bi izhajala utemeljenost tega očitka. Zgolj dejstvo, da sodišče v sporih majhne vrednosti postopa po posebnih pravilih postopka, pa samo po sebi še ne pomeni kršitve ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave.

6.Ker z izpodbijanima sodbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger