Jedro

Ravnanje tožene stranke je klasični primer samovoljnega ravnanja. Tožena stranka je z odklopom elektrike nedopustno posegla v posest tožeče stranke, ki jo izvršuje na poslovnih prostorih, ker je na ta način želela doseči, da bi tožeča stranka plačala toženi stranki stroške porabe elektrike. Med pravdnima strankama namreč obstaja spor glede pravilnega obračuna višine teh stroškov in tudi glede ostalih (dodatnih) stroškov upravljanja, med pravdnima strankama pa je tudi sporno, ali je upravičenka do plačila teh stroškov tožena stranka ali družba A., d. o. o. Tožena stranka je na podlagi pogodbe le upravljalec električnega omrežja. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se za upravnika ne uporabljajo določbe Energetskega zakona. Motenje posesti tožene stranke torej ne temelji na zakonu, zato ni izkazana predpostavka iz tretjega odstavka 33. člena SPZ, ki bi izključevala pravno varstvo, kot ga uveljavlja tožeča stranka.

Le zakon lahko izključi protipravnost posega v posest. To pomeni, da ni mogoče izključiti protipravnosti s pravnim poslom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

_Odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe_

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom P 50/2022 z dne 27. 5. 20221 izdalo začasno odredbo, s katero je toženi stranki naložilo, da je dolžna najkasneje naslednji delovni dan po prejemu tega sklepa vzpostaviti pogoje, da bo poslovni prostor z ID znakom del stavbe 0000 000-3,2 ki je v lasti tožeče stranke, priklopljen na električno omrežje, in sicer tako, da poslovni prostor priklopi na električno omrežje in trafo postajo, kot je bil ta priklopljen pred motilnim dejanjem (I/a), da se je tožena stranka dolžna vzdržati kakršnegakoli motilnega dejanja, ki ima za posledico odklop poslovnega prostora v posesti tožeče stranke iz električnega omrežja, in je dolžna nemoteno dobavljati električno energijo poslovnemu prostoru (I/b), da v primeru, če tožena stranka ne bo izpolnila obveznosti iz tega sklepa oziroma bo ravnala v nasprotju s prepovedjo iz te začasne odredbe, se ji izreče denarna kazen v višini 5.000,00 EUR, da bo v tem primeru sodišče na podlagi tega sklepa po uradni dolžnosti opravilo izvršbo tako določenega zneska, hkrati pa bo izdalo nov sklep, s katerim bo določilo toženi stranki novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, v primeru, če bo tožena stranka ponovno kršila dolžnost iz te začasne odredbe, tako pa bo ravnalo sodišče vse dokler seštevek kazni ne doseže 500.000,00 EUR (I/c). V preostalem delu je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (II). Odločilo je še, da začasna odredba velja do pravnomočnosti zaključka tega pravdnega postopka (III), da ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve (IV), da so stroški postopka zavarovanja nadaljnji pravdni stroški (V).

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se zavrne ugovor tožene stranke zoper sklep o začasni odredbi z dne 27. 5. 2022 (I), in da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno odločitev (II).

_**Povzetek pritožbenih navedb**_

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru tožene stranke ugodi in sklep o izdaji začasne odredbe razveljavi, predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe pa zavrne, hkrati pa tožeči stranki naloži, da plača toženi stranki stroške pritožbenega in ugovornega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

4. Izkazane so predpostavke iz 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

5. Tožena stranka tudi ni ravnala protipravno iz razloga, ker je ravnala v skladu s pogodbo. Pravno podlago za svoje ravnanje ima tožena stranka konkretno v 4. členu Pogodbe o delitvi in plačilu tekočih stroškov. Od te pogodbe se sodišče v sklepu poskuša neutemeljeno oddaljiti, z zmotnim sklepanjem, da posestnik nima pravnega varstva le, če motenje temelji na zakonu. Pogodba ni nična, zato je izključeno protipravno ravnanje tožene stranke.

6. Tožeča stranka ni plačala porabljene elektrike, kar je bil razlog, zaradi katerega je prišlo do vnaprej napovedane prekinitve dobave elektrike. Če bi tožeča stranka plačala obveznost, bi odpadel razlog za prekinitev dobave elektrike. Plačilo obveznosti iz naslova porabljene električne energije je v izključni domeni tožeče stranke. Le v primeru, če bi tožeča stranka dolg plačala, in tožena stranka tega stanja ne bi odpravila, bi tožeča stranka lahko predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe. Če bi tožeča stranka menila, da za elektriko plačuje preveč, bi lahko poravnala vsaj del računa in poskušala argumentirano zavrniti preostalo plačilno obveznost. 7. Dolgovani znesek, ki ga mora tožeča stranka plačati, ne predstavlja zneska, ki ga tožeča stranka ne bi zmogla plačati, saj ga je tudi že plačala napačni/drugi pravni osebi, zato ji je bilo plačilo vrnjeno. Tožeča stranka zavrača plačilo že porabljene električne energije zgolj zato, ker se ne strinja s stališči tožene stranke in A., d. o. o., o tem, kateri od teh družb je ta strošek dolžna plačati. Tožena stranka in A., d. o. o. sta glede tega vprašanja usklajeni, zato ob takšnem dejanskem stanju tožeči stranki kot nesporni dolžnici porabljene elektrike, ni mogoče nuditi pravnega varstva in skrbeti za omejitev njene poslovne škode, saj se le izmika plačilu po vsebini nespornega dolga.

8. Sodišče se sklicuje na sklep VSM I Cp 989/2016, ne upošteva pa, da je tožena stranka ravnala v skladu s pogodbo in Energetskim zakonom. V citiranem sodnem primeru so med pravdnima strankama potekali pravni postopki, večji del računov je bil pravočasno poravnan, o neplačanem delu pa so potekala vsebinska pogajanja.

9. Sodišče zmotno tolmači pravni standard nenadomestljive škode, s tem, ko škodo utemeljuje izključno na nastanku premoženjske oziroma poslovne škode. Z načelom sorazmernosti, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, ni mogoče utemeljiti odločitve v zvezi z morebitno škodo, ki bi nastala tožeči stranki in njenim zaposlenim. Že pojmovno lahko tožeči stranki nastane le denarna škoda, ki je vselej nadomestljiva. Tožečo stranko vodijo špekulativni nagibi, zato ni upravičena do sodnega varstva.

_**Odgovor na pritožbo**_

10. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

_**Glede utemeljenosti pritožbe**_

11. Pritožba ni utemeljena.

_**Glede kršitev postopka**_

12. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so izpolnjene predpostavke iz 272. člena ZIZ3 in sicer, da je tožeča stranka izkazala za verjetno, da terjatev obstoji in hkrati tudi nastanek težko nadomestljive škode, s tem, da je bilo tudi izkazano, da tožena stranka z izdajo začasne odredbe ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

_**Glede verjetnosti terjatve**_

14. Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena SPZ). Posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu (tretji odstavek 33. člena SPZ).

15. Tožena stranka je odklopila elektriko v poslovnih prostorih tožeče stranke, kjer tožeča stranka izvaja poslovno dejavnost. Nobenega dvoma torej ni, da je tožena stranka s takim posegom bistveno vplivala na dosedanji način uporabe poslovnih prostorov in s tem posegla v posest tožeče stranke.

16. Ravnanje tožene stranke je klasični primer samovoljnega ravnanja. Tožena stranka je z odklopom elektrike nedopustno posegla v posest tožeče stranke, ki jo izvršuje na poslovnih prostorih, ker je na ta način želela doseči, da bi tožeča stranka plačala toženi stranki stroške porabe elektrike. Med pravdnima strankama namreč obstaja spor glede pravilnega obračuna višine teh stroškov in tudi glede ostalih (dodatnih) stroškov upravljanja, med pravdnima strankama pa je tudi sporno, ali je upravičenka do plačila teh stroškov tožena stranka ali družba A., d.o.o. 17. Tožena stranka je na podlagi Pogodbe o upravljanju in skrbništvu komunalne infrastrukture v PC B.4 le upravljalec električnega omrežja, distributer je A., d.o.o., ki je toženo stranko na podlagi te pogodbe pooblastila za obračun individualnih stroškov porabe elektrike za posamezne lastnike prostorov v PC B. in za sodno izterjavo neplačanih stroškov. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da se za upravnika ne uporabljajo določbe Energetskega zakona. Motenje posesti tožene stranke torej ne temelji na zakonu, zato ni izkazana predpostavka iz tretjega odstavka 33. člena SPZ, ki bi izključevala pravno varstvo, kot ga uveljavlja tožeča stranka.

18. Le zakon lahko izključi protipravnost posega v posest. To pomeni, da ni mogoče izključiti protipravnosti s pravnim poslom.5 Vse pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka zatrjuje, da ni ravnala protipravno, in se pri tem sklicuje na pogodbeno podlago, so zato irelevantne.

_**Glede ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe**_

19. Sodišče prve stopnje je že v sklepu z dne 27. 5. 2022 pravilno pojasnilo, da sodišče izda regulacijsko začasno odredbo, če je izkazan (tudi) nastanek težko nadomestljive škode, ob nadaljnjem pogoju, da je izkazana reverzibilnost, to je, da se v primeru, da se zahtevek tožeče stranke tekom pravde izkaže za neutemeljen, lahko vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izdajo začasne odredbe.6

20. Vsa ta dejstva so bila izkazana z visoko stopnjo verjetnosti. Nobenega dvoma ni, da je zaradi odklopa električne energije poslovna dejavnost tožeče stranke onemogočena. Tožeča stranka je predložila listine, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, da zaradi izklopa elektrike tožeča stranka v pogodbenem roku ne bo mogla dobaviti izdelkov naročnikom, da ji bo iz tega razloga nastala poslovna in premoženjska škoda tudi v smislu izgube poslovnih partnerjev, da bo iz teh razlogov tožeča stranka odpovedala pogodbe zaposlenim,7 kar tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja težko nadomestljivo škodo. Nobenega dvoma ni, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, da prekinitev dobave električne energije v poslovne prostore, v katerih se opravlja poslovna dejavnost, ki je odvisna od električne energije, bistveno spreminja razmere, v katerih se ta dejavnost izvaja, še posebej, ker gre za dejavnost kovinostrugarstva, ko je dejavnost brez elektrike povsem onemogočena.

21. Nobena škoda z začasno odredbo ne more nastati toženi stranki, že (tudi) iz razloga, ker trdi, da ima tožeča stranka denarna sredstva, s katerimi bi lahko plačala zapadli dolg povezan s porabo elektrike, in da je tožeča stranka dolg plačala napačnemu prejemniku. Tožeča stranka namreč trdi, da je dolg pravilno plača svojemu pogodbenemu partnerju – distributerju A., d.o.o. _**Odločitev pritožbenega sodišča**_

22. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

_**Odločitev o stroških pritožbenega postopka**_

23. Na podlagi šestega odstavka 163. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.

1 L. št. 9-14. 2 V nadaljevanju poslovni prostor. 3 Sodišče prve stopnje je to zakonsko določbo povzelo v 4. tč. izpodbijanega sklepa, zato jo pritožbeno sodišče znova ne povzema, da bi se izognilo ponavljanju. 4 Priloga A5. 5 Renato Vrenčur: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 197. 6 Podrobneje glej odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97. 7 Glej npr. bilančno stanje in izkaz poslovnega izida tožeče stranke, izpis AJPES in plačilne liste (A30-A35).