Jedro

Upravičeni predlagatelj za obnovo postopka po 23. členu ZDen-B je stranka v postopku denacionalizacije, državni tožilec, državni pravobranilec in družbeni pravobranilec; kdo je stranka v postopku denacionalizacije, je določeno v 60. členu ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi prve tožeče stranke in tožbi druge, tretje, četrte in pete tožeče stranke in v 1. in 3. točki izreka odpravilo sklep tožene stranke z dne 3.1.2001, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek v delu, ki se nanaša na odločanje tožene stranke o predlogu stranke z interesom za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z delno odločbo tožene stranke z dne 18.3.1994. Z navedenim sklepom je tožena stranka dovolila obnovo denacionalizacijskega postopka na predlog stranke z interesom iz razloga 1. točke 1. odstavka 23. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji (ZDen-B) in po uradni dolžnosti iz razloga 2. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B (1. točka izreka); odločila, da se opravi vpis zaznambe spora v zemljiški knjigi pri vl. št. 1234 k.o. A., razen na idealnem deležu do 455/10000, na katerem je vpisana lastninska pravica za R.B. (2. točka izreka) in da tožba zoper navedeni sklep ne zadrži njegove izvršitve (3. točka izreka). Po ugotovitvah tožene stranke je stranka z interesom po darilni pogodbi z 21.4.1999 postala lastnik podstrešnega stanovanja v hiši, ki je bila v denacionalizaciji vrnjena. Lastninsko pravico je pridobila od prejšnjih lastnikov, njenih staršev I.N. in M.N.G., ki sta lastništvo pridobila leta 1988 po pogodbi med Občino L.C., Ljubljansko stanovanjsko zadrugo in njima kot zadružnikoma, vendar lastništva nista uredila v zemljiški knjigi.

Sodišče prve stopnje navaja, da sta predmet presoje 1. in 3. točka izreka navedenega sklepa, ker je bilo o 2. točki že odločeno z delno sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 94/2001-2 z dne 24.1.2001, ki je postala pravnomočna 3.2.2001. Po presoji sodišča prve stopnje za dovolitev obnove niso izpolnjeni formalni pogoji, ker stranka z interesom ni upravičeni predlagatelj, obnova po uradni dolžnosti pa je uvedena prepozno. Po 23. členu ZDen-B so obnovo lahko predlagale stranke v postopku, državni tožilec, državni pravobranilec in družbeni pravobranilec in po uradni dolžnosti organ, ki je odločbo izdal. Stranka z interesom ni upravičeni predlagatelj, ker sama niti njena starša niso bili udeleženi v denacionalizacijskem postopku, ki je bil dne 20.4.1994 pravnomočno končan z odločbo tožene stranke z dne 18.3.1994. Po 23. členu ZDen-B je bilo dopustno začeti postopek obnove v roku šestih mesecev od uveljavitve ZDen-B, to je od 7.11.1998, ko je začela učinkovati odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-326/98 z dne 14.10.1998, do katere je veljalo začasno zadržanje izvajanja ZDen-B. Šestmesečni rok se je iztekel 7.5.1999, tožena stranka pa je uvedla obnovo s sklepom z dne 3.1.2001. V pritožbi navaja stranka z interesom, da ji ne gre odrekati položaja stranke, saj ima lastnik pravico udeleževati se denacionalizacijskega postopka. Tožena stranka je res zamudila rok za uvedbo postopka po uradni dolžnosti, vendar sta pravočasna njen predlog in pobuda. Njena vloga z dne 3.5.1999 (vložena 4.5.1999) vsebuje predlog in pobudo za uvedbo postopka obnove. Predlog se nanaša na uvedbo postopka obnove iz razloga 9. točke 249. člena ZUP/86. Tudi iz obrazložitve navedenega sklepa izhaja, da je tožena stranka dovolila obnovo iz razloga, ker ji je priznala, da bi ji moral biti priznan položaj stranke. Navedeni sklep je le pomanjkljiv, ker ne navaja, da je bilo odločeno po predlogu iz razloga 9. točke 249. člena ZUP/86. Če pa iz njenega predloga ni bilo razvidno, kateri obnovitveni razlog je predlagan, bi jo morala tožena stranka pozvati na dopolnitev. V pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in razveljavi izpodbijano sodbo.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka prereka vse pritožbene navedbe in navaja, da izvaja pritožnik svoj pravni interes za udeležbo v denacionalizacjskem postopku s tem, da je pozneje, po že pravnomočno končani denacionalizaciji pridobil lastninsko pravico. Torej v času odločanja o denacionalizaciji tega interesa ni bilo. Lastninska pravica pritožnika kot tudi njegovih staršev ni bila nikoli vpisana v zemljiški knjigi. V denacionalizaciji je bilo odločeno po stanju zemljiške knjige. Velja načelo zaupanja v zemljiško knjigo. V zemljiški knjigi je že izvedeno lastništvo po odločitvi o denacionalizaciji. Tožeča stranka je pridobila lastninsko pravico s pravnim poslom in na podlagi zaupanja v stanje zemljiške knjige.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za odločitev navedlo pravilne razloge. V 23. členu ZDen-B, ki ureja posebno izredno pravno sredstvo obnove pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka, so določeni upravičeni predlagatelji in rok za vložitev predloga oziroma za ravnanje po uradni dolžnosti. Upravičeni predlagatelji so tudi stranke iz 60. člena Zakona o denacionalizaciji, to so upravičenec, njegov pravni naslednik in zavezanec ter tisti, ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Pritožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upravičeni predlagatelj oziroma ga ni šteti za stranko iz 60. člena ZDen, saj je glede na predložene spise pravilna ugotovitev, da ni bil udeležen v denacionalizacijskem postopku. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbenim zatrjevanjem, da bi moral biti udeležen kot prizadeta stranka (stranski udeleženec) zaradi darilne pogodbe z dne 21.4.1999 in z dne 21.4.2000 notarsko overjenima podpisoma njegovih staršev, po kateri naj bi po njegovih zatrjevanjih pridobil lastninsko pravico na podstrešnem stanovanju v hiši, ki je predmet denacionalizacije. Položaj stranskega udeleženca je vezan na neposredno varovanje kakšne svoje pravice ali na predpis oprte osebne koristi. V obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da bi šlo za takšno varovanje, če je bil denacionalizacijski postopek pravnomočno končan že v letu 1994, ko darilne pogodbe, na katero se sklicuje pritožnik, še ni bilo. Predloženi spisi potrjujejo pravilnost ugotovitve, da tudi pritožnikova starša nista imela položaja stranke v denacionalizacijskem postopku. Da bi iz naslova lastninske pravice na nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, uveljavljala položaj stranke, tudi ne izhaja iz predloženih spisov, da bi jima takšen položaj moral biti priznan v denacionalizacijskem postopku, pritožnik tudi ne zatrjuje.

V vlogi z dne 3.5.1999, ki je v predloženih spisih, je izrecna opredelitev, da je predlog vezan na obnovitveni razlog iz 1. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B, pobuda pa na dovolitev obnove postopka po uradni dolžnosti iz obnovitvenega razloga 2. točke 1. odstavka 23. člena ZDen-B. Zato pritožnik ne more uspeti s pritožbenimi zatrjevanji, da bi tožena stranka morala njegovo vlogo obravnavati po 9. točki 249. člena ZUP/86. Na presojo pravočasnosti uvedbe obnove po uradni dolžnosti tudi ne more vplivati pobuda, ki je sicer del vloge z dne 3.5.1999, saj pristojni organ pri ravnanju po uradni dolžnosti ni vezan na prejete pobude.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo stranke z interesom zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.