Jedro

Nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.64/Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-1400/2024/39 (1222-05) z dne 5. 12. 2025. S tem sklepom je navedeni organ na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgel tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji.

2.V obrazložitvi sodbe je sodišče ob sklicevanju na 71. člen ZUS-1 pritrdilo odločitvi toženke.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sodbo vložil pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Ponovno prošnjo za mednarodno zaščito lahko vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Glede tega je Vrhovno sodišče v zadevi I Up 184/2025 že izpostavilo stališča Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zvezi z obravnavo naknadnih prošenj (oz. ponovnih prošenj po ZMZ-1), ki se opravi v dveh fazah. V prvi se obravnava vprašanje, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma ali je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za upravičenost do mednarodne zaščite. Če je odgovor na navedeno pritrdilen, se v drugi fazi presoja, ali ti novi elementi in ugotovitve znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za upravičenost tega statusa.1 V zvezi s slednjim iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 129/2024 z dne 9. 7. 2024 izhaja, da navedena možnost še ne pomeni, da bo (ponovni) prošnji za pridobitev statusa mednarodne zaščite po njeni podrobni vsebinski obravnavi tudi ugodeno. Ta razlaga je oprta na stališče SEU, da nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe,2 torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.3 V sklepu I Up 184/2025 z dne 6. 11. 2025 je izpostavilo še stališče SEU, da je možnost zavrženja naknadne prošnje kot nedopustne izjema od obveznosti njene vsebinske obravnave, zato jo je treba razlagati ozko, in nasprotno, primere, v katerih se v skladu z navedeno direktivo zahteva, da se naknadna prošnja šteje za dopustno, široko.4

7.Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožnik ni upravičil zahteve za dovolitev vložitve ponovne prošnje za mednarodno zaščito, ker ni navedel upoštevnih novih dejstev ali novih dokazov. Navedena presoja sodišča temelji na treh nosilnih stališčih. Prvič, pritožnik je svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka v upravnem postopku utemeljil le s pavšalnimi navedbami, saj jih tudi po nadaljnjem vprašanju uradne osebe, naj natančno pove, katera so nova dejstva in dokazi, kdaj so nastali in zakaj jih ni navedel že v predhodnem postopku odločanja o mednarodni zaščiti, ni dopolnil. S tem je toženki onemogočil presojo, ali gre za nova dejstva, ki jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v prejšnjem postopku, v katerem je bila njegova prošnja pravnomočno zavrnjena, in tudi presojo, ali gre za okoliščine oziroma razloge, ki povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje, zahtevane za upravičenost do statusa mednarodne zaščite. Drugič, tožbene navedbe glede družinskega nasilja v času pritožnikove mladoletnosti, ko je živel v izvorni državi, in nemoči matere, da bi ga zaščitila, so nedovoljene tožbene novote, ker bi te lahko navajal že v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa toženke (saj mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov). Tretjič, tudi sicer te nove tožbene navedbe niso nova niti nekrivdno zamolčana dejstva v smislu 64. člena ZMZ-1, saj so obstajala že v času prejšnjega postopku odločanja o mednarodni zaščiti in ni bilo razloga, da jih pritožnik ne bi že tedaj navedel. Tako pa je na osebnem razgovoru 30. 9. 2025, ki je bil opravljen v prejšnjem, pravnomočno končanem postopku, kot edini razlog za zapustitev Maroka navedel revščino in težave s stricem, ki ga je tožil zaradi domnevne kraje denarja.

8.Pritožnik s pritožbo prvih dveh stališč ne izpodbija oz. jima ne nasprotuje. Pritožbene navedbe, da pomen izjave njegove matere ni bil v zadostni meri razjasnjen, češ, da je v obrazložitvi tožbe navedel, kaj izrecno mu je rekla, je zato mogoče povezati le z navedenim tretjim stališčem sodišča prve stopnje. Ta očitek pa ni utemeljen, saj ni sporno, da se vabljeni pritožnik vabilu sodišča na glavno obravnavo 6. 2. 2026 ni odzval in svojega izostanka ni opravičil. Sodišče ga zaradi tega ni moglo zaslišati (kar je izrecno ugotovljeno v 7. točki izpodbijane sodbe), čeprav je to v tožbi sam predlagal. S takim svojim nesodelovanjem je tudi v sodnem postopku (podobno kot že v upravnem postopku) onemogočil dokazovanje in nadaljnje razjasnjevanje lastnih navedb glede vsebine razgovora z materjo, poleg tega pa tudi, da sodišče z njegovim zaslišanjem neposredno preveri, zakaj navedb o družinskem nasilju in nezmožnosti zaščite s strani države ni podal že v prejšnjem pravnomočno končanem postopku. Tega ne more popraviti s pritožbeno trditvijo, da naj bi šele čez čas postal opolnomočen, da spregovori o svojih težavah, saj zatrjevana neopolnomočenost pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Pritožnik namreč ne trdi, da navedene okoliščine (ki za povrh ostaja na ravni gole, neobrazložene trditve) brez svoje krivde ni mogel navesti do konca upravnega spora na prvi stopnji (torej že v tožbi ali vsaj na glavni obravnavi, na kateri je bila navzoča njegova pooblaščenka).

9.Pritožba v zaključku navrže še kršitev drugega odstavka 20. člena ZUS-1, po kateri sodišče ni vezano na dokazne predloge stranke in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. V kontekstu celotne zadeve ni jasno, kaj želi pritožnik s tem povedati, zato se do navedenega ni mogoče opredeliti.

10.Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Sodba v zadevi LH proti Staatssecretaris voor Justitie en Veiligheid (C-921/19) z dne 10. 6. 2021, točke 31 do 38.

2Zadeva XY (C-18/20), sodba z dne 9. 9. 2021, točki 51 in 52.

3Generalni pravobranilec v 57. točki sklepnih predlogov v zadevi C-921/19 npr. izpostavlja, da se drugo merilo (da novi elementi ali ugotovitve pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito) nanaša na kakovost novih dokazov.

4Sodba C-216/22 z dne 8. 2. 2024, točke 34-36.