Jedro

Sodišče prve stopnje je pooblaščenki tožnikov 22. 9. 2020 vročilo kuverto, na kateri je bilo navedeno 2 x sklep z dne 16. 9. 2020. Tožniki so z notarsko overjanima prepisoma obeh prejetih sklepov z dne 16. 9. 2020 dokazali, da jim je sodišče vročilo sklepa z enako vsebino, in sicer zgolj dva sklepa o zavrnitvi ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za tožbo, ne pa tudi sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za pritožbo. Ne drži torej ugotovitev sodišča v izpodbijanem sklepu z dne 13. 10. 2020, da je bil tožnikom dne 22. 9. 2020 vročen sklep z dne 16. 9. 2020 o zavrnitvi njihovega ugovora zoper plačilne naloge za plačilo sodne takse za pritožbo. Ker jim tega sklepa sploh še ni vročilo, je napačno štelo, da naj bi tožniki v posledici neplačila takse umaknili pritožbo zoper sodbo (105. a člen ZPP). Zato se njihovi pritožbi zoper sklep z dne 13. 10. 2020 ugodi in se ta sklep razveljavi (3. točka 365. člena ZPP).

Neutemeljena je pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za tožbo. Tožniki neutemeljeno vztrajajo, da jim je sodišče napačno naložilo plačilo takse za tožbo vsakemu od njih v enaki višini 84,00 EUR - glede na vrednost denarnega zahtevka posameznega tožnika, namesto enotne takse v višini 306,00 EUR - glede na skupno vrednost zahtevkov vseh tožnikov. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge, razen če zakon ne določa drugače (19. člen ZST-1).

Četudi so torej tožniki skupaj vložili tožbo, s katero so uveljavljali vsak svoj zahtevek iz naslova poslovne uspešnosti, je za odmero takse vseeno ključna podlaga iz 19. člena ZST-1 in se sodna taksa za tožbo plača od vrednosti zahtevka vsakega tožnika.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 16. 9. 2020 se zavrne in se sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep z dne 13. 10. 2020 se ugodi in se sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 16. 9. 2020 zavrnilo ugovor tožnikov zoper plačilne naloge za plačilo sodne takse za tožbo. S sklepom z dne 13. 10. 2020 je štelo, da so tožniki umaknili pritožbo zoper sodbo.

2. Tožniki se pritožujejo zoper oba sklepa. V pritožbi zoper sklep z dne 16. 9. 2020 vztrajajo, da je sodišče napačno naložilo plačilo takse za tožbo vsakemu od njih v višini 84,00 EUR - glede na vrednost spornega predmeta posameznega tožnika, namesto enotne takse v višini 306,00 EUR - glede na skupno vrednost spornih predmetov vseh tožnikov. Sklicujejo se na 20. člen ZST-1, na sklep VSL I Cp 1669/2018 in na okoliščino, da uveljavljajo plačilo poslovne uspešnosti na podlagi istovrstne podlage. V pritožbi zoper sklep z dne 13. 10. 2020 pa tožniki navajajo, da jim sodišče sploh ni vročilo sklepa, s katerim bi odločilo o zavrnitvi njihovega ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za pritožbo, zato tudi ni mogla nastati sankcija neplačila te takse, tj. fikcija umika pritožbe zoper sodbo. Sodišče jim je 22. 9. 2020 vročilo le sklep z dne 16. 9. 2020, s katerim je zavrnilo njihov ugovor zoper plačilne naloge za plačilo takse za tožbo, ne pa tudi sklep z dne 16. 9. 2020 o zavrnitvi ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za pritožbo. Na kuverti s sporno pošiljko, vročeno 22. 9. 2020, je bilo sicer navedeno 2 x sklep z dne 16. 9. 2020, vendar pa je šlo za dva enaka sklepa. Oba sta se nanašala na ugovor glede takse za tožbo, ne pa na ugovor glede takse za pritožbo.

3. Pritožba zoper sklep z dne 16. 9. 2020 ni utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 13. 10. 2020 je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo odločitev o stroških postopka v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je pooblaščenki tožnikov 22. 9. 2020 vročilo kuverto, na kateri je bilo navedeno 2 x sklep z dne 16. 9. 2020. Tožniki so z notarsko overjanima prepisoma obeh prejetih sklepov z dne 16. 9. 2020 dokazali, da jim je sodišče vročilo sklepa z enako vsebino, in sicer zgolj dva sklepa o zavrnitvi ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za tožbo, ne pa tudi sklep o zavrnitvi ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za pritožbo. Ne drži torej ugotovitev sodišča v izpodbijanem sklepu z dne 13. 10. 2020, da je bil tožnikom dne 22. 9. 2020 vročen sklep z dne 16. 9. 2020 o zavrnitvi njihovega ugovora zoper plačilne naloge za plačilo sodne takse za pritožbo. Ker jim tega sklepa sploh še ni vročilo, je napačno štelo, da naj bi tožniki v posledici neplačila takse umaknili pritožbo zoper sodbo (105. a člen ZPP). Zato se njihovi pritožbi zoper sklep z dne 13. 10. 2020 ugodi in se ta sklep razveljavi (3. točka 365. člena ZPP).

6. Neutemeljena pa je pritožba zoper omenjeni sklep z dne 16. 9. 2020 o zavrnitvi ugovora zoper plačilne naloge za plačilo takse za tožbo. Tožniki neutemeljeno vztrajajo, da jim je sodišče napačno naložilo plačilo takse za tožbo vsakemu od njih v enaki višini 84,00 EUR - glede na vrednost denarnega zahtevka posameznega tožnika, namesto enotne takse v višini 306,00 EUR - glede na skupno vrednost zahtevkov vseh tožnikov. Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge, razen če zakon ne določa drugače (19. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, Ur. l. RS, št, 37/2008 in nasl.). Tožniki se neutemeljeno sklicujejo na 20. člen ZST-1, ki določa, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Če bi posamezen tožnik uveljavljal terjatve iz različnih naslovov, bi se za odmero njegove takse seštele vrednosti teh zahtevkov. ZST-1 se na sosporništvo sklicuje le v 14. členu ZST-1 - glede posebne ureditve osebne veljavnosti sklepa o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu takse (s tem v zvezi je tudi judikat, na katerega se sklicuje pritožba), kar pa ni predmet tega pritožbenega postopka. Četudi so torej tožniki skupaj vložili tožbo, s katero so uveljavljali vsak svoj zahtevek iz naslova poslovne uspešnosti, je za odmero takse vseeno ključna podlaga iz 19. člena ZST-1 in se sodna taksa za tožbo plača od vrednosti zahtevka vsakega tožnika. Zato se pritožba tožnikov zoper sklep z dne 16. 9. 2020 zavrne kot neutemeljena in se ta sklep potrdi (2. točka 365. člena ZPP).