Jedro

Ne drži trditev tožene stranke, da bi bilo v primeru, če je bila osnovna pogodba sklenjena v pisni obliki, potrebno skleniti tudi dodatke ali spremembe te pogodbe v isti obliki. Po 2. odst. 69. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času sklenitve pogodbe, je namreč mogoče pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, razvezati, dopolniti ali kako drugače spremeniti tudi z neobličnim sporazumom.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča N.G. opr. št. Ig z dne 8.6.1996 v 1. točki deloma v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 802.107,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 640.220,00 SIT od 25.11.1994 do plačila, 60.000,00 SIT od 26.1.1995 do plačila, 39.475,00 SIT od 28.4.1995 do plačila, 38.286,00 SIT od 8.11.1995 do plačila in 24.126,00 SIT 2.7.1996 do plačila ter 31.617,00 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.7.1996 do plačila, vse v roku 15 dni. V presežku je sklep o izvršbi razveljavilo in zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči v znesku 110.263,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2004 do plačila v roku 15 dni.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremni, tako da v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da pogodbe, ki sta jih sklepali pravdni stranki, niso bile gradbene pogodbe, temveč običajne pogodbe o delu, češ da ni šlo za večja gradbena dela. To ne more veljati pavšalno za vsa dela, predvsem zato ne, ker se zahtevek tožeče stranke nanaša na delo izpred več kot 10-ih let in je treba glede na višino zneskov, ki naj bi jih bila dolžna tožena stranka plačati, ta dela oceniti kot večja. Sicer pa bi morali pogodbeni stranki, če sta sklenili že osnovno pogodbo za izvršitev posameznih del v pismeni obliki, v tej obliki skleniti tudi morebitne dodatke ali spremembe pogodbe. Sicer pa je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodba prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje tako glede terjatve za dela po pogodbi 23/94 navaja, da tožena stranka ni trdila, da več dela v obliki dodatnega izkopa niso bila opravljena in jih je zato dolžna plačati. Za enako situacijo po pogodbi št. 26/94 pa sodišče ugotavlja, da tožeča stranka teh del ni dokazala in zato v tem delu zavrača njen tožbeni zahtevek. Tako je v dveh enakih dejanskih situacijah odločilo različno. Nadalje sodišče prve stopnje glede plačila dela računa št. 3/95 navaja, da tožeča stranka za ta dela ni predložila pisne pogodbe, je pa prepričljivo pojasnila, na kakšen način in s kom se je za ta dela dogovorila. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni navedlo, v čem naj bi bila ta prepričljivost izpovedbe tožeče stranke.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo in sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi, glede bistvenih okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti drugih takih kršitev postopka, na katere bi moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da pri pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama, ni šlo za gradbeno pogodbo. Sodišče prve stopnje namreč pri tej oceni ni upoštevalo le vrednosti del, ampak tudi vrsto in obseg v naravi opravljenih del, glede tega pa v pritožbi tožena stranka ne navaja ničesar. Tudi ne drži trditev tožene stranke, da bi bilo v primeru, če je bila osnovna pogodba sklenjena v pisni obliki, potrebno skleniti tudi dodatke ali spremembe te pogodbe v isti obliki. Po 2. odst. 69. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki je veljal v času sklenitve pogodbe, je namreč mogoče pogodbo, za katero je bila dogovorjena posebna oblika, razvezati, dopolniti ali kako drugače spremeniti tudi z neobličnim sporazumom. Kar pa se tiče trditve tožene stranke, da naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, pritožbeno sodišče meni, da tudi zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v delu, ki se nanaša na zahtevek po pogodbi št. 93/94 v znesku 80.000,00 SIT, v obrazložitvi navedlo, da tožena stranka ni trdila, da več dela v obliki dodatnega izkopa in polaganja tlakovcev niso bila opravljena in jih je zato dolžna plačati, tožena stranka pa te ugotovitve sodišča prve stopnje niti v pritožbi ne pobija. Z navedbami sodbe prve stopnje v obrazložitvi tistega dela sodbe, v katerem je tožbeni zahtevek zavrnjen in ki ni predmet pritožbe, pa tožena stranka ne more insinuirati na zaključek, da so v sodbi taka nasprotja, zaradi katerih je podana zatrjevana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je glede zneska 39.475,00 SIT, ki naj bi ga bila dolžna tožena stranka po računu št. 3/95, res navedlo, da je tožeča stranka prepričljivo pojasnila, na kakšen način in s kom se je glede njih dogovorila, vendar v pritožbi tožena stranka nič konkretnega ne pove, v čem naj bi bile te trditve tožeče stranke napačne. Iz vseh navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.