Jedro

Prvo sodišče se je ukvarjalo tudi z vprašanjem subjektivnega elementa oderuštva, čeprav je bilo ugotovljeno, da tožnica ni izkazala zatrjevanj o oderuških obrestih. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvega sodišča, da zahteva toženca za povrnitev denarja, ob tožničinem zavedanju, da mu denar dolguje, ne predstavlja protipravne grožnje, ki bi ustrezala drugemu odstavku 45. člena OZ, saj je šlo zgolj za zahtevo po izpolnitvi že zapadle obveznosti.

Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišču ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov, mora pa svojo odločitev o zavrnitvi obrazložiti, pri čemer mora biti zavrnitev dokaza ustavno upravičena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala delno ničnost posojilne pogodbe ter sporazuma o obstoju in zavarovanju denarne terjatve SV 557/2011 z dne 15. 6. 2011. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da njen dolg do toženca po posojilni pogodbi ter sporazumu o obstoju in zavarovanju denarne terjatve SV 557/2011 z dne 15. 6. 2011 znaša 10.539,60 EUR. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne pravdne stroške v znesku 1.598,32 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču; podredno pa predlaga spremembo odločitve. Pritožnica priznava, da iz posojilne pogodbe oz. notarskega zapisa ne izhaja obveznost plačevanja obresti, kar pa samo po sebi tudi ni običajno, saj toženec ni niti prijatelj niti sorodnik. Iz listin – rokopisov toženca, ki jih sodišče imenuje „papirčki“, pa je razvidno, da so se k zapisanim glavnicam priračunavale 4 % obresti. Izpostavlja obračun po pogodbi z dne 23. 6. 2009, iz katerega je razvidno, da je toženec zaračunal 4 % obresti od zneska 110.000,00 EUR in dobil 4.400,00 EUR. Tudi rokopis toženca z naslovom „stanje 23. 5. 2009“ izkazuje, da je glavnici v znesku 93.630,00 EUR prištet znesek 3.745,00 EUR, kar ustreza 4 % glavnice. Obračunavanje obresti v višini 4 % izkazuje tudi zapis z dne 23. 4. 2009, ko je k znesku 80.000,00 EUR prištet znesek 3.200,00 EUR, kar prav tako ustreza 4 %. Trditev toženca, da zneski pomenijo nova posojila, tako ni verjetna oz. je manj verjetna od njenih zatrjevanj. Graja ugotovitev prvega sodišča iz 14. točke obrazložitve o neujemanju zneskov. Življenjsko gledano je bistveno manj verjetno, da bi fizični delavec v knjigoveštvu posojal svojemu delodajalcu tako enormne vsote denarja, in to brez obresti. Dodatna nenavadna okoliščina, ki kaže na obrestovano posojanje, je dejstvo, da se je denar posojal „na roke“. Zaradi neizvedbe dokaznega predloga z zaslišanjem F. S. pritožnica uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V zvezi z odsotnostjo izkazanosti subjektivnega elementa oderuštva pa izpostavlja prepričljivo izjavo priče A. A. z dne 20. 5. 2014. Sicer pa je tudi sama v svojem zaslišanju pojasnila, da si je bila denar prisiljena izposojati zaradi stiske. Meni, da bi moralo sodišče zaslišati A. A., ker pa tega dokaza ni izvedlo, je zagrešilo kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče ni izvedlo ostalih dokaznih predlogov, pritožnica njihovo zavrnitev graja in uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poudarja, da je vprašanje doživljanja stiske subjektivno. Čeprav tega ni posebej zatrjevala in dokazovala, je imela v času izposojanja in podpisovanja notarskega zapisa hude zdravstvene težave.

3. Pritožba je bila vročena tožencu, ki pa se nanjo ni odzval. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče se je pravilno osredotočilo na temeljno vprašanje, ali so bile k dolgovani glavnici prištete tudi zamudne obresti. Materialnopravno izhodišče obravnavane zadeve predstavlja določba 377. člena Obligacijskega zakonika(2), ki šteje, da gre za oderuško pogodbo, če je dogovorjena obrestna mera zamudnih ali pogodbenih obresti za več kot 50 % višja od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, razen če upnik dokaže, da ni izkoristil stiske ali težkega gmotnega stanja dolžnika, njegove nezadostne izkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti ali da korist, ki si jo je izgovoril zase ali za koga drugega, ni v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali se zavezal dati ali storiti.

6. Prvo sodišče pravilno razloguje, da mora pogodbenik dokazati dva elementa oderuštva: objektivni, ki se kaže v obstoju očitne nesorazmernosti med izpolnitvijo in nasprotno izpolnitvijo, ter subjektivni, torej okoliščino, da je drugi pogodbenik izkoristil stisko ali težko gmotno stanje, nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost, pri čemer pa velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena. Tožnica trdi, da so v glavnici vsebovane oderuške obresti, zato je dokazno breme, kot pravilno razloguje prvo sodišče, na njej.

7. Pritožba sodišču očita kršitve določb pravdnega postopka, ter izpodbija dokazno oceno in v zvezi s tem opozarja na tri rokopise, ki naj bi izkazovali oderuške obresti. Prvemu sodišču očita, da rokopisov ni ustrezno dokazno ocenilo. Pritožbeno sodišče tem očitkom ne sledi in ugotavlja, da je dokazna ocena prvega sodišča napravljena v skladu z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena prvega sodišča je logična, prepričljiva in notranje skladna ter je drugačna interpretacija, ki jo ponudi pritožba, ne more omajati. Prvo sodišče je napravilo projekcijo izračunov ob upoštevanju tožničine trditvene podlage, vendar je ugotovilo, da se datumi in zneski, navedeni v pogodbah, ne skladajo z navedbami tožnice o izposojenih zneskih, kljub upoštevanju 4 % obrestne mere. Teh ugotovitev ne morejo omajati rokopisi, ki jih izpostavlja pritožba. Četudi dva zneska, navedena v rokopisu, predstavljata natanko 4 % znesek glavnice, pa to, upoštevaje celotno listinsko dokumentacijo, ne more biti odločilno. V točki 14 obrazložitve se je prvo sodišče do teh rokopisov, ki jih imenuje „papirčki“, jasno opredelilo. Izpostavilo je, da tožničinih zatrjevanj ne potrjujejo v celoti. Iz njih tudi ni jasno razvidno, da gre dejansko za obresti, saj je določene besede pripisala tožnica sama. Tožnica zneskov, navedenih v rokopisu, ni ustrezno povezala s predloženimi posojilnimi pogodbami. Kot je bilo že prej navedeno, se zneski, navedeni v pogodbah, ne skladajo z navedbami tožnice o izposojenih zneskih, kljub upoštevanju 4 % obrestne mere. Pri odločitvi je prvo sodišče izhajalo tudi iz tožničine neprepričljivosti oz. nasprotujočih si navedb, saj je trdila, da je na dan, ko si jo izposodila prvi dolgovani znesek v višini 24.000,00 EUR, tožencu vrnila 37.000,00 EUR. Vsa njena neskladja v navedbah, nenazadnje pa tudi njeni ugovori v izvršilnem postopku, saj je v prvem ugovoru oporekala le višini terjatve in navajala, da upniku dolguje znesek glavnice v višini 90.000,00 EUR, ker naj bi 19.000,00 EUR že poravnala, pritožbeno sodišče dodatno utrjujejo v prepričanju o pravilnosti odločitve prvega sodišča. 8. V pritožbi izpostavljene življenjske okoliščine in s tem povezan dvom, da bi lahko fizični delavec v knjigoveštvu posojal tako visoke zneske, ne morejo imeti želene teže. Prvo sodišče je verjelo tožencu, da je bil njegov motiv obdržati službo. V zvezi s tem tožnica tudi ni podala ustrezne trditvene podlage in dokazov, s katerimi bi izkazala, da se toženec ukvarja s posojanjem denarja za visoke obresti. Prvo sodišče je zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje tožničinega brata ... ustrezno pojasnilo v točkah 11 in 23 obrazložitve, čemur pritožbeno sodišče v celoti sledi. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, kolikšen znesek bratovega dolga je tožnica prevzela. Sicer pa dokazni predlog tudi ni ustrezno substanciran. Tožnica v trditveni podlagi ni pojasnila, kako naj bi se k zneskom, ki so bili posojeni bratu, pripisovale obresti in v kakšnih zneskih. Tožnica tudi ne trdi, da je bil brat prisoten oz. seznanjen z njenimi posojili, in da je poznal okoliščine glede višine zneskov in pripisovanja 4 % mesečnih obresti.

9. Prvo sodišče se je ukvarjalo tudi z vprašanjem subjektivnega elementa oderuštva, čeprav je bilo ugotovljeno, da tožnica ni izkazala zatrjevanj o oderuških obrestih. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvega sodišča, da zahteva toženca za povrnitev denarja, ob tožničinem zavedanju, da mu denar dolguje, ne predstavlja protipravne grožnje, ki bi ustrezala drugemu odstavku 45. člena OZ, saj je šlo zgolj za zahtevo po izpolnitvi že zapadle obveznosti. Prvo sodišče se je do tožničinih navedb v zvezi s subjektivnim elementom oderuštva opredelilo in obenem poudarilo, da tožnica glede hude bolezni ni podala ustrezne trditvene podlage; omenjala jo je šele v izpovedbi, ter je ni podkrepila z nikakršnim dokazom. Ker že tožničina trditvena podlaga ne izkazuje obstoja subjektivnega elementa oderuštva, je pravilna odločitev prvega sodišča o zavrnitvi dokaznega predloga z zaslišanjem priče A. A. Zavrnitev dokaznega predloga je sodišče ustrezno obrazložilo, razlogom, navedenim v 11. in 23. točki obrazložitve, pa v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. 10. Zmotni so pritožbeni očitki o zagrešenih kršitvah pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni izvedlo še preostalih dokaznih predlogov. Prvo sodišče je zavrnitev dokaznih predlogov utemeljilo v točki 11 in 23 obrazložitve. Za vsak dokazni predlog je natančno pojasnilo razloge za njegovo (ne)izvedbo. Pritožbeno sodišče poudarja, da sodišču ni treba izvesti vseh predlaganih dokazov, mora pa svojo odločitev o zavrnitvi obrazložiti, pri čemer mora biti zavrnitev dokaza ustavno upravičena. Navedenemu postulatu je prvo sodišče v celoti sledilo, zato so prej navedeni pritožbeni očitki o kršitvah pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljeni.

11. Argumentacija prvega sodišča je v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene – v zadostni meri je vestna in skrbna ter analitično sintetična, pa tudi vsebinsko prepričljiva, zato pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere, skladno z določbo 350. člena ZPP, pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. O pritožbenih stroških pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih pritožnica ni priglasila.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

Op. št. (2): Uradni list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.