Jedro

Zaradi prenosa tožnikovih sredstev na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) Federacije BiH, ki se mu Banka ni mogla upreti, je prenehalo dolžniško upniško razmerje med tožnikom in Banko. Ker gre za neobstoječ dolg Banke, Republika Slovenija zanj ne more odgovarjati, posledice morebitnega neustavnega stanja, povzročenega z Zakonom FBiH/97, pa mora sanirati država, ki je to stanje s svojim predpisom povzročila, to je Federacija BiH in ne Republika Slovenija.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju tožena stranka) zavrnil zahtevo tožnika za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge, št. devizne knjižice ali računa ... (1. točka izreka) in ugotovil, da v postopku niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je stranka k vlogi priložila svojo devizno knjižico št. ..., iz katere je razvidno, da je tožnik vsa sredstva na devizni knjižici 11. 4. 1998 prenesel na posebni privatizacijski račun (v nadaljevanju JPR) pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju Agencija za privatizacijo) in da je bila devizna vloga omenjenega dne saldirana, saj je bilo stanje 0,00 DEM. Priloženo je bilo tudi potrdilo Zavoda za plačilni promet Federacije BiH, ki izkazuje, da je tožnik sredstva v celoti prenesel na JPR, ki se glasi na ime stranke in njegov EMŠO. Ker je že iz zahteve tožnika razvidno, da je sredstva devizne vloge št. ... v celoti prenesel na svoj JPR, kar potrjujejo tudi podatki Agencije za privatizacijo, ki jih je tožena stranka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP), tožena stranka ugotavlja, da se predmetna zahteva za verifikacijo ob upoštevanju drugega odstavka 2. člena ZNISESČP ne nanaša na neizplačano staro devizno vlogo in jo je zato treba zavrniti.

2. Tožnik uvodoma navedeno odločbo izpodbija zaradi ničnosti. Toženi stranki očita, da je odločala v skrajšanem postopku, kar je vplivalo na možnost pravilnega in popolnega ugotavljanja dejanskega stanja. Meni, da njegova terjatev izpolnjuje pogoje iz 2. in 3. člena ZNISESČP. Navaja, da je bilo v FBiH sprejetih več predpisov, povezanih z vprašanjem deviznih vlog pri Ljubljanski banki (v nadaljevanju tudi Banka). Prenos terjatev iz deviznih vlog na poseben račun je urejal „Zakon o ugotavljanju in izvršitvi terjatev grajenja v postopku privatizacije,1“ za katerega je Ustavno sodišče FBiH ugotovilo, da je neustaven. Opozarja na stališče iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v Zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju sodba Ališić). Po njegovem mnenju formalno dejstvo, da je stanje na varčevalni knjižici 0,00, dejansko ne ustreza stanju, glede na to, da svojih terjatev ni mogel uporabiti za namene predvidene v Zakonu FBiH/97. Opozarja še, da A. d.d., Glavna podružnica Sarajevo ni imela pooblastila, niti zakonske podlage za prenos sredstev, zato meni, da vpis spremembe v varčevalni knjižici ni verodostojen. Predlaga, da se preuči možnost izvajanja postopka ocene ustavnosti zakonska ureditve v ZNISESČP z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP) v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 k EKČP. Tožnik izpostavlja 2. člen in 3. člen ZNISESČP ter navaja, da je neizplačana devizna vloga sestavljena iz glavnice, pogodbenih obresti do 31. 12. 1991, obrestne mere po stopnji 6 % za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 1992, obrestne mere po stopnji 1,79 % za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 12. 2015 in obresti po stopnji, ki se plača za vloge gospodinjstev čez noč za obdobje po 1. 1. 2016. Navaja še, da v postopku ni bil ugotovljen skupni znesek terjatev tožnika, ampak so bili podatki Zavoda za plačilni promet FBiH samovoljno izenačeni s skupnim zahtevkom terjatev tožnika. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep (pravilno odločbo - op. sodišča) spremeni, tako da tožniku „prizna zahtevano pravičnost“ ali zadevo vrne v ponovni postopek. Priglaša stroške postopka.

3. V odgovoru na tožbo toženka uvodoma navaja, da je bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Poudarja, da je tožnik sam v svoji zahtevi za verifikacijo na standardnem obrazcu navedel, da so bila denarna sredstva prenesena na „jedinstveni račun“, ki niso porabljena, in da prenos izhaja tudi iz potrdila Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 5. 12. 2015, ki ga je pridobila tožena stranka ter na katerega se sklicuje v odgovoru na tožbo v dokaz svojih trditev. Tožena stranka pa je v danem primeru tudi lahko postopala v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo možno dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedel in predložil tožnik v svoji zahtevi (devizne knjižice in izpiska Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 9. 12. 2014; (pravilno 2015; opomba sodišča), poleg tega pa je enako stanje zadeve izhajalo iz uradnih podatkov (izpiska Zavoda za plačilni promet Federacije BiH z dne 4. 12. 2014), ki jih je pridobila sama toženka. Nadalje navaja, da je sodbo Ališić treba razumeti tako, da Republika Slovenija (v nadaljevanju RS) ni odgovorna za vloge varčevalcev, ki so bili udeleženi v postopku privatizacije v FBiH, saj so s tem prejeli pravice v razmerju do FBiH. To pomeni, da tožnik iz razloga, ker je bila njegova devizna vloga prenesena na JPR, sploh ni več v razmerju z banko, temveč s FBiH. Varčevalci Glavne podružnice Sarajevo po prenosu deviznih vlog niso bili več v razmerju z Glavno podružnico Sarajevo, ampak s FBiH, zato tožnik nima pravic po ZNISESČP in je bilo treba njegovo zahtevo zavrniti. Četudi tožnik sicer v tožbi ne utemeljuje, zakaj naj bi bila izpodbijana odločba nična, vendar tožena stranka zatrjuje, da glede na razloge iz 279. člena ZUP ni podlage, da bi se izpodbijana odločba razglasila za nično. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Sodišče je o tožbi zoper izpodbijano odločbo že odločilo s sodbo I U 1101/2017-11 z dne 10. 9. 2018, s katero je tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V revizijskem postopku je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče) na podlagi revizije tožene stranke s sklepom X Ips 77/2020 z dne 9. 12. 2020 sodbo I U 1101/2017-11 z dne 10. 9. 2018 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je namreč, da odločitev Upravnega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava in posledično napačni presoji pravilnosti izvedenega postopka. Sodišče zato v ponovnem postopku presoja pravilnost izpodbijane odločitve, sledeč stališču Vrhovnega sodišča v citiranem sklepu.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Pravna podlaga izpodbijane odločitve so določbe ZNISESČP, s katerimi se določa način izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, pri čemer se, po izrecni določbi 1. člena, ukrepi po tem zakonu ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje SFRJ ali na drugi podlagi.

7. Po prvem odstavku 6. člena ZNISESČP je upravičenec po tem zakonu fizična oseba, ki ima terjatev iz naslova neizplačane stare devizne vloge, kot je definirana v 2. členu tega zakona. Po 2. členu tega zakona je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu stanje terjatev fizične osebe do Glavne podružnice Sarajevo na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljevanju stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice A. d.d. (v nadaljevanju Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na katerikoli podlagi (prvi odstavek). Na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP pa neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja podružnice iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge varčevalcev Glavne podružnice Sarajevo, ki so jih v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

8. Iz zgoraj citiranih zakonskih določb torej izhaja, da Republika Slovenija z ZNISESČP za namen izvršitve sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi prevzema izpolnitev tistih obveznosti Banke do njenih upnikov (imetnikov deviznih vlog pri Glavnih podružnicah Sarajevo in Zagreb), ki v času uveljavitve zakona še niso poravnane. Kadar je pred uveljavitvijo ZNISESČP prišlo do prenosa sredstev z računov pri Banki na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo in torej upnik nima več terjatve do Banke in Banka nima obveznosti, da jo izplača. Zakon izrecno izključuje obveznosti Republike Slovenije za poplačilo tistih deviznih vlog imetnikov pri Banki oziroma Glavni podružnici Sarajevo (in Zagreb), ki so bile na podlagi predpisov držav, v katerih so delovale te podružnice, prenesene na drugo osebo ali druge račune.

9. Med strankama ni sporno, da je imel tožnik devizno knjižico številka ..., odprto pri A. d. d., in da so bila devizna sredstva 11. 4. 1998 na podlagi Zakona FBiH/97 prenesena na njegov JPR, odprt pri Agenciji za privatizacijo, zato tudi predlagani dodatni dokazi v tej zvezi niso potrebni, saj niti v tožbi niti v odgovoru na revizijo tožnik ne nasprotuje navedeni ugotovitvi tožene stranke, niti ne navaja, da bi bila po odločitvi Ustavnega sodišča BiH obravnavana devizna vloga prenesena nazaj na sarajevsko podružnico A. d.d.. Zato se navedeno dejstvo na podlagi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku šteje za priznano.

10. V predmetnem upravnem sporu je za odločitev sodišča ključnega pomena pravna narava prenosa sredstev na JPR in njegove pravne posledice, oziroma odgovor na vprašanje, ali prenos sredstev na JPR vpliva na obstoj terjatve tožnika do Republike Slovenije. Odgovor na to vprašanje pa je že podalo tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 v dejansko primerljivi zadevi, ko je odgovorilo na dopuščeno revizijsko vprašanje: „Ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi določb Zakona o ugotavljanju in realizaciji terjatev državljanov v postopku privatizacije prenesena na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo FBiH, šteje za neizplačano staro devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, za katero na podlagi 1. člena in drugega odstavka 5. člena istega zakona prevzema izpolnitev Republika Slovenija.“

11. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da prenos deviznih sredstev z deviznega računa (devizne knjižice) varčevalca na drug račun - na JPR varčevalca pri Agenciji za privatizacijo FBiH, varčevalcu onemogoča od Republike Slovenije terjati poplačilo sredstev s tega deviznega računa na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. V obrazložitvi je tako pojasnilo, da ne gre za neizplačano staro devizno vlogo, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila prenesena na drug račun, konkretno na JPR. Razlog za prenos deviznih sredstev na JPR je namreč nastal izven sfere bank, omogočen je bil z zakonom, torej z oblastnim dejanjem FBiH, ki se mu banke niso mogle upreti. Glede na to, da so bila devizna sredstva prenesena izven sfere Banke, tudi Republika Slovenija za tako prenesena devizna sredstva ne more jamčiti. Po izvedenem prenosu dolžniško-upniško razmerje med bivšim varčevalcem in Banko za preneseni del deviznih sredstev namreč ni več obstajalo, varčevalec kot bivši (poplačani) upnik pa za preneseni del deviznih sredstev ni imel več zahtevka do Banke, iz tega pa logično izhaja tudi zaključek, da tak varčevalec ne more imeti takega zahtevka proti Republiki Sloveniji kot lastnici Banke.

12. V primeru prenosa sredstev in posledično saldacije hranilne knjižice je torej prenehal dolg Banke do bivšega imetnika vloge. Če Banka do varčevalca nima več dolga, ker je do prenehanja dolžniško-upniškega razmerja prišlo na podlagi predpisa FBiH, Republika Slovenija za neobstoječ dolg Banke do varčevalca, ki je posledica predpisa druge države, ne more odgovarjati. Dejansko stanje v obravnavanem primeru ustreza situaciji, ki jo predvideva drugi odstavek 2. člena ZNISESČP, tj. da gre v obravnavanem primeru za tisto staro devizno vlogo, ki je bila v skladu s predpisi FBiH prenesena na posebni privatizacijski račun za namen uporabe v postopku privatizacije in za katero je izključena obveznost poplačila s strani Republike Slovenije. Zakonske podlage za uveljavljanje odgovornosti Republike Slovenije za obstoj in izplačilo premoženja tožnika zato ni.

13. Po stališču Vrhovnega sodišča v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 je za pravilno rešitev spora po ZNISESČP pomembno zgolj dejstvo, ali je imel varčevalec v času vložitve zahtevka sredstva na deviznem računu (hranilni knjižici) Banke in s tem obstoječo obveznost do Banke.2 Zakonodajalec kot relevantno okoliščino namreč upošteva le, ali je do prenosa sredstev prišlo na podlagi predpisov države, v kateri je delovala podružnica. Druga poved 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvo poved tega člena (niti v drugo poved prvega odstavka 1. člena zakona), ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so ''iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije''. Kot je v zgoraj omenjeni sodbi že ugotovilo Vrhovno sodišče, tudi ESČP v Zadevi Ališić in drugi ni postavilo zahteve, da bi moralo do plačila ali prenosa sredstev varčevalcev priti z njihovim aktivnim ravnanjem ali po njihovi izrecni volji.

14. V konkretnem primeru je Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 77/2020 z dne 9. 12. 2020 zavzelo stališče, da je zaradi prenosa tožnikovih sredstev na privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo na podlagi predpisa (oblastnega dejanja) Federacije BiH, ki se mu Banka ni mogla upreti, prenehalo dolžniško upniško razmerje med tožnikom in Banko. Ker gre za neobstoječ dolg Banke, Republika Slovenija zanj ne more odgovarjati, posledice morebitnega neustavnega stanja, povzročenega z Zakonom FBiH/97, pa mora sanirati država, ki je to stanje s svojim predpisom povzročila, to je Federacija BiH in ne Republika Slovenija.

15. Tudi tožbene navedbe o tem, da devizna sredstva niso bila uporabljena v postopku privatizacije, za odločitev v tem sporu niso relevantne. Kot je pojasnilo že Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019, za odločitev o tem, ali se stara devizna vloga, ki je bila na podlagi predpisa FBiH prenesena na JPR, šteje za neizplačano devizno vlogo po 2. členu ZNISESČP, ni pomembno, ali je stranka na JPR prenesena sredstva kasneje unovčila ali ne. Sodišče zato meni, da tožnik z ugovorom neporabljenih sredstev v tem sporu ne more uspeti, saj Republika Slovenija ne more odgovarjati za morebitne opustitve nekdanjih varčevalcev ali celo kršitve, storjene s strani druge države.

16. Sodišče pojasnjuje, da neposredne podlage za odločanje ne predstavlja sodba ESČP v Zadevi Ališić in drugi, oziroma njen 147. odstavek, pač pa je bila Republiki Sloveniji s sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi naložena obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva, dobili izplačane „stare devizne vloge“ pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank. Republika Slovenija je to obveznost izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi. Ustreznost sprejete sheme potrjuje Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe, in s tem spoštovala sodbo ESČP v Zadevi Ališić in drugi v smislu 46. člena Konvencije.

17. Republika Slovenija je bila dolžna pri sprejemu ukrepov enako kot pritožnike v Zadevi Ališić in drugi obravnavati (le) tiste vlagatelje, ki so v enakem položaju kot sta bila onadva. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in drugi3 pa se v bistvenem razlikuje od položaja tožnika v obravnavani zadevi. Pritožniki v Zadevi Ališić in drugi so namreč imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo, vendar ta sredstva niso bila prenesena na JPR (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženja - certifikat, namenjen uporabi v postopku privatizacije). To izhaja tudi iz odstavkov 112 do 125 sodbe ESČP, v katerih ESČP presodi, na čem sploh temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. Po preučitvi razmerja med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke v 125. odstavku ESČP zaključi, da je Republika Slovenija (op. sodišča: in ne Banka) kršila 1. člen Protokola št. 1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom zaradi ugotovljenega vpliva, ki ga je imela v tej vlogi na delovanje Banke. Prav tako je Republika Slovenija po presoji ESČP kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek). ESČP je nadalje v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in drugi poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki – stare devizne vloge že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH. Republika Slovenija je bila v Zadevi Ališić in drugi spoznana kot odgovorna za neporavnane obveznosti Banke, ki jih ima do varčevalcev, ki so v enakem položaju kot pritožniki (ki torej še imajo terjatve do Banke) zaradi njenega vpliva na Banko. V obravnavanem primeru (in v temu primerljivih primerih, v katerih so dejanske okoliščine enake), pa Glavna podružnica Sarajevo oziroma Banka po stanju na dan odločanja nima (več) obveznosti do tožnika, kar je posledica predpisa tuje države. Za obveznosti, ki niso več obveznosti Banke in za oblastna ravnanja druge države, ki so izven njenega vpliva, tožena stranka ne more biti (so)odgovorna, celo če je bil predpis tuje države naknadno spoznan za protiustavnega. Sodišče zato razloge sodbe ESČP v Zadevi Ališić in drugi, da ukrepi iz 146. člena navedene sodbe ne veljajo za izplačane stare devizne vloge, kot na primer tiste “uporabljene v procesu privatizacije FBiH“, razume tako, da Republika Slovenija ni bila dolžna sprejeti ukrepov za poplačilo obveznosti Banke, kadar so bila sredstva iz deviznih vlog na podlagi predpisov tuje države prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke (zaradi uporabe v procesu privatizacije v FBiH). Na sprejem teh predpisov namreč niti Banka niti Republika Slovenija nista imeli vpliva. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v Zadevi Ališić in drugi ugotovilo ESČP. 18. Ob upoštevanju navedenih pravnih stališč je neutemeljen tožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Po 1. točki prvega odstavka 144. člena ZUP namreč lahko organ po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana. Organ torej ne more odločiti po skrajšanem ugotovitvenem postopku takrat, ko je treba opraviti določeno dejanje v postopku. Tedaj mora izvesti posebni ugotovitveni postopek. Razlika med postopkoma je v tem, da je mogoče v skrajšanem ugotovitvenem postopku dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega dejanja postopka in je takšno dejanje tudi za uveljavitev ter zavarovanje strankine pravice in pravne koristi odveč.4

19. Tožnik je zahteval verifikacijo devizne vloge št. ..., zahtevi pa je predložil kopijo devizne knjižice, iz katere je razviden prenos na JPR in saldirano stanje. Glede na navedena dejstva, ki jih je v svoji zahtevi oziroma z zahtevi priloženimi dokazi zatrjeval sam tožnik, in ki jim v tožbi tudi ne oporeka (niti ne ugovarja, da bi tožena stranka razpolagala s pomanjkljivimi podatki), so bili nedvomno izpolnjeni pogoji za postopanje v skrajšanem postopku iz 1. točke prvega odstavka 144. člena ZUP.

20. Nadalje glede predloga tožnika, da preuči možnost izvajanja postopka ocene ustavnosti zakonske ureditve v ZNISESČP z Ustavo RS in EKČP v povezavi s 1. členom Protokola št. 1 k EKČP, sodišče meni, da ureditev, ki izključuje varčevalce, katerih devizna sredstva so bila prenesena na JPR, iz poplačilne sheme ni v neskladju z Ustavo RS in tudi ne z EKČP. Takšno je tudi stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 20195, ki je glede morebitne kršitve pravice do mirnega uživanja imovine v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in v okviru tega glede elementa izbire varčevalca dodatno pojasnilo, da četudi bi do prenosa deviznih sredstev z deviznih računov dejansko prišlo avtomatično na podlagi Zakona FBiH/97, bi to pomenilo le, da je za morebitno kršitev pravice iz EKČP odgovorna tista država, ki je takšno zakonodajo sprejela. Zato torej za takšno kršitev ne more biti odgovorna RS kot druga suverena država, ki na sprejem nacionalne zakonodaje tuje države (konkretno FBiH) ni mogla vplivati.

21. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

22. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (to je, da so bila sredstva s predmetne devizne vloge prenesena na JPR), ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave. Tožnik se je namreč v tem postopku o svojih pravnih naziranjih v zvezi z uporabo materialnega prava lahko in se tudi je izrekel v tožbi. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi ESČP v več sodbah izrecno zavzelo stališče, da lahko nacionalni organi upoštevajo načelo učinkovitosti in ekonomičnosti, saj bi sistematično opravljanje obravnav v končni fazi preprečilo zahtevo po sojenju v razumnem roku6. Glede na ustaljeno sodno prakso ESČP je to posebej upravičeno in ne predstavlja kršitve 6. člena EKČP v tistih primerih, ko se ne postavljajo nobena v zadevi relevantna dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ne bi bilo mogoče pravilno razrešiti že na podlagi spisa.7 Tak je tudi obravnavani primer.

23. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Očitno mišljen Zakon o utvrdivanju i realizaciji potraživanja gradana u postupku privatizacije (SI. novine FBiH, št. 27/97 in naslednji -v nadaljevanju Zakon FBiH/97). 2 Glej sodbo X Ips 5/2019 z dne 9. 10. 2019 3 Položaj je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP, pa tudi iz njenega 97. odstavka. 4 Erik Kerševan, Vilko Androjina, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 251. 5 18. točka sodba. 6 Glej Salomonson v. Sweden No 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Schelling v. Austria No. 55193/00 z dne 10. 2. 2006, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Pakozdi v Hungary No. 51269/07 z dne 23. 3. 2015, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge 7 Glej Salomonson v. Sweden No. 38978/97 z dne 12. 2. 2003, Jussila v Finland No. 73053/01 z dne 23. 11. 2006, Shadler-Eberle v. Liechtenstein No. 56422/09 z dne 9. 12. 2013 in druge