Jedro

Presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev je glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovno tehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oziroma primerno odločitev. Izpolnjevanje razpisnih kriterijev presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev odpravi le v primeru, če je argumentacija očitno nerazumna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da ne odobri vloge tožnika za operacijo Internetna radiotelevizija "..." ob medijskem mentorskem kulturnem izobraževanju, ki je prispela na Javni razpis za izbor operacij za večjo socialno vključenost pripadnikov ranljivih družbenih skupin na področju kulture v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2016 do 2017 (v nadaljevanju javni razpis). V obrazložitvi je navedla, da ukrep sofinancirata Evropska unija in RS. Tožnikova vloga je bila pravočasna, popolna in jo je prijavil upravičen prijavitelj. Vloga je izpolnjevala izločitveni merili na ravni operacije, zato jo je ocenila z merili za ocenjevanje, pri ocenjevanju pa je vloga po posameznih merilih za ocenjevanje v skupnem seštevku dosegla 57 točk. Iz obrazložitve izhaja tudi obrazložitev ocen po posameznih sklopih meril. Pri posameznem merilu je podmerila in dodeljene točke obrazložila. Navedla je, da je bilo sredstev za sofinanciranje operacij v višini 1.199.906,24 EUR, kar je dodelila 12 operacijam, od tega za vhodno regijo 7 najbolje ocenjenih operacij, za zahodno regijo 5 najbolje ocenjenih operacij, ki so vse dosegle minimalni kakovostni kriterij najmanj 70 točk, do porabe razpoložljivih sredstev. Tožnikova vloga ni dosegla najmanj 70 točk, kot je določeno v 4.2 in 17. točki besedila javnega razpisa.

2. Tožnik v tožbi meni, da je toženka kršila materialno pravo ter napačno presodila ocenjevani projekt. Obrazložitev dejanskega stanja je dobesedno prepisano točkovanje in je enako kot pri posameznih drugih projektnih vlogah javnega razpisa. Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov ni niti omenjen kot glavna osnova pravne podlage. Ocenjevanje toženke je škodljivo, zavajajoče in prirejeno samo za posamezne prijavitelje (njene prijatelje), daleč od enakih možnosti. Prirejeno je posameznim vodilnim toženke, njihovim političnim ciljem in njihovim društvom, celo posameznim osebnim podjetjem, ki v teh primerih niso predvideni za toženkine javne razpise. Toženka je napačno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje vseh potrebnih splošnih pogojev. Tožnik je pridobil status društva v javnem interesu na področju kulture, kar je razvidno iz predložene odločbe. Namembnost projekta je v vlogi kar nekajkrat zapisana, zato se je toženka sklicevala na napačen razlog. Projekt prispeva k povečanju zaposlenosti predstavnikov ranljivih skupin. Namen in cilji projekta so bili ustrezno predstavljeni, prav tako je projekt inovativen. Ciljna skupina in njegove potrebe so jasno opredeljene. Vloga izkazuje pričakovane kratkoročne učinke na povsem ustrezni ravni, prav tako dolgoročne rezultate. Delovni program projekta bi moral biti ocenjen vsaj na ravni ustreznega. Strategija promocije projekta je ustrezno utemeljena, predvidene so bile metode in orodja za obveščanje in informiranje javnosti o projektu. Načrtovane aktivnosti bi dosegle širšo zainteresirano javnost. Utemeljitev finančnega načrta je bila podrobno utemeljena in pregledna. Uveljavlja razlog neenake obravnave pri uporabi prava ter se sklicuje na diskriminacijo. Toženka ne bi smela obravnavati tožnika neenakopravno tako, da je v zadevi odločila drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih ali neenakih primerih. Jasno je, da je omenjeni projekt bolje zadostil potrebnim zahtevam kot ostali prijavljeni projekti, odločitev toženke pa ni skladna s pojmom poštenega postopka. Tožnik svojo vlogo primerja s projektnima vlogama A., ki je član tožnika. Obrazložitev toženkinega sklepa je dobesedno ista. Tožnik navaja, da vloge primerja, ker od toženke ni uspel pridobiti nobene projektne vloge. Od sodišča pričakuje, da mu bo izposlovalo, da mu bodo s strani toženke dostavljene med drugim tudi posamezne vloge kulturnih nacij, ki jih je toženka ocenila uspešno ter zavodov, ki nimajo opravka nič s toženkinim razpisom niti kulturo ranljivih skupnosti. Verjame, da to ne bi smelo biti tajnost toženke. Pri projektu tožnika ocenjevanje ni bilo natančno, temveč je bilo subjektivno in ni temeljilo na strokovnem ocenjevanju, saj bi v tem primeru moralo biti enako ocenjeno z enakim številom točk in različno z različnim. Projekt tožnika bi imel bolj obsežen in dolgoročnejši učinek, ker je internetni radio televizija daleč najbolj popularen medij v današnjem času. Tako tožnik ob primerjavi obeh projektov meni, da bi moral biti njegov ovrednoten z daleč višjim številom točk, kot mu je bilo dodeljeno. Meni, da toženka projekta ni niti prebrala. Ugovarja, da iz besedila javnega razpisa ni možno razbrati sestave komisije. Načelo pravne varnosti mora zagotavljati uporabnikom, da vedo, kako se bo postopek izvedel. Na podlagi 23. člena ZDIJZ je tožnik čakal na pisno dovoljenje več kot 22 delovnih dni, ko je želel pridobiti vpogled v toženkino celotno komisijsko reševanje projektnih vlog, ki so bile sprejete in uspešno ocenjene. Glede na dejstvo, da toženka tožniku v preteklih letih ni ugodila, je tožnik vztrajal pri zahtevku na podlagi 27. člena ZDIJZ in uporabil pravno sredstvo, pravico do pritožbe, o kateri odloča Informacijska pooblaščenka. To pomeni, da sodišče lahko od toženke zahteva, kar ne more pridobiti tožnik. Pridobitev javno razpisnih pravil v letih 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012, 2013, 2014 in 2016, za katere bi bilo smotrno in pravično, da toženka te dejanske dokaze predloži sodišču ter potrdilo o prijavi - odjavi za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje (obrazce M1, M2) za nedoločeno časovno obdobje zaposlitve, za vse uspešno ocenjene projektne vloge oziroma za njihove zaposlene. Tožnik ima informacije, da je od leta 2006 do leta 2016 po opredmetenih javnih razpisih toženke, ob neracionalni razdelitvi EU sredstev, zaposleno vseh skupaj 9 oseb v teh devetih letih. Podeljena so bila evropska sredstva več 15 mio EUR, torej bi moralo biti zaposleno več kot 18 oseb. Tožnik ima informacije, da na podlagi 80 % vseh uspešno ocenjenih projektnih vlog ni bilo zaposlenosti, tožnikova pa je predvidevala zaposlitev dveh oseb. Vse, kar je navedeno v obrazložitvi sklepa s strani toženke, je neresnično ali pavšalno ocenjeno. Toženka projektne vloge ni niti prebrala. To se vidi iz priloženih referenc za zadnja tri leta 2013, 2014 in 2015, saj toženka zatrjuje, da niso bile priložene. Uveljavlja kršitev diskriminacije. Predlaga, da ga sodišče povabi ter da pred izdajo sodbe pretehta vse razpoložljive in dodatno zahtevane dokaze, zasliši priče in uporabi zakonske osnove in tako pravično presodi. Tožniku je bila povzročena škoda v znesku 118.379,21 EUR ter predlaga, da sodišče razpiše glavno obravnavo ter pridobi potrebne dokaze, ki so za tožnika še vedno tajni, kateri zavodi so v imenu kulturnih društev pridobili okrog 70 % celotnih razpisanih sredstev, zasliši potrebne priče: predsednika toženkine komisije (sodišče naj pridobi podatke o njem, ali njej, od toženkinega ministra), A.A., B.B. in C.C., vsi zaposleni pri toženki, zaradi dodatne razjasnitve suma korupcije v opredmetenem upravnem postopku, ter zahteva odgovor, kaj imajo zavodi skupnega z ranljivostjo kulturnih skupnosti razvidno iz javnega razpisa. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, poravnavo škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi, določitev sodnega izvedenca za kulturne dejavnosti, v drugem primeru pa razveljavitev javnega razpisa ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka je na tožbo odgovorila in poslala upravni spis.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Uvodoma in v glavnini se tožnikova tožba nanaša na diskriminatornost pri obravnavi tožnikove vloge, pri čemer pa je po presoji tega ugovora ugotoviti, da očitek ni utemeljen. Navedbe o diskriminatornosti so pavšalne, tožnik ne navaja dejstev, ki bi domnevo izkazovale. Dejstvo, da tožnikov projekt ni pridobil zadostnega števila točk na javnem razpisu, da bi bil izbran v sofinanciranje, ni okoliščina, ki bi utemeljevala zaključek (že na splošni ravni, kot svoj ugovor utemeljuje tožnik), da je bil tožnik obravnavan drugače (neenakopravno, diskriminatorno) kot drugi prijavitelji, iz razlogov, ki ne izhajajo iz kriterijev javnega razpisa. Iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, da je toženka pri tožniku upoštevala okoliščine, ki niso bile upoštevane kot merilo, ali da bi mu točk ne dodelila iz razlogov, ki iz njegove vloge ne bi izhajali.

6. Tožnik je s svojo vlogo za operacijo Internetna radiotelevizija "..." ob medijskem mentorskem kulturnem izobraževanju kandidiral na javnem razpisu za izbor operacij za večjo socialno vključenost pripadnikov ranljivih družbenih skupin na področju kulture v okviru Evropskega socialnega sklada v letih 2016 - 2017. V tožbi uveljavlja ugovor, da je odločitev, da vlogi ni bilo ugodeno, nezakonita zaradi nepravilnega (nenatančnega, nestrokovnega in subjektivnega) ocenjevanja, kar utemeljuje s primerjavo vlog in odločitev v primeru A, ki je član tožnika.

7. V zvezi z ugovori glede izvedbe ocenjevanja sodišče meni, da je bil, glede na podatke upravnega spisa, postopek ocenjevanja skladen s pogoji javnega razpisa. Uvodoma pojasnjuje, da so postopki javnega razpisa - sofinanciranje iz javnih sredstev, po ustaljeni upravnosodni praksi specifičen tip upravnega spora. Pri presoji odločitev se upošteva načelo enakih možnosti zainteresiranih udeležencev, ki konkurirajo za javna sredstva. Presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev je glede materialnopravnih in procesnih vprašanj stroga, pri strokovno tehničnih vprašanjih pa zadržana v tem smislu, da se sodišče ne spušča v presojo, ali gre za bolj ali manj upravičeno oziroma primerno odločitev. Izpolnjevanje razpisnih kriterijev presoja zadržano in se ne spušča v primernost strokovne presoje kriterijev, ki po naravi stvari ne omogočajo izključno objektivnega vrednotenja. Sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev odpravi le v primeru, če je argumentacija očitno nerazumna.

8. Ugovor, da kaže na nezakonitost ocenjevanja tožnikove vloge dobesedno ista obrazložitev v primeru A., po mnenju sodišča ni argument, ki bi mu lahko sodišče sledilo, ne glede vprašanja pravilne uporabe prava, ne procesa. Namreč sodišče meni, da se ob istih ocenjevalcih vlog (kar nenazadnje zagotavlja objektivnost ocenjevanja) nedvomno pojavlja uporaba istih izrazov, v določenih primerih tudi istih stavkov obrazložitve, kar pa ne pomeni površnega obravnavanja tožnikove vloge same po sebi, glede na merila javnega razpisa. Ugovor kot naveden, tožnika tudi ne more opravičiti, da je v svojih ugovorih, ko utemeljuje nezadostno točkovanje v posameznih postavkah, pavšalen, kot sodišče ocenjuje njegove ugovore, kar bo obrazložilo v nadaljevanju. Dejstva, ki jih je za utemeljitev razpisnih pogojev tožnik v vlogi navedel, morajo biti nedvoumna in jasna ter med seboj povezljiva in konsistentna, da je mogoče pri ocenjevanju na njih opreti oceno oziroma nato v upravnem sporu, mora biti tak ugovor, da lahko sodišče presodi nezadostno točkovanje v zvezi s posameznim merilom, kot utemeljen. Sodišče meni, da je toženka izpodbijani sklep v zadostni meri obrazložila in navedla odločilne razloge, ki so narekovali sprejeto odločitev. Za vsako od meril oziroma podmeril je iz izpodbijanega sklepa razvidno, koliko točk je komisija dodelila tožniku, vsaka posamezna ocena po posameznih sklopih meril pa je tudi obrazložena, tako da jo je sodišče v zvezi s tožnikovimi ugovori lahko preizkusilo. Vendar pa ugotavlja, kot je navedlo že zgoraj, da so tožnikovi ugovori pavšalni. Kritiko ocene pri posameznem merilu podaja tožnik na več mestih, vendar kljub upoštevanju ugovora kot celote v zvezi s posameznim merilom ostaja ta pavšalen.

9. Ob upoštevanju oziroma presoji posameznih ugovorov, glede na toženkino obrazložitev, sodišče ocenjuje le-to za zadostno in primerno glede na tožnikovo vlogo, razen pri merilu "3.1. Prijavitelj ima reference pri izvajanju primerljivih operacij oziroma projektov v zadnjih petih letih". Toženka je v zvezi s tem merilom navedla, da se reference tožnika nanašajo na leto 2015, vendar pa iz tožnikove vloge izhaja, da je predložil reference tudi za leti 2013 in 2014. Za merilo je dobil 2 točki, največje število točk bi lahko bilo 5 točk. Utemeljenost tega tožnikovega ugovora v zvezi z nezadostnim številom točk ne bi vplivala na odločitev v zadevi. Utemeljenost tega ugovora tudi ne dokazuje, da toženka njegove vloge ni prebrala.

10. Nadalje tožnik navaja, da Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov ni bil niti omenjen kot glavna osnova pravne podlage za razpis. Vendar je ugotoviti, da naveden pravilnik ni bil pravna podlaga za obravnavan javni razpis. Iz 102.a člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) izhaja, da se določbe ZUJIK o javnem razpisu in javnem pozivu ter pogodbah o financiranju v javnem interesu za kulturo ne uporabljajo za izbor projektov, ki se sofinancirajo iz sredstev kohezijske politike evropske skupnosti in da se za te postopke uporabljajo predpisi, ki urejajo izvajanje postopkov pri uporabi sredstev Evropske kohezijske politike. Prvi odstavek 24. člena Uredbe o uporabi sredstev Evropske kohezijske politike v Republiki Sloveniji v programskem obdobju 2014 - 2020 za cilj naložbe za rast in delovna mesta napotuje, da se javni razpisi izvedejo po predpisih, ki urejajo javne finance. Toženka je zato vloge obravnavala skladno s postopkom, kot ga določa Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije, uporaba tega pravilnika pa je navedena tudi v sedmem odstavku 17. točke besedila javnega razpisa. Toženka je torej uporabila pravilno materialno podlago.

11. Nadalje je ugotoviti, nanaša pa se na oceno pavšalnosti tožnikovih ugovorov, da tožnik na str. 2 tožbe navaja naslov javnega razpisa (Javni razpis za izvor razvojnih projektov za dvig zaposljivosti ranljivih družbenih skupin na področju kulture in podporo njihovi socialni vključenosti v okviru evropskega socialnega sklada v letih 2015 - 2016), ki ni bil podlaga izpodbijanemu sklepu, niti ni situacija v obravnavanem postopku, da bi bilo v tem postopku ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje vseh potrebnih splošnih meril, ki so bila potrebna za izbor razvojnih projektov. V zvezi z ugovorom, da je tožnik pridobil status društva v javnem interesu na področju kulture, pa mu je pojasniti, da se prednost, ki jo določa 36. člen Zakona o društvih (Zdru-1), ne uporablja pri javnih razpisih za pridobivanje sredstev iz EU, torej tudi ne v primeru obravnavanega javnega razpisa.

12. Na str. 4 tožbe tožnik ugovarja, da je toženka sprejela v obravnavo tudi vloge zavodov, ki nimajo nič opravka s toženkinim razpisom, niti s kulturo ranljivih skupnostih, kar je razvidno iz toženkinega javnega razpisa (točka 2). V zvezi s tem ugovorom, ki ga tožnik ponovi tudi na str. 8 tožbe, torej da je toženka financirala tudi osebe, ki jih po javnem razpisu ne bi smela, sodišče ugotavlja, da je organiziranost oseb, ki jih morajo prijavitelji izpolnjevati kot pogoj, razvidna iz 3. točke razpisa, iz katerega pa ne izhaja, da zavodi na javnem razpisu, ob izpolnitvi drugih pogojev iz te točke, ne bi mogli kandidirati.

13. V zvezi s tožnikovim predlogom, da sodišče pridobi toženkino celotno komisijsko reševanje projektnih vlog, ki so bile sprejete in uspešno ocenjene, ker to sodišče od toženke lahko zahteva, ker ima takšno moč, ki je tožnik nima (namreč tožnik pojasnjuje, da je navedeno želel pridobiti na podlagi 23. člena ZDIJZ), sodišče tožniku odgovarja, da bi vpogled v ocenjevanje vlog soprijaviteljev lahko pridobil že s vpogledom v upravni spis (skupno oceno, ki se nahaja v upravnem spisu), vendar iz upravnega spisa ne izhaja, da je v spis vpogledal. Kolikor pa se tožnikova zahteva nanaša na vpogled v javne razpise v letih 2007, 2008, 2009, 2010, 2011, 2012, 2013, 2014 in 2016 ter zahtevo za predložitev potrdila o prijavi - odjavi za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje (obrazce M1/M2) za nedoločeno časovno obdobje zaposlitve, za vse uspešno ocenjene projektne vloge oziroma za njihove zaposlene, pa sodišče tožniku pojasnjuje, da tožnikova zahteva presega konkretno presojo. Ugotavljanje morebitne koruptivnosti toženke, glede na javne razpise v prejšnjih letih, presega okvir obravnavanega postopka in presojo izpodbijanega sklepa.

14. V zvezi z navedbo, da je tožnikova projektna vloga tudi tokrat predvidela zaposlitev dveh oseb, pa sodišče, glede na tožnikovo vlogo (v okviru presoje izpodbijanega akta) ugotavlja, da je v vlogi navedena redna zaposlitev ene osebe, ostalo pa nejasno, pogodbene oziroma avtorske zaposlitve za določen čas, kar pa ni v skladu z razpisnimi pogoji (2. točka javnega razpisa Predmet, namen in cilji javnega razpisa).

15. Tožnik ugovarja, da iz besedila javnega razpisa ni možno razbrati sestave toženkine komisije. Sodišče ugovoru ne sledi. Sestava komisije (3 člani) in način ocenjevanja izhaja iz 17. točke javnega razpisa, na podlagi Pravilnika in meril javnega razpisa. Informacija o sestavi je bila tudi javno dostopna na spletni strani toženke.

16. Sodišče v obravnavani zadevi ne sledi predlogu tožnika, da opravi glavno obravnavo, zaradi izvedbe dokazov, zaslišanja prič, ki jih tožnik predlaga. V zvezi z obravnavano zadevo sodišče meni, da mora relevantno dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev in presoja v upravnem postopku izhajati iz tožnikove vloge in izpodbijanega akta. Zaslišanje prič in pridobitev drugih dokazov od toženke, ki jih tožnik predlaga v zvezi s sumom korupcije, pa je izven relevantnega dejanskega stanja v obravnavani zadevi. To je tudi razlog, da sodišče v obravnavani zadevi ne sledi predlogu tožnika in glavne obravnave na njegov predlog ne bo opravilo. Izven postopka, ki ga določa javni razpis pa je tudi predlog tožnika, da sodišče določi sodnega izvedenca za kulturne dejavnosti srbske etične skupnosti, ki bo podal mnenje o primernosti tožnikove projektne vloge. Stvar komisije, ki jo določa javni razpis, je bila, da oceni tožnikovo vlogo, mnenje izvedenca v okviru javnega razpisa ni relevantno.

17. Tožnik zahteva povrnitev povzročene škode v znesku 118.379,21 EUR. Zneska ni specificiral, ni navedel, na katerih podlagah jo zahteva. Kolikor pa jo zahteva v višini neuspelega kandidiranja na javni razpis, pa sodišče ugotavlja, da ob ugotovitvi, da je bila neodobritev njegove vloge pravilna in zakonita, saj ni dosegel praga za sofinanciranje, vzročna zveza med zavrnitvijo in nastalo škodo ni podana.

18. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.