22. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 9. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-1154/2004 z dne 15. 9. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Radovljica št. P-127/03 z dne 30. 10. 2003 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko odločbo je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – v nadaljevanju ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter naloženo plačilo stroškov. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 21., 22. in 23. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da alkotest znamke Dräger ni merilna naprava, temveč zgolj indikator alkohola. Uporaba rezultatov, pridobljenih z indikatorjem, naj bi bila neustavna. Prvostopenjski in drugostopenjski organ naj bi kršila pravico do kontradiktornega postopka in s tem pravico do poštenega sojenja, ker sta odločila na podlagi zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Drugostopenjski organ naj se ne bi opredelil do pritožbene navedbe glede rezultatov, dobljenih z indikatorjem Dräger. Drugostopenjski organ naj bi odločil brez izvedbe predlaganega dokaza z izvedencem sodnomedicinske stroke in naj ne bi navedel razloga za zavrnitev dokaznega predloga. Pritožnik zatrjuje, da je odločba drugostopenjskega organa neobrazložena. Predlaga, naj ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavi ter odloči o povrnitvi stroškov postopka.

B.

3.Kolikor se očitki pritožnika nanašajo na ugotovitve glede dejanskega stanja ter na uporabo prava, mu je treba pojasniti, da to ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče namreč ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijane odločbe le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi s postopkom ugotavljanja dejanskega stanja in dokazno oceno organov za postopek o prekršku Ustavno sodišče presoja le, ali so bila v postopku spoštovana ustavna jamstva procesne narave oziroma ali sodna odločba temelji na kakšnem, z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin nesprejemljivem stališču.

4.Tega izpodbijanima odločbama ni mogoče očitati. V delu, ko pritožnik izpodbija pravilnost ugotovitve organov za postopek o prekrških in njihovo presojo o obstoju posameznih znakov prekrška, mu je treba pojasniti, da je to stvar dokazne ocene, ki ne more biti predmet presoje pred Ustavnim sodiščem. Dokazna ocena in presoja je v izpodbijanih odločbah obrazložena in ji ni mogoče odreči razumnosti. Senat za prekrške v obrazložitvi odločbe posebej pojasnjuje, da je obdolženec v postopku preizkusa alkoholiziranosti z elektronskim alkoskopom brez pripomb podpisal zapisnik in se strinjal z rezultatom preizkusa, kar je potrdil tudi v zagovoru pred prvostopenjskim organom. Senat pojasnjuje, da je ugotavljanje okoliščine, ali je voznik pod vplivom alkohola, po določbi četrtega odstavka 116. člena ZVCP možno s sredstvi, napravami ali strokovnim pregledom, med takšne naprave pa je šteti tudi elektronski alkotest znamke Dräger 7410. Med veljavno dokazno sredstvo je prav tako treba šteti tudi podpisan zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Po mnenju Senata za prekrške ocena prvostopenjskega organa za postopek o prekršku, da je pritožnik obravnavani prekršek storil in je zanj odgovoren, temelji na obdolženčevem strinjanju z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti z alkotestom in na podlagi njegovega zagovora. Senat tudi pojasnjuje, da pritožnik ni v nobeni fazi postopka izrazil nikakršnih pomislekov v zvezi s postopkom preizkusa z elektronskim alkotestom in ugotovljenim rezultatom, njegov zagovor pred prvostopenjskim organom pa kaže, da se je tudi v času opravljanja preizkusa zavedal storjenega prekrška in imel v oblasti svoje ravnanje. Takšni odločitvi, ki jo je Senat za prekrške oprl na ustrezne določbe ZP in ZVCP ter razumno utemeljil, ni mogoče očitati kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, kot to zatrjuje pritožnik.

5.Pritožnik s tem, ko navaja, da se drugostopenjski organ ni opredelil do pritožbene navedbe glede rezultatov alkotesta, zatrjuje kršitev pravice do pritožbe. Pravica do pritožbe v postopku o prekršku ima svoj ustavni temelj v 25. členu Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ustavno sodišče je že v svoji odločbi št. U-I-98/91 z dne 10. 12. 1992 (OdlUS I, 101) poudarilo, da smisel tega ustavnega zagotovila ni le v tem, da zagotavlja posamezniku pravico do vložitve pravnega sredstva, temveč predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese. Pravici do pritožbe pa odgovarja tudi obveznost organa, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter da se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeni organ upošteval navedene zahteve, pa mora biti njegova odločba obrazložena. Pritožnik je pritožbo vložil, o njej pa je pritožbeni organ tudi odločil. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je drugostopenjski organ ocenil vse navedbe v pritožbi, se do njih opredelil in svojo odločitev tudi razumno obrazložil. Posebej se je Senat za prekrške opredelil do pritožbenih navedb v zvezi z rezultatom preizkusa alkoholiziranosti. Zato pritožnikov očitek kršitve 25. člena Ustave ni utemeljen.

6.Neutemeljen je tudi očitek, da drugostopenjski organ ni izvedel predlaganega dokaza z izvedencem sodnomedicinske stroke oziroma se do predloga ni opredelil, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca iz tretje alineje 29. člena Ustave. Ustavno sodišče je že v številnih svojih odločitvah navedlo merila za presojo navedene kršitve. Navedlo je, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, pa mora po ustavosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Po mnenju Senata za prekrške je prvostopenjski organ na podlagi izvedenih dokazov dejansko stanje pravilno in v zadostni meri pojasnil, zato ni bilo potrebe po angažiranju izvedenca sodnomedicinske stroke. Prav tako pa po mnenju Senata za prekrške izvedba dokaza ne bi v ničemer pripomogla k boljši pojasnitvi dejanskega stanja prekrška.

7.Pritožnik zatrjuje kršitev pravice iz 21. člena Ustave, vendar kršitve ne utemelji. Zato je Ustavno sodišče ni moglo preizkusiti.

8.Ker z izpodbijanima odločbama očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

9.Pritožnik v ustavni pritožbi priglaša odvetniške stroške. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih ustavni pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer