Jedro

Zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72. člena ZDen zaradi neuporabe kmetijskih zemljišč je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS, ne pa tudi Republika Slovenija.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačati tožnikom nadomestilo v višini 256.125,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je tudi zahtevek na povrnitev pravdnih stroškov s pripadki. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške tega postopka v znesku 28.050,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.2.2004 dalje do plačila.

Zoper sodbo so se tožniki pravočasno pritožili zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi citirajo 3. odstavek

2. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSKZ), ki določa, da Sklad opravlja naloge v imenu Republike Slovenije in za njen račun. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da naj bi po navedbah tožeče stranke do takrat z njimi gospodaril Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju Sklad) v korist in za račun RS, kar ne drži, ker je tožeča stranka citirala določilo 2. člena ZSKZ.

Glede na citat sodbe, citat zakonskega določila ter na dejstvo, da sodišče v obrazložitvi ne odgovori na navedbe stranke, in sicer na citat zakonskega določila, za katerega stranka meni, da je relevanten oz. bistven za odločitev o pasivni legitimaciji, pa je pritožba mnenja, da je podana bistvena kršitev procesnih določb, in sicer 14. točke II. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), obenem pa gre za kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS, ki je tudi v tem, da mora sodišče prepričljivo odgovoriti na vse relevantne navedbe stranke in argumentirati svoja pravna stališča. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa pritožba pripominja, da sodišče ni uporabilo določila 2. in 3. člena ZSKZ.

Slednji določa, da je Sklad pravna oseba in posluje v skladu s predpisi, ki veljajo za javne zavode, če ni z zakonom drugače določeno. Prav tako pa sodišče pri odločanju o stroških ni uporabilo določila 162. člena ZPP, ki določa, da ima državni organ, kadar se udeležuje postopka kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade. Za to določbo v razmerju do 15. člena (verjetno pritožba misli na 16. člen) Zakona o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra) velja tako načelo lex posterior derogat legi priori, kot načelo lex specialis derogat legi generali. Priznanje stroškov za odgovor na tožbo v višini 200 odvetniških točk in zastopanje na naroku po mnenju pritožbe niso stroški, temveč nagrada, določena na podlagi odvetniške tarife, medtem ko materialni stroški v višini 5 točk pa dejansko spadajo v okvir 162. člena ZPP.

Pritožba je bila vročena toženi stranki v odgovor v skladu z določbo

1. odstavka 344. člena ZPP, vendar nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila pravnim prednikom tožnikov na podlagi delne denacionalizacijske odločbe št. ... z dne 8.9.2000 vrnjena kmetijska zemljišča iz k.o. ... V skladu z določbo prvega odstavka 20. člena ZSKZ je Sklad zavezanec za vračilo kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov prejšnjim lastnikom v skladu s predpisi o denacionalizaciji, Sklad pa je tudi s temi zemljišči do tedaj gopodaril (prvi odstavek 2. člena ZSKZ), in sicer je opravljal naloge v imenu RS in za njen račun (tretji odstavek 2. člena ZSKZ). S tem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je po navedbah tožeče stranke z zemljišči gospodaril Sklad v korist in za račun RS, pri čemer pa tožeča stranka tega ni navedla, temveč je le citirala tretji odstavek 2. člena ZSKZ, ni podana 14. točka 339. člena ZPP. Splošno znano je namreč, da je s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije gospodaril Sklad v imenu RS in za njen račun, saj tako tudi določa zakon. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavzelo svoje materialnopravno stališče v konkretni pravdni zadevi, ki ga pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Protispisna je pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do citata zakonskega določila, in sicer do citiranega tretjega odstavka 2. člena ZSKZ. Zakaj citirana zakonska določba za ugotovitev pasivne legitimacije RS ni pomembna, se je sodišče prve stopnje opredelilo v tretjem in četrtem odstavku na 3. strani obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je zavzelo stališče, zakaj je Sklad edini zavezanec za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Kršitev 14. točke 339. člena ZPP tako tudi v tem primeru ni podana, posledično pa tudi ne kršitev 22. člena Ustave RS.

Sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo. Po določbi prvega odstavka 20. člena ZSKZ je zavezanec za vrnitev nepremičnine, glede katere tožeča stranka zahteva odškodnino zaradi neuporabe, Sklad, in ne Republika Slovenija. To jasno izhaja tudi iz določbe 27. člena ZDen in iz obvezne razlage prvega stavka prvega odstavka navedene določbe (Ur.l. RS, št. 66/2000). Sklad je pravna oseba (3. člen ZSKZ), sredstva, ki jih pridobi Sklad z gospodarjenjem s kmetijskimi in gozdnimi zemljišči, so prihodek Sklada (drugi odstavek 10. člena ZSKZ). Republika Slovenija je glede kmetijskih zemljišč in gozdov, katerih lastnica je postala, prenesla na Sklad določena pooblastila, ki bi jih kot lastnica sicer izvrševala sama.

Tretji odstavek 2. člena ZSKZ je zato treba razumeti le tako, da ureja notranja razmerja med Skladom in državo (primerjaj sodbo II Ips 685/2003). Navedene določbe, predvsem pa določba 20. člena ZSKZ v povezavi s 27. členom ZDen, pripeljejo do ugotovitve, da je Sklad tudi zavezanec za plačilo morebitnih odškodnin po drugem odstavku 72. člena ZDen, ne pa tudi Republika Slovenija. Kot je pritožbeno sodišče obrazložilo, določbi 2. in 3. člena ZSKZ ne pripeljeta do drugačnega zaključka, kot napačno meni pritožba.

Določba 162. člena ZPP res določa, da ima državni organ, kadar se postopka udeležuje kot stranka, pravico do povračila stroškov po določbah tega zakona, nima pa pravice do nagrade. Vendar pa pritožba spregleda, da je tožena stranka Republika Slovenija, ki je pravna oseba, in ne državni organ, Državno pravobranilstvo, ki pa je sicer državni organ (2. člen Zakona o državnem pravobranilstvu-ZDPra), pa ne nastopa kot stranka postopka, temveč kot zakoniti zastopnik Republike Slovenije. V tem primeru pa določba 162. člena ZPP ne pride v poštev, posledično pa tudi ne kronološki argument niti argument specialnosti. Stroški zastopanja Državnega pravobranilstva RS se zato v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah, torej po Odvetniški tarifi. Višine nagrade pa tožeča stranka ne izpodbija.

Glede na obrazloženo pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).