Jedro

Tožničinega odhoda (z dovolilnico) v Beograd, kjer je imela očeta, ni mogoče šteti za takšen pobeg, ki bi predstavljal beg pred nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 202/98-6 z dne 18.4.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 27.5.1998. Z njo je ta v revizijskem postopku odpravila odločbo Upravne enote M. z dne 13.5.1997, s katero je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke za obdobje 8.5.1941 do 15.5.1945 in odločila, da se tožnici tega statusa in pravic žrtve vojnega nasilja ne prizna, ker ni mogoče šteti, da bi ji neposredno pred zatrjevanim pobegom v B. grozilo katero od nasilnih dejanj ali ukrepov okupatorja iz Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je po določbi 1. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 68/96 - odločba US), žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji v Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Po 2. členu ZZVN je žrtev vojnega nasilja ob pogojih iz 1. člena ZZVN oseba, ki je v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 pobegnila pred vojnim nasiljem nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil (1. odstavek) in oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (2. odstavek). Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je organ prve stopnje o tožničinem statusu begunke po ZZVN odločil na podlagi potne dovolilnice (Passierschein) z dne 6.5.1941, ter na podlagi pričevanja njenega brata in C.M. Iz navedene dovolilnice je razvidno, da so okupacijske oblasti dovolile mami tožnice ter tožnici in njenemu bratu, da so se umaknili pred okupatorjem iz M. v B. Dejstvo, da so se vrnili iz P. v M. po 7.8.1945 pa je razvidno iz objave z dne 7.8.1945, ki jo je izdal Gradski narodno-oslobodilački odbor v P. Upoštevaje navedene okoliščine je zato po presoji sodišča prve stopnje pravilno stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja. ZZVN je za pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja prisilne ukrepe okupatorja razmejil in za vsako kategorijo žrtev vojnega nasilja določil vrsto in obliko nasilnega dejanja. Tako je temeljni pogoj za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja-begunca pobeg pred neposredno in resnično grozečim vojnim nasiljem. Te okoliščine pa tožnica ne izkazuje niti z nemško dovolilnico, niti z izjavami v postopku zaslišanih prič, pa tudi izjava A.M., na katero opozarja tudi v tožbi, ne dokazuje tega, da je tožnici grozila prisilna izselitev.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je bil oče zaradi svojega intenzivnega protifašističnega in protinacističnega delovanja (bil je profesor zgodovine na klasični gimnaziji v M.) opozorjen, da je na nemški črni listi. Zato je 6.4.1941 zbežal, že 25.4.1941 pa ga je GESTAPO prišel aretirat. Ker je nekdo sporočil, da se je prebil v B., se je tožničina mama odločila, da gre z otrokoma za možem. Dobila je dovolilnico za odhod 6.5.1941. Malo po odhodu jih je GESTAPO ponovno iskal zaradi aretacije. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo predloženih dokazov. Zaradi očetovega antifašističnega delovanja je bila ogrožena tudi celotna družina. Tožnica je bila takrat 11-letni otrok. Smiselno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunke, kot ene izmed možnih oblik žrtve vojnega nasilja po določbah ZZVN.

Tožena stranka (v svoji revizijski odločbi) in sodišče prve stopnje (v izpodbijani sodbi) sta presodila, da tožničinega odhoda k očetu v B. (skupaj z materjo in bratom Vladimirjem) ni mogoče šteti za takšen pobeg, ki bi predstavljal beg pred nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja kot to določa ZZVN. Glede na način odhoda tožnice in ostalih dveh članov družine v B. (nemška dovolilnica) in ker tudi ostali izvedeni dokazi (zaslišanje tožnice in dveh prič) in pismeni dokazi, ki jih je predložila tožnica, ne dajejo podlage za zaključek, da bi tožnici konkretno grozilo nasilno dejanje ali prisilni ukrep v smislu določb ZZVN in da bi bila prav ta okoliščina razlog odhoda v Beograd, je po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev, da tožnica ni izkazala, da izpolnjuje pogoje za priznanje uveljavljanega statusa, in pravilna dejanska ugotovitev, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje uveljavljanega statusa. Zato so na tej dejanski podlagi pravilne tudi sprejete odločitve v revizijskem postopku in o zavrnitvi tožbe. Na drugačno odločitev zato ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, v katerih tožnica zatrjuje, da sodišče ni upoštevalo predloženih dokazov. Sodišče prve stopnje je odločilo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, pri čemer je tožena stranka v revizijski odločbi navedla konkretne razloge svoje odločitve, ki jo je sprejela na podlagi predloženih pismenih dokazil in izjave tožnice ter izpovedi prič C.M. in V.Š. Tudi sodišče je presodilo vse tožbene ugovore tožnice in v izpodbijani sodbi konkretno obrazložilo razloge o odločilnih dejstvih, s čemer je presodilo, zakaj je odločitev tožene stranke glede na določbe ZZVN pravilna. To pa pomeni, da sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje presojali tisto relevantno dejansko stanje, ki se konkretno nanaša na tožnico samo, ne pa na njenega očeta. Zato pritožbeno sodišče zavrača ugovor, da niso bili upoštevani predloženi dokazi. Trditev pritožbe, da je družino že po odhodu ponovno iskala tajna policija, pa je neizkazana pritožbena novota (1. odstavek 71. člena ZUS).

Ker ni podan ne uveljavljani pritožbeni razlog, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.