Jedro

Določba 2. odst. 125. čl. ZUP ne more biti pravna podlaga za zavrženje strankinega denacionalizacijskega zahtevka, v primeru, ko je upravni organ v smislu 3. odst. 63. čl. ZDen zahteval od pristojnega upravnega organa izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu prejšnjega lastnika nacionaliziranega premoženja, v takem primeru mora upravni organ o stvari meritorno odločiti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 21.4.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Sekretariata za urejanje prostora in varstvo okolja občine z dne 11.2.1993, s katerim je zavrgel njeno zahtevo za uvedbo postopka denacionalizacije nepremičnin, ki so bile podržavljene prejšnjemu lastniku K.F. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev prvostopnega sklepa, pri tem pa še dodaja, da iz odločbe Sekretariata za notranje zadeve občine z dne 2.2.1993 nesporno izhaja, da F.K., ki mu je bilo premoženje podržavljeno, v času podržavljenja ni bil državljan Jugoslavije. Tožnice pa ni mogoče šteti za upravičenko po določbi 12. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen), ker ni dokazov o tem, da tožnica sodi v krog upravičencev iz 12. člena ZDen. Glede na navedeno je prvostopni organ pravilno odločil. Tožnica je sprožila upravni spor in v tožbi navaja, da je tožena stranka preuranjeno sprejela svojo odločitev, saj postopek za ugotavljanje državljanstva F. in A.K. še ni končan. Navaja še, da iz izpodbijane odločbe ni jasno ali je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo na odločitev o denacionalizaciji oziroma zavrnila pritožbo o prepovedi lastninskega preoblikovanja pred zaključkom postopka. Poudarja še, da sta F. in A.K. tožnico obravnavala kot svojega posinovljenega otroka, F.K. pa jo je celo preimenoval v M. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopni upravni organ pred izdajo sklepa, s katerim je na podlagi 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrgel tožničino vlogo, zahteval od upravnega organa za notranje zadeve v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu prejšnjega lastnika nacionaliziranega premoženja, F.K. To potrjujejo tudi podatki spisov. Po 125. členu ZUP, ki je bil podlaga za izdajo prvostopnega sklepa, je upravni postopek uveden, brž ko opravi organ v ta namen kakršnokoli dejanje. Ker je bilo v tem primeru tako dejanje opravljeno, je bil torej upravni postopek že uveden, zato določba 2. odstavka 125. člena ZUP ne more biti pravna podlaga za zavrženje strankinega zahtevka, ampak bi moral upravni organ o stvari meritorno odločiti.

Po določbi 1. odstavka 145. člena ZUP, organ, ki vodi postopek, mora postopek prekiniti, če se predhodno vprašanje tiče obstoja kaznivega dejanja, obstoja zakonske zveze ali ugotovitve očetovstva ali če zakon tako določa. Ker v tem primeru po že navedeni določbi 3. odstavka 63. člena ZDen o ugotovitvi državljanstva odloči z ugotovitveno odločbo organ za notranje zadeve, mora organ, ki vodi denacionalizacijski postopek, do dokončne odločitve o predhodnem vprašanju, kar ugotovitev državljanstva v tem primeru je, s sklepom prekiniti postopek (148. člen ZUP). Iz podatkov spisov ni razvidno, da bi v tem primeru prvostopni organ postopal v smislu navedene določbe procesnega zakona.

Ker iz izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je tožnica ugovarjala, da prvostopni organ ni rešil njenega predloga za izdajo začasne odredbe, tožena stranka pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da dejanska in pravna podlaga za izdajo začasne odredbe po vsebini in obsegu nista izkazani, sodišče v zvezi s tem pripominja, da bi morala tožena stranka v tem primeru opozoriti prvostopni organ, da je o strankinem zahtevku za izdajo začasne odredbe dolžan odločiti. Drugostopni organ o navedenem zahtevku ne more odločiti, ker bi bilo s tem kršeno načelo o dvostopenjskem reševanju upravne zadeve.

Ker tožena stranka z izpodbijano odločbo ni odpravila navedenih nezakonitosti prvostopnega akta (242. člen ZUP), je s tem tudi sama bistveno kršila pravila postopka, zato je odločba nezakonita.

Ne glede na navedeno pa sodišče posebej navaja, da se strinja s stališčem upravnega organa, da je denacionalizacija nepremičnin po ZDen možna le ob kumulativno izpolnjenih pogojih, med katere se šteje tudi pogoj, da je bila oseba, kateri je bilo premoženje podržavljeno, v času podržavljenja jugoslovanski državljan. Po 12. členu ZDen pa je upravičenec, če ni upravičenec oseba, kateri so bile nepremičnine podržavljene (9. člen ZDen), njen zakonec ali dedič iz prvega dednega reda, če mu je bilo jugoslovansko državljanstvo priznano s predpisi iz prvega odstavka 9. člena tega zakona. Po zakonu o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in 23/78) pa so dediči prvega dednega reda potomci in zakonec pokojnika (11. člen).

Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).