Jedro

Delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v 75. členu ZDR.

Do spremembe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas, v pogodbo o zaposlitvi za določen čas, bi lahko prišlo tudi na podlagi drugega odstavka 47. člena ZDR, to je na podlagi spremembe pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je imela pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, da ji z 31.3.2005 delovno razmerje ni zakonito prenehalo in da je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju do 31.8.2005, da ji je za čas od 1.4. do 31.8.2005 tožena stranka dolžna priznati pravice iz delovnega razmerja ter ji izplačati plačo in druge prejemke ter ji iz naslova odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi plačati 1251,88 eura ter ji povrniti stroške postopka, vse denarne zahtevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ne glede na dejanske ugotovitve, da je bila tožnica pri toženi stranki na podlagi večih pogodb o zaposlitvi za določen čas zaposlena vse od 17.7.2000, da so ji bile v preteklosti vse pogodbe o zaposlitvi za določen čas izdane v podpis za nazaj, da je zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1.1.2005 do 31.3.2005 prejela 30.1.2005 in da v predhodnih pogodbah ni bil naveden razlog sklenitve pogodbe za določen čas, je presodilo, da pogodbe za določen čas niso bile sklenjene nezakonito, saj sta jih stranki sklepali zaradi nadomeščanja odsotnih delavk. Ob sklenitvi zadnje pogodbe pa je bilo tudi sicer jasno, da bo potreba po tožničinem delu z 31.3.2005 prenehala zaradi pogodbenega prenosa prodajalne, kjer je tožnica delala.

Na tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničinemu zahtevku v celoti ugodilo. Presodilo je, da je tožena stranka s tožnico nezakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ker je tožnici izstavljala pogodbe za nazaj in ker v njih ni bil naveden zakonski razlog. Zato je sledilo tudi tožničinemu zahtevku za priznanje pravic iz delovnega razmerja do 31.8.2005, ko je pogodba o zaposlitvi prenehala na podlagi predlagane sodne razveze ob plačilu zahtevane odškodnine, ki ni presegala stroškov, ki bi toženo stranko bremenili, če bi tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in v njej smiselno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je bila predmet spora zadnja pogodba o zaposlitvi, ki jo je sklenila s tožnico za določen čas. Tudi če so bile predhodne pogodbe o zaposlitvi nezakonito sklenjene za nazaj, bi moralo sodišče upoštevati, da je bila zadnja pogodba zakonito sklenjena za določen čas, saj je bilo ves čas jasno, da bo potreba po tožničinem delu z 31.3.2005 prenehala. S podpisom zadnje pogodbe je tožnica pristala na zaposlitev za določen čas. V zvezi s to pogodbo tožnica napak volje ni uveljavljala in bi jo zato sodišče moralo upoštevati.

Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Revizija ni utemeljena.

Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen Zakona o delovnih razmerji - Ur. l. RS, št. 42/02 - v nadaljevanju ZDR). Če s pogodbo o zaposlitvi čas trajanja ni pisno določen oziroma če pogodba o zaposlitvi za določen čas ni sklenjena v pisni obliki ob nastopu dela, se domneva, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas (drugi odstavek 10. člena ZDR).

Ob ugotovitvi sodišča, da je tožnica pri toženi stranki v letu 2000 začela delati brez pisne pogodbe o zaposlitvi in da ji je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas prvič izstavljena za nazaj šele 29.12.2003, da je tožnica tudi kasnejše pogodbe o zaposlitvi za določen čas podpisovala za nazaj, je sodišče na podlagi gornjih določb ZDR pravilno presodilo, da so bile na tak način vse pogodbe o zaposlitvi nezakonito sklenjene za določen čas in se zato šteje, da je bila tožnica vse od nastopa dela zaposlena za nedoločen čas. Tudi če se v okviru zahtevka upošteva le zadnje obdobje, je tožnica s 1.1.2005 nastopila delo brez sklenitve pisne pogodbe o zaposlitvi. Zato se na podlagi drugega odstavka 10. člena ZDR domneva, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas. Naknadni podpis pogodbe o zaposlitvi dne 31.1.2005 tega delovnega razmerja ni spremenil v delovno razmerje za določen čas.

Stališče tožene stranke, da lahko delodajalec z delavcem, ki je pri njem v delovnem razmerju za nedoločen čas, kadarkoli sklene novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je pravno zmotno.

ZDR v 75. členu določa zakonite načine prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Glede na značaj pogodbe o zaposlitvi in varstvo delavca, kot šibkejše stranke v pogodbenem delovnem razmerju gre za omejeno število načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi in v tem smislu za prisilne zakonske določbe. Delodajalec ne more določati drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Da bi pogodba o zaposlitvi, za katero se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas, lahko prenehala s podpisom nove pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ZDR v navedenem členu ne predvideva. Prav tako zakon ne predvideva, da bi lahko bil delavec istočasno v delovnem razmerju za nedoločen čas in za določen čas. To tudi ne bi bilo združljivo z naravo delovnega razmerja in pogodbe o zaposlitvi. Zato je edino mogoč zaključek, da delavec, za katerega se šteje, da ima pri delodajalcu sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, z istim delodajalcem ne more zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, če mu pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas predhodno ne preneha na enega od zakonitih načinov, naštetih v 75. členu ZDR. Do spremembe pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za nedoločen čas v pogodbo o zaposlitvi za določen čas bi lahko prišlo tudi na podlagi drugega odstavka 47. člena ZDR, to je na podlagi spremembe pogodbe o zaposlitvi, vendar nobena od strank v sporu v mesecu januarju 2005 (v zvezi s pogodbo o zaposlitvi, podpisano 31.1.2005) take spremembe pogodbe ni zatrjevala.

Ob ugotovitvi, da se šteje, da je imela tožnica tudi od 1.1.2005 dalje s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas in ker ni bilo ugotovljeno, da bi tožničina pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas prenehala na enega od zakonitih načinov, niti ni bila ugotovljena ustrezna sprememba pogodbe o zaposlitvi, je sodišče pravilno presodilo, da za čas od 1.1.2005 do 31.3.2005 tožena stranka s tožnico ni mogla zakonito skleniti pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Zato je utemeljeno presodilo, da tožnici z 31.3.2005 delovno razmerje ni zakonito prenehalo.

Ob materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti je revizijsko sodišče presodilo, da sodišče druge stopnje tudi pri odločanju o drugih tožničinih zahtevkih ni zmotno uporabilo materialnega prava, saj je imelo podlago za svojo odločitev v določbah prvega odstavka 118. člena ZDR.

Ker v reviziji uveljavljeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.