Jedro

Razlog za ničnost odločbe po 6. tč. 279. člena ZUP je taka nepravilnost, za katero zakon določa ničnostno sankcijo. ZUP v zvezi z uporabo izrednega pravnega sredstva odprave odločbe po nadzorstveni pravici ne določa roka za vložitev predloga, pač pa določa (dva) roka, v katerih se lahko izda odločbo o odpravi (1. odstavek 277. člena ZUP), in sicer pet let od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena - v primeru odprave po 1. in 2. tč. oziroma eno leto - v primeru odprave po 3. oz. 4. tč. 274. člena ZUP. Odprava odločbe po nadzorstveni pravici je torej vezana na zakoniti rok, pri čemer iz zakona ne izhaja, da bi bile okoliščine o tem, kdaj je bil uveden postopek za uporabo pravnega sredstva oziroma kdo in kdaj je podal predlog za uporabo pravnega sredstva, pravno pomembne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka (v točki 1) zavrnila predlog tožeče stranke, da se izreče za nično pravnomočna odločba Upravne enote A, Izpostave B z dne 18. 6. 1996, v delu, ki se nanaša na vrnitev nepremičnin s parc. št. 620/91, 620/101 in 610/102 (pravilno: 620/102), vse k.o. C, in (v točki 1, pravilno: 2) zavrgla njen predlog, da se ista odločba glede že navedenih nepremičnin odpravi po nadzorstveni pravici. Zavrnitev predloga za izrek sporne odločbe za nično tožena stranka opira na ugotovitev, da ničnostni razlog, ki ga uveljavlja tožnik, ni podan. Če v materialnem predpisu ni določeno, da ima kršitev zakona za posledico ničnost, potem tudi očitna kršitev zakona ne predstavlja ničnostnega razloga iz 6. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sporne nepremičnine so bile dvakrat podržavljene, najprej AA, nato pa z odločbo arondacijske komisije še BB in vodena sta bila dva denacionalizacijska postopka, ki sta se oba končala z vrnitvijo spornih nepremičnin v naravi. Zakon o denacionalizaciji (ZDen) za tak primer ne določa, kateri od prejšnjih lastnikov ima pri vrnitvi v naravi prednost. Tožena stranka meni, da ni podlage za razlago, da je v vsakem primeru to tisti prejšnji lastnik, kateremu je bilo premoženje prej podržavljeno. V posameznem postopku je namreč treba ugotoviti vse okoliščine primera ter potem odločiti. Vendar pa tudi morebitna zagrešena nezakonitost, ker ničnostne sankcije ZDen ne predvideva, ni razlog za to, da bi bila denacionalizacijska odločba, izdana v korist BB, izrečena za nično. Tožnikov predlog za odpravo sporne denacionalizacijske odločbe po nadzorstveni pravici pa je po mnenju tožene stranke prepozen. Odločba o odpravi po nadzorstveni pravici po 1. in 2. točki 274. člena ZUP se namreč lahko izda v petih letih, odločba po 3. in 4. točki 274. člena in drugem odstavku 274. člena ZUP pa v enem letu od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena. Sporna odločba je bila izdana 18. 6. 1996 in vročena strankam 1. 7. 1996, torej je predlog, vložen 25. 5. 2001, prepozen.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka zavrnitev predloga za izrek denacionalizacijske odločbe za nično opira na nepravilno ugotovitev o tem, da so vrnjene parcele bile BB podržavljene. Vendar mu niso mogle biti podržavljene, saj nikoli niso bile njegove. Določbe ZDen res izrecno ne predpisujejo ničnosti za nezakonit upravni akt, zato pa je treba uporabiti druge predpise, ZSUP in ZOR oziroma OZ. V obravnavani zadevi namreč gre za kršitev tožnikove ustavne pravice do lastnine. Tožnik pa tudi vztraja, da je svoj zahtevek za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici vložil pravočasno, v odprtem petletnem absolutnem roku. Enoletni rok velja le za stranke, tožnik pa stranka ni bil, zato je njegova zahteva, vložena v petletnem roku, pravočasna. Tožnik sodišču predlaga, naj pred odločitvijo vpogleda denacionalizacijska spisa tožnika in BB, nato pa odloči, da se izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije kot stranka z interesom na tožbo ni odgovoril. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa je prijavilo udeležbo v tem postopku s pisno izjavo z dne 18. 10. 2002. Tožba ni utemeljena.

Sodišče se s toženo stranko strinja, da razlog iz 6. točke 279. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02) za izrek za nično denacionalizacijske določbe, s katero se med drugim sporne nepremičnine vračajo BB, ki ga uveljavlja tožnik, ni podan. Sodišče ne more pritrditi njegovim trditvam, da BB spornih nepremičnin v denacionalizaciji ne bi bilo mogoče vrniti, ker naj bi mu ne bile podržavljene, pač pa se strinja z nasprotnimi ugotovitvami prvostopnega organa in tožene stranke, da so vsi pogoji za denacionalizacijo spornih parcel bili izpolnjeni, in ki po presoji sodišča izhajajo tudi iz spisne dokumenatacije, ter se na razloge tožene stranke tudi sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, ZUS). Zatrjevane nezakonitosti v denacionalizacijskem postopku, zaključenem z vrnitvijo spornih nepremičnin BB, tako tudi sodišče ne najde. Pa tudi sicer je razlog za ničnost odločbe po 6. tč. 279. člena ZUP taka nepravilnost, za katero zakon določa ničnostno sankcijo. Vendar če s strani tožnika zatrjevana nezakonitost ni bila zagrešena, drugih nepravilnosti pa tožnik konkretno niti ne uveljavlja, potem je zgrešeno tudi njegovo sklicevanje na zakone, ki naj bi ničnostne sankcije določali.

Utemeljena je tudi negativna odločitev tožene stranke o tožnikovem predlogu, da se po nadzorstveni pravici odpravi sporna denacionalizacijska odločba, izdana v korist BB, čeprav tožena stranka za odločitev ni navedla pravilnih razlogov. Petletni rok med 1. 7. 1996, ko naj bi bila napadena denacionalizacijska odločba vročena strankam, in 25. 5. 2001 kot dnevom vložitve predloga, namreč še ni pretekel, kot zmotno ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ob taki dejanski podlagi pa predloga za odpravo po nadzorstveni pravici ne bi bilo mogoče zavreči. Ker pa je od 1. 7. 1996, ko je bila napadena denacionalizacijska odločba strankam vročena, pa do časa odločanja tožene stranke, tj. 4. 6. 2002, preteklo že več kot pet let, iz tega razloga odločbe o odpravi sporne denacionalizacijske odločbe ne bi bilo več mogoče izdati ter bi iz tega razloga bilo treba predlog zavreči. ZUP namreč v zvezi z uporabo tega izrednega pravnega sredstva ne določa roka za vložitev predloga, pač pa določa (dva) roka, v katerih se lahko izda odločbo o odpravi (1. odstavek 277. člena ZUP), in sicer pet let od dneva, ko je bila odločba izdana in vročena - v primeru odprave po 1. in 2. tč. oziroma eno leto - v primeru odprave po 3. oz. 4. tč. 274. člena ZUP. Odprava odločbe po nadzorstveni pravici je torej vezana na zakoniti rok, pri čemer iz zakona ne izhaja, da bi bile okoliščine o tem, kdaj je bil uveden postopek za uporabo pravnega sredstva oziroma kdo in kdaj je podal predlog za uporabo pravnega sredstva, pravno pomembne. To pa pomeni, da je po presoji sodišča odločitev tožene stranke, da se predlog zavrže (ne sicer iz razloga, ki ga navaja, pač pa iz razloga, ker pravnega sredstva več ni bilo mogoče uporabiti), po zakonu utemeljena.

Ker je izpodbijana odločba v delu izreka pod točko 1 pravilna in zakonita, po zakonu utemeljena pa tudi v delu izreka pod tč. 2, je sodišče moralo tožbo zoper izpodbijano odločbo na podlagi 1. odstavka (glede tč. 1 izreka) in 2. odstavka (glede tč. 2 izreka) 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrniti.

Odločitev o tožbi obsega tudi odločitev o stroškovnem zahtevku. Sodišče ga je moralo zavrniti na podlagi določbe 3. odstavka 23. člena ZUS, po kateri v upravnem sporu, v katerem sodišče presoja zgolj zakonitost izpodbijanega akta, vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.