Jedro

Materialnopravni učinek pravde, v kateri gre za spor o obstoju ali obsegu oziroma vrednosti darila, ni enak učinku pravde zaradi vračila darila v zapuščino. Od ugotovitve in vrednosti obstoja je odvisna višina obračunske vrednosti zapuščine, od katere bo zapuščinsko sodišče lahko izračunalo zakonite dedne deleže posameznih nujnih dedičev in njihove nujne deleže. V primeru pravde zaradi ugotovitve obstoja darila so vsi dediči nujni sosporniki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo tožnic zavrglo z utemeljitvijo, da tožnici zahtevata ugotovitev spornega dejstva, ne pa tudi spornega razmerja, zaradi česar je takšna vsebina ugotovitvene tožbe nedopustna. Tožnici pa tudi nista zatrjevali pravnega interesa za ugotovitev obstoja darila, ki odpade na pokojno M. K.. V posledici zavrženja tožbe je sodišče prve stopnje sklenilo, da sta tožnici dolžni povrniti pravdne stroške prvi toženi stranki v znesku 1.047,00 EUR ter drugi in tretji toženi stranki v znesku 1.361,10 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po členu 338/I točka 1 v zvezi s členom 339/I in II točka 14 in 15 ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po členu 338/I točka 2 v zvezi s členom 340 ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava po členu 338/I točka 3 v zvezi s členom 341 ZPP pritožujeta tožnici. V obširni pritožbi kot bistveno navajata, da je bilo v zapuščinskem postopku nesporno ugotovljeno, da imata tožnici in četrti toženec po svojem očetu B. K., ki je bil razdedinjen, vstopno pravico. B. K. je z vlogo z dne 30.9.1997, kot zakoniti zastopnik mladoletnega sina G.ja, uveljavljal nujni dedni delež po pokojnem K. K.. Na naroku dne 13.2.2012 pa je tudi G. K. izjavil, da v zapuščinskem postopku po pok. K. K. uveljavlja nujni delež. Tožnici s tožbo zahtevata ugotovitev s strani prvega toženca v zapuščinskem postopku prerekano dejstvo, da je od pokojne M. K. in pokojnega K. K. prejel darilo v obliki kupnine za stanovanjsko hišo v Ljubljani. Od ugotovitve, da gre za darilo, je odvisna vrednost dednega deleža, ki ga bo določilo zapuščinsko sodišče, ker je ta odvisen od obsega in vrednosti zapuščine, v vrednost zapuščine pa se doda vrednost daril, ki jih je zapustnik na kakršenkoli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič. Napačno je stališče sodišča, da vračunanje darila v dedni delež prvega toženca v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker je prvi toženec oporočni dedič in ni ne zakoniti ne nujni dedič. Po pokojni M. K. so tako prvi toženec kot tudi tožnici zakoniti dediči. Po pokojnem K. K. je prvi toženec oporočni dedič in se bodo oporočna razpolaganja zaradi poplačila nujnega dednega deleža tožnic ustrezno zmanjšala do poplačila nujnega dednega deleža le, če premoženje zapustnika, s katerim je razpolagal v oporoki, za poplačilo nujnega dednega deleža ne bo zadoščalo, bi prvi toženec moral vračati darila, prav zato pa je potrebno najprej izračunati vrednost zapuščine po določbah 28. člena ZD. Tožnici torej ne zahtevata vrnitev darila, temveč le dokazujeta, - da je prvi toženec dobil darilo za časa življenja svojih staršev, - da je višina darila denar za plačilo kupnine za stanovanjsko hišo v Ljubljani ter - da se vrednost tega darila upošteva v celotni vrednosti zapuščine iz katere bosta tožnici prejeli nujni dedni delež po pok. M. K. in zakoniti dedni delež po pok. K. K.. Sodišče prve stopnje je bistveno prekršilo določbe ZPP, ko je za četrtega toženca navedlo, da ne more biti stranka v postopku, ker svoje pravice do nujnega dednega deleža ni uveljavljal, poleg tega pa je četrti toženec tudi nujni sospornik.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravilno je pritožbeno stališče, da je od vrednosti darila, ki naj bi ga prvi toženec prejel od staršev, M. in K. K.. odvisna višina nujnega dednega deleža tožnic po pokojnem K. K. in višina zakonitega dednega deleža tožnic po pokojni M. K..

5. Tožnici sta na podlagi vstopne pravice nujni dedinji po pokojnem K. K.. Podlaga za izračun nujnega dednega deleža posameznega nujnega dediča, skupnega nujnega deleža in razpoložljivega dela zapuščine je po Zakonu o dedovanju, v nadaljevanju ZD, tako imenovana obračunska vrednost zapuščine. Način ugotavljanja obračunske vrednosti zapuščine predpisuje 28. člen ZD, ki določa da je ob zapustnikovi smrti potrebno najprej popisati in oceniti vse premoženje, ki ga je imel zapustnik, tudi tisto, s katerim je razpolagal z oporoko in vse njegove terjatve, tudi tiste, ki jih ima proti kakšnemu dediču, izvzemši terjatve, ki so očitno neizterljive. Od ugotovljene vrednosti premoženja, ki ga je imel zapustnik ob svoji smrti, se odbijejo zapustnikovi dolgovi, stroški za popis in ocenitev zapuščine in stroški za zapustnikov pogreb. Tako dobljenemu ostanku se doda vrednost vseh daril, ki jih je zapustnik na kakršnenkoli način dal tistemu, ki bi po zakonitem dedovanju prišel v poštev kot dedič, pa tudi vrednost daril, danih dedičem, ki se odpovedujejo dediščini, in tistih daril, za katere je zapustnik odredil, da naj se ne vračunajo dediču v njegov dedni delež. Temu se doda vrednost daril, ki jih je zapustnik v zadnjem letu svojega življenja dal drugim osebam, ki niso zakoniti dediči, razen običajnih manjših daril. Šele od tako obračunane vrednosti zapuščine (obračunske zato, ker darila ne pridejo v zapuščino fiktivno, temveč samo računsko; gre za tako imenovano idealno kolacijo) lahko izračunamo zakonite dedne deleže posameznih nujnih dedičev in njihove nujne deleže kot določene kvote dednih deležev.

6. Materialnopravni učinek pravde, v kateri gre v bistvu za spor o obstoju ali obsegu oziroma vrednosti darila, kar vpliva na obračunsko vrednost zapuščine in posledično na velikost dednih deležev ni enak učinku pravde zaradi vračila darila v zapuščino, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Vračunanje daril v nujni dedni delež, če se bo izkazalo za potrebno, bo lahko opravilo zapuščinsko sodišče samo in je napotitev na pravdo v zvezi s tem vprašanjem potrebna zgolj v primeru, kot je konkretni, ko je med strankami spor o dejstvih, od katerih je odvisna velikost dednega deleža. Pravilno je zato pritožbeno stališče, da je preuranjeno odločati o zmanjšanju oporočnih razpolaganj ter vrnitvi daril, dokler se ne ugotovi višina nujnega dednega deleža. Šele ko bo znano, ali je bila med zapustnikom in prvim tožencem sklenjena darilna pogodba ter vrednost tega darila, se bo lahko izračunala obračunska vrednost zapuščine, od katere se bo šele lahko izračunal zakoniti oziroma nujni delež nujnega dediča. In ker v konkretnem primeru med dediči obstoji spor o tem, ali je bilo prvemu tožencu dano darilo v določeni vrednosti, bo o tem moralo odločiti pravdno sodišče. 7. Kot je bilo že navedeno mora sodišče zaradi ugotovitve obračunske vrednosti zapuščine čisti vrednosti zapuščine med drugim prišteti vsa darila, ki jih je zapustnik za časa življenja kadarkoli in na katerikoli način naklonil osebam, ki bi bile po zakonu poklicane k dedovanju, če ne bi bilo oporoke. Takšna oseba pa je kot potomec prvega dednega reda prvi toženec, ki je v konkretnem primeru hkrati tudi oporočni dedič. Pravilno je zato tožeča stranka postavila zahtevek, da sodišče ugotovi obstoj darilne pogodbe, to je pravnega razmerja med zapustnikom in prvim tožencem, od ugotovitve in vrednosti obstoja navedenega darila pa bo odvisna višina obračunske vrednosti zapuščine, od katere bo zapuščinsko sodišče lahko izračunalo zakonite dedne deleže posameznih nujnih dedičev in njihove nujne deleže. 8. Pritožnici sta po pokojni M. K. zakoniti dedinji. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnici nimata pravnega interesa za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja darila, ki naj bi ga prvi toženec dobil od matere M. K., ker v zapuščinskem postopku po pokojni M. K. nista bili napoteni na pot pravde za ugotovitev obstoja darila.

9. Prva tožena stranka je v zapuščinskem postopku po pok. M. K. prerekala, da bi od svojih staršev K. in M. K. prejela denarna sredstva, ki naj bi predstavljala predmet darilne pogodbe. Namen vračunanja darila v dedni delež (kolacija, collatio bonorum) po 46. členu ZD je, da tisti sodediči pri zakonitem dedovanju, ki jim je zapustnik dal darila že za časa življenja ali jim je naklonil volila v oporoki, efektivno dobijo toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost darila ali volila. Tudi v primeru vračunanja darila po 47. členu ZD je potrebno najprej ugotoviti obstoj ter vrednost darila, ki se bo vračunal v dedni delež tistemu zakonitemu dediču ki je to darilo dobil, s tem pa bo tisti zakoniti dedni dedič efektivno dobil toliko manj iz zapuščine na račun svojega dednega deleža, kolikor znaša vrednost darila oziroma obratno, ostali zakoniti dediči bodo zaradi upoštevanja darila v zakoniti dedni delež prejemnika darila dobili toliko več oziroma bo njihov dedni delež toliko višji. Tožnici imata zato pravni interes za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja darilne pogodbe in njegove vrednosti, saj je od te ugotovitve odvisna njuna višina zakonitega dednega deleža po zapustnici M. K..

10. Pravilno pa pritožba opozarja tudi, da so v primeru pravde zaradi ugotovitve obstoja darila vsi dediči nujni sosporniki. Spor o obstoju oziroma obsegu ali vrednosti darila namreč vpliva na obračunsko vrednost zapuščine in posledično na velikost dednih deležev, takšni spori pa zato nujno zadevajo vse dediče, saj je rešitev nujno enaka za vse udeležence postopka. Na tem mestu pritožbeno sodišče še opozarja, da je zakoniti dedič po pok. M. K. D. K. svoj dedni delež odstopil sodedičem G.ju, Š. in U. K., to pa še ne pomeni, da je izgubil status zakonitega dediča, saj se dedovanju ni odpovedal. Le v primeru izjave o odpovedi dediščine namreč ne bi postal dedič (1).

11. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje je bilo zato potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. odst. 365. člena ZPP). Ker gre za sklop pravno relevantnih dejstev, bi pritožbeno sodišče, če bi o tem odločalo kot prvo sodišče, pravdnim strankam odvzelo ustavno pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

12. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločiti.

13. Odločitev o pritožbenih stroških tožnic temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Glej odločbo VS RS II Ips 888/2008.