Jedro

Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela po ugotovitvi, da tožnica ni vložila pritožbe zoper zavrnitev odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici, kar naj bi pomenilo, da si ni dovolj prizadevala za izvensodno rešitev spornega razmerja v smislu določbe četrtega odstavka 1. člena ZBPP. Določba 7. člena ZBPP vključuje v pojem „sodni postopki“ tudi izvensodno reševanje sporov, kar po presoji sodišča pomeni, da je tožena stranka, ki je ta pojem razširila tudi na reševanje spornih vprašanj (tudi odškodninskih zahtevkov) v institucije, ki niso pristojne za reševanje izvensodnih zahtevkov, prekoračila namen določbe četrtega odstavka 1. člena ZBPP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Republike Slovenije, Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, številka Bpp 1451/2013 z dne 6. 8. 2013, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR s pripadajočim DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka, Organ za brezplačno pravno pomoč, je z izpodbijano odločbo Bpp 1451/2013 z dne 6. avgusta 2013 odločila, da se prošnja A.A. z dne 3. 7. 2013, za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), kot neutemeljena zavrne. Prosilka je prošnjo vložila zaradi vložitve odškodninske tožbe, zaradi škodnega dogodka z dne 26. 3. 2013. 2. Tožena stranka je pojasnila namen BPP, ki izhaja iz določbe 1. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) ter povzela določbo četrtega odstavka istega člena, po kateri si mora vsakdo, ki je pod pogoji ZBPP lahko upravičenec do BPP in je v spornem razmerju, najprej prizadevati, da se sporno razmerje reši izvensodno, če so za to zagotovljeni ustrezni pogoji po zakonu.

3. Prosilka želi vložiti odškodninsko tožbo zaradi škodnega dogodka 26. 2. 2013, kjer je bila kot sopotnica v osebnem vozilu poškodovana v prometni nesreči. Prosilka je na Zavarovalnico B. d.d. že vložila odškodninski zahtevek, ki pa je njen zahtevek zavrnila z obrazložitvijo, da je mogoče iz zbrane dokumentacije, predvsem tiste, ki se nanaša na poškodbe vozila, zaključiti, da prosilka v prometni nesreči telesnih poškodb ni mogla utrpeti. Prosilka bi se lahko zoper takšno odločitev pritožila na pritožbeno komisijo Zavarovalnice B., v roku 30 dni od prejema odločitve, vendar pritožbe ni vložila. To pomeni, da si prosilka ni dovolj prizadevala za izvensodno rešitev spornega razmerja v smislu določbe četrtega odstavka 1. člena ZBPP, zato je bilo treba njeno prošnjo zavrniti. Takšno stališče izhaja tudi iz sodne prakse Upravnega sodišča RS (primer UC0030405). Glede na takšen zaključek tožena stranka v nadaljevanju ni presojala, ali prosilka izpolnjuje še subjektivni in objektivni kriterij za dodelitev BPP, v skladu z določbami ZBPP.

4. Tožnica odločitvi tožene stranke oporeka in pojasnjuje, da je bil njen zahtevek na zavarovalnici zavrnjen s pojasnilom, da je mogoče iz poškodb vozila zaključiti, da tožnica v prometni nesreči ni utrpela telesnih poškodb. V škodnem dogodku sta bila poškodovana tako tožnica, kot C.C., ki sta bila v času škodnega dogodka v istem vozilu. Stranki sta vložili zahtevek pri zavarovalnici po isti pooblaščenki, zato je bila tožnica seznanjena s tem, da je zavarovalnica v odklonitvi zahtevka C.C. izrecno navedla, da je pripravljena neutemeljenost zahtevka dokazovati tudi z izvedencem. Takšno stališče zavarovalnice je vnaprej zanikalo vsako možnost uspeha v postopku pred zavarovalnico, zato bi bila zahteva, da bi morala vložiti pritožbo, že vnaprej obsojena na neuspeh. Takšna zahteva ne izhaja niti iz namena zakona, zato je tožena stranka s svojo odločitvijo tožnici odvzela možnost dostopa do sodišča in s tem posegla v ustavne pravice. Primer ki ga navaja tožena stranka se nanaša na situacijo, ko je vlagatelj vložil prošnjo za BPP, še preden je prejel odgovor zavarovalnice, zato ne moremo govoriti, da gre za identično situacijo. Tožnica trdi tudi, da je zavarovalnica s tem, ko je sporočila svojo pripravljenost dokazovati svoje stališče z mnenjem izvedenca, jasno povedala, da se ni pripravljena poravnati. Pravni standard prizadevanja za rešitev spornega razmerja bo moralo sodišče presojati v vsakem primeru posebej, glede na vsebino spornega razmerja in glede na odziv za poskus ureditve razmerij. Tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. Odgovora na tožbo ni poslala.

K I. točki izreka:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela po ugotovitvi, da tožnica ni vložila pritožbe zoper zavrnitev odškodninskega zahtevka pri Zavarovalnici B. d.d. , kar naj bi pomenilo, da si ni dovolj prizadevala za izvensodno rešitev spornega razmerja v smislu določbe četrtega odstavka 1. člena ZBPP.

8. Odločitev tožene stranke torej temelji na določbi 1. člena ZBPP, ki določa, da je namen BPP uresničevanje pravice do sodnega varstva, za sodno varstvo pa se štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov določene z zakonom, določa pa tudi, da si mora upravičenec do BPP mora prizadevati, da zadevo reši izvensodno (četrti odstavek 1. člena ZBPP). Gre za uvodno določbo ZBPP, katere namen izhaja iz predloga ZBPP. Iz te razlage izhaja, da se s spremembo te določbe definira namen BPP, ne definira pa ta razlaga določbe četrtega odstavka 1. člena, kdaj je šteti, da se sporno razmerje rešuje izvensodno. Iz navedenega razloga je sodišče to razlago poiskalo v določbi prvega odstavka 7. člena ZBPP, po kateri se lahko BPP odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in druge storitve določene z zakonom, pri čemer ZBPP vse oblike sodnega varstva pred sodišči, pa tudi pred organi, institucijami in osebami, pristojnimi za izvensodno poravnavanje sporov, združuje v skupni pojem „sodni postopki“ (prvi odstavek 7. člena ZBPP). Navedena določba torej v 7. členu vključuje v pojem „sodni postopki“ tudi izvensodno reševanje sporov, kar pa po presoji sodišča pomeni, da je tožena stranka, ki je ta pojem razširila tudi na reševanje spornih vprašanj (tudi odškodninskih zahtevkov) v institucije, ki niso pristojne za reševanje izvensodnih zahtevkov, prekoračila namen določbe četrtega odstavka 1. člena ZBPP. Na drugačno odločitev sodišča pa ni vplivalo sklicevanje tožene stranke na odločitev v zadevi IV U 48/2012, saj je bila v tej zadevi odločitev sprejeta na podlagi drugačnega pravnega in dejanskega stanja zadeve, niti v tej zadevi ni bilo sporno vprašanje obsega izvensodnega reševanja sporov.

9. Sodišče je na podlagi navedenega presodilo, da mora zato, ker tožena stranka pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji določeni za odobritev BPP, zakonske določbe četrtega odstavka 1. člena ZBPP ni uporabila pravilno, oziroma je bila njena odločitev, da prosilkini prošnji ne ugodi, preuranjena, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo odpraviti. Skladno z določbo tretjega odstavka istega člena je treba zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo morala tožena stranka tožničino prošnjo za dodelitev BPP ponovno obravnavati. Tožena stranka mora v ponovnem postopku odločiti v roku 30 dni od prejema sodbe.

K II. točki izreka:

10. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožnici skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR s pripadajočim DDV.