Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM Sklep II Kp 1484/2020

ECLI:SI:VSMB:2021:II.KP.1484.2020 Kazenski oddelek

preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti izvedenec psihiatrične stroke načelo sorazmernosti
Višje sodišče v Mariboru
9. december 2021
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pri vsaki omejitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin je treba upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti kot enega izmed načel pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije), medtem ko se v konkretnem primeru zastavlja vprašanje neogibne potrebnosti (nujnosti) izrečenega varnostnega ukrepa, ki je inkorporirano že v formulacijo prvega odstavka 70.a člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika pa bremenijo državni proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sklepom I K 1484/2020 z dne 13. 10. 2021 obdolženemu A. A. zaradi protipravnega dejanja z zakonskimi znaki kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, na podlagi podlagi prvega odstavka 70.a člena KZ-1 izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Ta sme podlagi tretjega odstavka navedenega zakonskega določila trajati najdalj pet let. Po prvem odstavku 97. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da bremeni nagrada in potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika proračun, medtem ko se na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP obdolženega oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je iz vseh razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP, zlasti pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožil zagovornik obdolženega. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni v ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, podrejeno pa, da napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Višji državni tožilec je v odgovoru na pritožbo predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba meni, da se je sodišče prve stopnje pri izreku varnostnega ukrepa oprlo na izvedensko mnenje dr. B. B., ki je sprva predlagal psihiatrično zdravljenje obdolženega na prostosti, po opravljenem naroku pa je prvotne ugotovitve spremenil in kot edino primerno predlagal psihiatrično zdravljenje v zdravstveni ustanovi. Meni, da je sodni izvedenec stališče spremenil zgolj na podlagi slišanega v okviru glavne obravnave oziroma na podlagi izjav obdolženega ter njegove matere C. C. Prvostopnemu sodišču očita, da se v napadenem sklepu ni v zadostni meri opredelilo, zakaj glede uživanja zdravil oziroma predpisane terapije verjame C. C. in ne obdolženemu, ki je v zagovoru zelo natančno pojasnil, da vsak dan ob deseti uri zvečer jé tablete, razen, kadar mu jih zmanjka in reče mami, ki mu jih gre iskati. V nadaljevanju pritožba izpostavlja trditev C. C., da obdolženi zdravil ne jemlje ter njeno oceno o nezmožnosti nadzorovanja uživanja zdravil. Ob tem problematizira spremembo materine izpovedi in izkazani dvom v dejansko jemanje predpisane medikamentozne terapije, kar kot zelo verjetno sovpada tudi z ugotovitvami sodnega izvedenca. Za slednjega je zagovornik mnenja, da pri obdolženem v tako kratkem času ni mogel ugotoviti takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi to upravičilo institucionalno zdravljenje. Pritožba navaja, da je dr. B. B. svoje stališče oprl tudi na izjavo C. C., ki je dejala, da je bil obdolženemu izrečen ukrep prepovedi približevanja, da je do nje nasilen, da doma povzroča materialno škodo s tem, ko reže bakrene cevi. Prav zaradi opisanih dejanj pa je po sklepanju pritožbe sodni izvedenec izpovedal, da bi A. A. na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. In na tako podano izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje v celoti oprlo svojo odločitev, čeprav sploh ni bilo izkazano, da bi se obdolženi nasilno ali kako drugače drzno vedel do matere ali, da bi doma povzročal materialno škodo. Da bi sodni izvedenec lahko podal celovito oceno obdolženčevega duševnega zdravja, bi po prepričanju zagovornika moral opraviti ponovni zdravniški psihiatrični pregled, kajti zgolj opazovanje obdolženca na glavni obravnavi ni zadostno za izrek tako invazivnega ukrepa. Pritožba tudi izraža prepričanje, da če se A. A. ne bi redno zdravil, bi lečeča psihiatrinja Č. Č., ki ima z njim največ stikov, to tudi ugotovila. Dejansko stanje tako ni bilo pravilno ugotovljeno, saj pri obdolženemu ni podana potreba po zdravljenju v psihiatrični ustanovi, ker se že sam zdravi, do zdravljenja pa nima odklonilnega mnenja. Prav tako je pritožba prepričana v odsotnost podane nevarnosti, da bi na prostosti zagrešil kakšno hujše kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje. Njegova lastna odločitev je namreč, da živi sam in ne zahaja v družbo, kar naredi možnosti storitve hujših kaznivih dejanj izredno majhne.

6. S povzetimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Pregled zadeve je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in razjasnilo vse okoliščine, na podlagi katerih je lahko odločilo o tem, katero kazensko sankcijo mora obdolženemu izreči za izvršeno protipravno dejanje. Argumentirano je namreč povzelo vsebino izvida in mnenja sodnega izvedenca ter v točki 18 obrazložitve napadnega sklepa pojasnilo, zakaj je sprejelo odločitev o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Podlago presoje sodišča prve stopnje sta v večjem obsegu, ob ostalih izvedenih dokazih, taksativno naštetih v točki 6 napadenega sklepa res predstavljala izvid in mnenje sodnega izvedenca dr. B. B., ki ga je sodišče prve stopnje podrobno povzelo in materialno ovrednotilo ter izpoved obdolženčeve matere C. C. Ne drži pa, da je sodni izvedenec stališče spremenil zgolj na podlagi slišanega v okviru glavne obravnave oziroma na podlagi izjav obdolženega ter njegove matere C. C. in da v tako kratkem času ni mogel ugotoviti takšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, da bi to upravičilo institucionalno zdravljenje. Tudi za pritožbeno sodišče namreč ni dvoma, da A. A. v tem trenutku ni sposoben sam poskrbeti zase. Sodni izvedenec dr. B. B. je namreč jasno in zelo nazorno razložil, da se obdolženčevo zdravstveno stanje posledično nastajajočim spremembam strukture možganov iz meseca v mesec slabša do mere, ki lahko na dolgi rok privede do nepopravljivega stanja, popolnega razosebljenja osebe. Pri tem pritožba povsem prezre, da je sodni izvedenec obdolženega pregledal tudi na domu, ko je iz lastnega zaznal razmere, v kakršnih živi, pa tudi spremembo v obdolženčevem vedenju in razmišljanju v času opravljanja pregleda v mesecu maju 2021 ter ob podajanju izjave na glavni obravnavi meseca oktobra 2021. Glede na podani izvid s strani neodvisnega in zapriseženega sodnega izvedenca psihiatrične stroke, se tako pritožbeno sodišče ne more strinjati s pavšalnim navajanjem pritožbe, da je obdolženčeva lastna odločitev, da živi sam in ne zahaja v družbo, ter da do zdravljenja nima odklonilnega mnenja. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 12, 14 in 15 obrazložitve napadenega sklepa v podrobnosti predstavilo ugotovitve sodnega izvedenca v zvezi z duševnim zdravjem A. A., njegovim odnosom do medikamentozno terapevtske obravnave, prisotno nevarnostjo ponavljanja hudih kaznivih dejanj ter pretečih nepopravljivih posledicah za primer opustitve trenutno neogibno potrebnega zavodskega nadzora, kar v zaobid nepotrebnega ponavljanja povzema tudi pritožbeno sodišče. Pisno in ustno podan ter še dopolnjen izvid in mnenje je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu utemeljeno sprejelo, predstavljenih tehtnih in prepričljivih razlogov dr. B. B. pa pritožbena navajanja ne morejo omajati. Ker izvedensko delo ne temelji zgolj na opazovanju obdolženca na glavni obravnavi, kot to netočno prikaže pritožba, je pričakovanje obrambe po ponovnem psihiatričnem pregledu neutemeljeno.

7. Pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča prav tako ne more spremeniti navedba pritožbe, da se A. A. redno zdravi, na podlagi česar izraža prepričanje, da je ukrep psihiatričnega zdravljenja na prostosti primeren in zadosten. Nenazadnje je obdolženi sam povedal, da nihče ne skrbi za to, da bi tablete redno jemal in priznal, da se včasih zgodi, da mu jih zmanjka in, če mama po zdravila ne gre pravočasno, tablet pač ne vzame. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje v napadenem sklepu ni v zadostni meri opredelilo, zakaj glede uživanja zdravil oziroma predpisane terapije verjame C. C. in ne obdolženemu. Medtem ko je sodišče prve stopnje izpoved matere obdolženega o bivanjskih razmerah družine D. in glede okoliščin sinu ambulantno predpisane medikamentozne terapije natančno povzelo v točki 7 obrazložitve, je namenilo izjavi A. A. del obrazložitve v točki 5. Vendar pri vprašanju presoje resničnosti in večje verjetnosti izpovedanega pritožba povsem prezre ugotovitve sodnega izvedenca, da obdolženčeva duševna motnja povsem poruši njegovo presojo realnosti, saj živi v svojem bolezenskem, namišljenem, preganjalnem in nanašalnem svetu z motnjami mišljenja (blodnjami), nezainteresiran za redno zdravljenje. Obenem pritožba v tehtanju izjav dveh psihiatrične stroke neveščenih procesnih udeležencev povsem prezre opozorilo dr. B. B., da je začetek zavodskega zdravljenja nujen, saj obdolženi v tem trenutku pomoč staršev enostavno odklanja in tako rednega jemanja zdravil (kaj in koliko jemlje), kar pa je prvi predpogoj za učinek medikamentozne terapije, ni mogoče zagotoviti.

8. Pritožba tudi ne more biti uspešna v očitku, da sploh ni bilo izkazano, da bi se obdolženi nasilno ali kako drugače drzno vedel do matere ali, da bi doma povzročal materialno škodo. Sodišče prve stopnje je namreč o odklonskem vedenju obdolženega utemeljeno sklepalo na podlagi izpovedb C. C., policistov E. E. in F. F. ter obrazca o poškodbi (l. št. 12-13) in izvedenskega mnenja. Tako je dr. B. B. izrecno izpostavil zaznano življenjsko ogroženost s strani staršev, okoličanov, reševalcev, policistov, ki jih je A. A. dojemal kot napad nase, kot da ga skušajo ubiti in se je v tendenci lastne zaščite boril na življenje in smrt. 9. Pritožba pri odločitvi sodišča prve stopnje pogreša odsotnost upoštevanja načela sorazmernosti, skladno kateremu se obdolženemu izreče ukrep, ki je zanj najmanj invaziven, a hkrati zadošča za odvrnitev nevarnosti storitve hudih kaznivih dejanj. Pritožbeno sodišče na načelni ravni pritrjuje stališču pritožnika o pomenu ustavnega načela sorazmernosti. Brez dvoma se z izrekom varnostnega ukrepa po 70.a členu KZ-1 posega v obdolženčevo ustavno varovano pravico do osebne svobode, citirano zakonsko določilo pa opredeljuje materialnopravne, torej vsebinske pogoje za zdravljenje in varstvo obdolženega v zdravstvenem zavodu, če je protipravno dejanje z znaki kaznivega dejanja storil v neprištevnem stanju. Pri vsaki omejitvi človekovih pravic in temeljnih svoboščin je treba upoštevati splošno ustavno načelo sorazmernosti kot enega izmed načel pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije), medtem ko se v konkretnem primeru zastavlja vprašanje neogibne potrebnosti (nujnosti) izrečenega varnostnega ukrepa, ki je inkorporirano že v formulacijo prvega odstavka 70.a člena KZ-1. V nasprotju s pritožnikom pritožbeno sodišče ocenjuje, da načelo sorazmernosti v danem primeru ni ostalo prezrto in je sodišče prve stopnje v točki 18 pravilno opredelilo obstoj nevarnosti, da bi A. A. na prostosti lahko storil kakšno hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo in premoženje in da je to nevarnost v sedanji fazi mogoče odpraviti le s čimprejšnjim zdravljenjem na ustreznem psihiatričnem oddelku. Glede na način izvršitve dejanja, ko je A. A. s svojim ravnanjem izpolnil objektivne znake protipravnega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po prvem v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 299. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 29. člena KZ-1, in ker je po preteklem bolnišničnem odpustu opuščal redno jemanje predpisane mu medikamentozne terapije, prav tako pa brez podpore matere C. C. ni izkazal potrebne samostojnosti v smeri skrbi za reden obisk psihiatrične ambulante, temveč je nasprotno na okolico (celo bližnje) reagiral z nedopustno mero nasilja, je zaključek sodišča prve stopnje, da se mu za izvršeno protipravno dejanje izreče psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu, neogiben in pravilen. Po razumljivih razlogih napadenega sklepa je tako pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje in zaključiti, da izrek izpodbijanega zavodskega varnostnega ukrepa, navkljub drugačnemu mnenju pritožbe vendarle temelji na celostno raziskanem duševnem stanju obdolženega.

10. Po obrazloženem se pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje, da obdolženemu izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, pravilen, pritožba, ki to odločitev graja, pa neutemeljena. V ospredje postavljenega medicinsko terapevtskega varnostnega ukrepa prvostopenjsko sodišče ni izreklo le zaradi varovanja zdravja in življenja ljudi ter premoženja, marveč tudi obdolženemu v korist, saj bo le na podlagi kazenske sankcije, ko bo v zdravstvenem zavodu deležen ustrezne medikamentozne terapije moč izboljšati njegovo duševno zdravje, česar ambulantno zdravljenje, v tem trenutku ne more doseči. Iz tega razloga se pritožba neutemeljeno zavzema za drugačno odločitev. Pritožbeno sodišče pripominja, da se bo zdravljenje in varstvo A. A. v zdravstvenem zavodu lahko spremenilo v milejši ukrep, kot ga predlaga pritožba, če bo po šestih mesecih zdravljenja razviden uspeh v obsegu, ki bo omogočal zgolj ambulantno nadaljnjo obravnavo.

11. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče, ko je izpodbijani sklep preizkušalo tudi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena in prvi odstavek 507. člena ZKP), ni ugotovilo kršitev zakona, je o pritožbi zagovornika obdolženega odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (391. člen v zvezi s prvim odstavkom 507. člena ZKP).

12. Iz istega razloga kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka in odločilo, da se potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika izplačajo v breme državnega proračuna (četrti odstavek 95. člena, prvi odstavek 97. člena, prvi odstavek 98. člena in prvi odstavek 507. člena ZKP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia