Jedro

Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da tožnica ni spadala v varovano kategorijo delavcev po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 in da je odpovedni razlog utemeljen. ZDR-1 določa kot varovano kategorijo delavce pred upokojitvijo, v katero sodijo delavci, ki so dopolnili starost 58 let, ali delavci, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do 5 let pokojninske dobe. V sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je zavzeto stališče, da je uveljavitev pravice do starostne pokojnine v vsakem primeru odvisna od zavarovanca (delavca). Tudi če in ko izpolni pogoje za upokojitev, se mu ni treba upokojiti. To pomeni tudi, da so pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine različni za vsakega zavarovanca glede na njegove osebne okoliščine in odločitve. Izpolnitev pogojev za starostno upokojitev vedno temelji na osebnih, subjektivnih okoliščinah vsakega posameznega delavca, zato ni mogoče govoriti o objektivnih okoliščinah. „Objektivna okoliščina“ s stališča delodajalca so lahko le podatki, na podlagi katerih se ugotovi, ali konkretni delavec v trenutku odpovedi take pogoje izpolnjuje. To pa so podatki, ki so delodajalcu znani, podatki ki jih lahko pridobi s strani zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatki, ki mu jih da delavec (rojstni datum, podatki o delovni, zavarovalni oziroma pokojninski dobi, podatki o okoliščinah, ki lahko vplivajo na izpolnitev pogojev za starostno upokojitev). Zato ni podlage na neupoštevanje znižanja starostne meje za ugotavljanje pogojev za starostno upokojitev po 114. členu ZDR-1. Tožnica je v času podaje izpodbijane odpovedi spadala v varovano kategorijo delavcev pred upokojitvijo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, saj ji je do datuma, ko se bo lahko upokojila (10. 7. 2019) manjkalo manj kot 5 let, tako da je že zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo zahtevku tožnice za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in zahtevkoma za reintegracijo in reparacijo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi: „1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 10. 2014 nezakonita.

2. Ugotovi se, da tožnici 5. 3. 2015 ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, da je tožnica še naprej v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 2. 2014 in jo je v roku 15 dni tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo ter ji od 5. 3. 2015 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 2. 2014, jo prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ter ji mesečno obračunati plačo po pogodbi o zaposlitvi v bruto znesku, od katerega je dolžna odvesti predpisane davke in prispevke, neto znesek pa plačati tožnici skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratne mesečne plače od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

3. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožnici stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 813,13 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške pritožbe v višini 474,34 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 10. 2014, za ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 5. 3. 2015, za poziv tožnice nazaj na delo ter za priznanje pravic iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 2. 2014 za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo pravočasno po pooblaščenki vlaga pritožbo tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku ugodi in obveže toženo stranko k plačilu stroškov postopka. Sodišču prve stopnje očita kršitev 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Sklicuje se na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1364/2014. Pove, da se v navedenem judikatu pritožbeno sodišče sklicuje na razlago iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 161/2014, ki jo je sodišče sprejelo v zvezi dodano delovno dobo po 193. členu ZPIZ-1 v povezavi s 114. členom ZDR-1. Meni, da ne gre za analogijo, pač pa se mora sodišče do obstoja objektivnih okoliščin na strani delodajalca opredeliti v vsakem konkretnem primeru posebej. Navaja, da je 28. 2. 2014 pridobila od ZPIZ informacijo o izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev in da je že marca 2014 z njo seznanila delodajalca, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Pove, da je tožena stranka že ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi v oktobru 2014 vedela, da bo tožnica izpolnila prvi pogoj za starostno upokojitev 10. 7. 2019, zato se tožena stranka ne more sklicevati na objektivnost okoliščin. Meni, da obravnavani primer odstopa od primerov, ki so bili predmet predhodnih odločitev pritožbenega sodišča. V zvezi z uporabo 114. člena ZDR-1 meni, da sam zakon ne napotuje na uporabo 27. člena ZPIZ-2 in ne izključuje uporabe njegovega 28. člena, zato mora sodišče dati odgovor na vprašanje, kaj mora delodajalec upoštevati. Navaja, da v odgovoru na tožbo tožena stranka ni oporekala trditvi tožnice, da je bila s pisno informacijo ZPIZ z dne 28. 2. 2014 seznanjena že v marcu 2014. Po njenem mnenju tožena stranka ni prerekala trditev, kdaj tožnica izpolni prvi pogoj za starostno upokojitev. V nadaljevanju pritožbe očita sodišču zmotno oceno izvedenih dokazov ter kršitev določb 84. in 89. člena ZDR-1 in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vztraja, da je delodajalec zlorabil institut redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zato, da se je tožnice rešil. Navaja, da ji je bilo z zadnjo pogodbo o zaposlitvi naloženo delo, za katerega je tožena stranka vnaprej vedela, da ga tožnica ne bo zmogla, kar je bilo del šikaniranja. Kot neresnične graja razloge, zapisane v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in trdi, da dokazni postopek ni dal odgovora na vprašanje, zakaj tožnici ni bila ponujena pogodba o zaposlitvi za eno od treh novoustanovljenih delovnih mest. Nasprotuje verodostojnosti zaslišanih prič, ker so zaposlene pri toženi stranki ali so z njo povezane. Zatrjuje pristranskost odločitve sodišča. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo pravočasno po pooblaščenki odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 10. 10. 2014. Zavzelo je stališče, da tožnica ni spadala v varovano kategorijo delavcev po prvem odstavku 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 – ZDR-1) in da je odpovedni razlog utemeljen.

7. Tožnica v pritožbi pravilno uveljavlja, da je bila v času odpovedi varovana kot delavka pred upokojitvijo po 114. členu ZDR-1 in ji zato tožena stranka ne bi smela odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da mora presoja, ali je delavec varovan pred odpovedjo v skladu s 114. členom ZDR-1, temeljiti na z vidika delodajalca objektivnih okoliščinah, uveljavljanje znižanja starostne meje zaradi skrbi za otroka pa je subjektivna okoliščina delavke.

8. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 102/2015 z dne 13. 7. 2015 zavzelo stališče, da ZDR-1 določa kot varovano kategorijo delavce pred upokojitvijo, v katero sodijo delavci, ki so dopolnili starost 58 let (oziroma po določbi 226. člena ZDR-1 v letu 2014 55 let), ali delavci, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do 5 let pokojninske dobe. Določbe 114. člena ZDR-1 in določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl. – ZPIZ-2) so drugačne, kot so bile določbe 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl. – ZDR) in določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl. – ZPIZ-1), zato tudi sodne prakse na podlagi prej veljavne zakonodaje ni mogoče samodejno upoštevati. ZDR je določal kot varovano kategorijo starejše delavce (torej po 201. členu ZDR starejše od 55 let), dokler ne izpolnijo minimalnih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Take - torej minimalne - pogoje je izrecno določal ZPIZ-1 v 36. členu. Sedaj veljavni ZDR-1 poleg delavcev, starejših od 58 let, varuje pred odpovedjo iz poslovnega razloga tudi delavce, ne glede na starost, ki jim do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do 5 let pokojninske dobe. Ne ZDR-1 ne ZPIZ-2 pa ne govorita več o minimalnih pogojih, temveč le o pogojih za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Uveljavitev pravice do starostne pokojnine je v vsakem primeru odvisna od zavarovanca (delavca). Tudi če in ko izpolni pogoje za upokojitev, se mu ni treba upokojiti. To pomeni tudi, da so pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine različni za vsakega zavarovanca glede na njegove osebne okoliščine in odločitve. Vrhovno sodišče RS v navedeni odločbi še ugotavlja, da izpolnitev pogojev za starostno upokojitev vedno temelji na osebnih, subjektivnih okoliščinah vsakega posameznega delavca, zato ni mogoče govoriti o objektivnih okoliščinah. „Objektivna okoliščina“ s stališča delodajalca so lahko le podatki, na podlagi katerih se ugotovi, ali konkretni delavec v trenutku odpovedi take pogoje izpolnjuje. To pa so podatki, ki so delodajalcu znani, podatki ki jih lahko pridobi s strani zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in podatki, ki mu jih da delavec (rojstni datum, podatki o delovni, zavarovalni oziroma pokojninski dobi, podatki o okoliščinah, ki lahko vplivajo na izpolnitev pogojev za starostno upokojitev). Po določbi 36. točke 7. člena ZPIZ-2 je starostna pokojnina pokojninski prejemek brez odbitkov, ki pripada zavarovancu ob dopolnitvi predpisane starosti in pokojninske dobe, če izpolnjuje z zakonom določene pogoje. Starostna pokojnina se odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Predpisana starost, ki je pogoj za pridobitev pravice do starostne pokojnine, je tako starost iz 27. in iz 28. člena ZPIZ-2. Zato ni podlage na neupoštevanje znižanja starostne meje za ugotavljanje pogojev za starostno upokojitev po 114. členu ZDR-1. 9. V predmetni zadevi je tožnica pridobila predhodno pisno informacijo o datumu izpolnitve pogojev za pridobitev pravice do pokojnine z dne 28. 2. 2014 (listina A 4), iz katere izhaja, da bo pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine po 27. členu v zvezi z 28. členom ZPIZ-2 predvidoma izpolnila 10. 7. 2019 (ob znižanju starostne meje zaradi skrbi za otroke za 6 mesecev). Tožnica je v tožbi trdila, da je s to pisno informacijo toženo stranko seznanila že v mesecu marcu 2014, ko jo je prejela. V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na ta dopis, ki ga je sodišču predložila tožnica, vendar je v zvezi s tem zatrjevala, da znižanja starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri tožnici ni mogoče upoštevati. Skladno z določbo tretjega odstavka 114. člena ZDR-1 je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje dolžan delodajalcu sporočati podatke, ki jih potrebuje za ugotovitev, kdaj bo delavec izpolnil pogoje za upokojitev, in ali mu je zagotovljeno varstvo pred odpovedjo iz poslovnega razloga. Presojanje izpolnjevanja pogojev po 114. členu ZDR-1 je v pristojnosti delodajalca oziroma v primeru spora v pristojnosti delovnega sodišča. Tožena stranka je bila seznanjena s predvidenim datumom upokojitve tožnice, pri katerem se skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki temelji na ZPIZ-2 in ZDR-1, upošteva tudi znižanje starostne meje po 28. členu ZPIZ-2. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, da pri upokojevanju o objektivnih okoliščinah ni mogoče govoriti, je pri ugotavljanju datuma, kdaj bo tožnica izpolnila pogoje za upokojitev, treba upoštevati tudi uveljavljanje znižanja starostne meje zaradi skrbi za otroke.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica v času podaje izpodbijane odpovedi spadala v varovano kategorijo delavcev pred upokojitvijo po prvem odstavku 114. člena ZDR-1, saj ji je do datuma, ko se bo lahko upokojila (10. 7. 2019) manjkalo manj kot 5 let, tako da je že zato redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 10. 10. 2014 nezakonita. Posledično je pravno nepomembno, ali je dejansko obstajal odpovedni razlog in da ta ni bil navidezen. Na pritožbene navedbe v zvezi s tem pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP zato ne odgovarja.

11. Glede na to, da je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku tožnice ugodilo (5. alineja 358. člena v povezavi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da je odpoved z dne 10. 10. 2014 nezakonita, je bilo treba ugoditi tožničinemu tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz poslovnega razloga in posledično ugotoviti, da tožnici 5. 3. 2015 delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, ter ugoditi reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku, ki je podan v opisni obliki.

12. Ker je tožnica s svojim zahtevkom uspela, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka je tožnici dolžna v roku 15 dni povrniti stroške, odmerjene po Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. – ZOdvT). Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo naslednje priglašene stroške postopka pred sodiščem prve stopnje: nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 315,90 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 291,60 EUR, materialne stroške po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR, pričnino v višini 39,00 EUR in 22 % DDV po tar. št. 6007 v višini 146,63 EUR. Tožena stranka je tožnici torej dolžna povrniti skupno 813,13 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila. Priglašenih potnih stroškov pooblaščenki pritožbeno sodišče ni priznalo, saj ne gre za potrebne stroške. Skladno z ustaljeno sodno prakso se kot potrebni stroški kilometrine priznavajo le stroški kilometrine pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča. Ker ima pooblaščenka tožnice sedež zunaj navedenega območja, tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov kilometrine, ki jih je imela njena pooblaščenka s pristopom na naroke za glavno obravnavo (prim. sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 95/2014 z dne 29. 5. 2014).

13. Tožnica je s pritožbo v celoti uspela, zato ji je skladno s prvim odstavkom 154. in drugim odstavkom 165. člena ZPP tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbe. Pritožbeno sodišče je tožnici priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3201 ZOdvT v višini 388,80 EUR in 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 85,54 EUR, skupaj 474,34 EUR. Tožena stranka je tako dolžna v roku 15 dni povrniti tožnici 474,34 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

S tem prepisom se nadomeščajo prejšnji prepisi sodbe, v zvezi s katero je bil zaradi očitne pisne pomote v izreku 31. 5. 2016 izdan popravni sklep (tretji odstavek 328. člena ZPP).