Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sprejem pravilnika o notranji organizaciji in delovnih razmerjih tožene stranke ni bil pravna podlaga za določitev tožnika kot presežnega delavca in tudi ne pogoj za to, ampak je bil le posledica odločitve skupščine o zmanjšanju števila delovnih mest oziroma števila delavcev na posameznih delovnih mestih. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi konkretnemu delavcu je v 1. alineji 1. odstavka 88. člena ZDR opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, vezan pa je na ekonomske, organizacijske, tehnološke, strukturne ali podobne razloge na strani delodajalca. Gre torej za dvoje razlogov, na katera veže zakon različne roke.
Revizija se zavrne.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter posledično tudi nadaljnji tožbeni zahtevek za reintegracijo in denarne zahtevke. Ugotovilo je, da je pri toženi stranki zaradi zmanjšanja obsega poslovanja prišlo do ukinjanja proizvodnje določenih artiklov oziroma do opuščanja proizvodnih programov, ki so prinašali izgubo. Delovno mesto samostojni tehnolog je bilo ukinjeno, dela, ki jih je opravljal tožnik pa so bila prerazporejena drugim delavcem, nekatera dela pa so se povsem nehala opravljati. Delovno mesto je bilo ukinjeno s pravilnikom o notranji organizaciji in delovnih razmerjih, ki je bil predložen sindikatu, ki je nanj podal svoje mnenje. Na skupščini dne 11. 6. 2003 je bil predviden višek šest delavcev v režiji, kateri delavci poimensko, pa ni bilo določeno. Konec junija 2003 je bilo znano, da tožnika ne bodo več potrebovali za polni delovni čas. Tožniku se je iztekla pogodba o zaposlitvi za določen čas, ponujena mu je bila pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas s krajšim delovnim časom, ki pa je ni podpisal. V juliju in avgustu so se iskale možnosti prerazporeditve tožnika, ko pa je bilo dokončno znano, da za to ni nobene možnosti, je bil tožnik 3.9.2003 obveščen o nameravani odpovedi. Odpoved je prejel 16.10.2003 (pravilno 16.9.2003), to je v roku iz petega odstavka 88. člena ZDR.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da obrazložitev odpovedi ne pojasni vzroka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato ni v skladu z drugim odstavkom 86. člena in prvo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR. Iz zapisnika skupščine podjetja z dne 11.6.2003 izhaja, da je ugotovljeno zmanjšanje potreb tudi po delu tehnologa. Tožena stranka je bila tako že takrat seznanjena z razlogom za odpoved, zato je odpoved, dana po treh mesecih, v nasprotju s petim odstavkom 88. člena ZDR. Razlogi izpodbijane sodbe o pravočasnosti odpovedi so tako v nasprotju z vsebino listin, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Datum sprejema Pravilnika o notranji organizaciji in delovnih razmerjih je le za potrebe sodnega postopka datiran za nazaj s 1.9.2003. Predstavnica sindikata je izpovedala, da so ga v podjetju obravnavali šele 16.10.2003 in ga je dobila v vednost malo pred tem.
Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija ni utemeljena.
Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tožnik le v zvezi z vprašanjem pravočasnosti odpovedi pogodbe, vendar zatrjevana kršitev ni podana. Sodišče druge stopnje se v tem delu sklicuje na razloge prvostopne sodbe in v teh razlogih ni nasprotja z listinami v spisu: zapisnikom skupščine z dne 11.6.2003 in odpovedjo z dne 16.9.2003 ter datumom sprejema pravilnika o notranji organizaciji (1.9.2003). So pa v nasprotju z listinami v spisu nadaljnje navedbe v reviziji, ki se nanašajo na sodelovanje sindikata oziroma izpoved predstavnice sindikata. Iz listin v spisu je namreč razvidno (priloge B12 in B13), da je bil pravilnik posredovan sindikatu gotovo že pred 5.9.2003. S tem dnem je namreč datiran odgovor centrale SKEI v Ljubljani območni organizaciji SKEI v Celju, ta pa je to mnenje poslala direktorju tožene stranke 8.9.2003. Glede navedenih dejstev v izpodbijani sodbi (in prvostopni sodbi) ni formalnih pomanjkljivosti, pravna presoja teh dejstev tako glede pomena in veljavnosti pravilnika kot glede pravočasnosti odpovedi pa sodi v okvir presoje pravilne uporabe materialnega prava.
Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.
Po določbi prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Po dejanskih ugotovitvah sodišča, temelječih na izpovedi direktorja in tehničnega direktorja, je tožena stranka dokazala obstoj takih razlogov. Tem ugotovitvam tožnik tudi v reviziji ne oporeka.
Sodišče je ugotovilo, da je odločitev tožene stranke o tem, da delo tožnika ni več potrebno, temeljila na odločitvi skupščine (zapisnik seje skupščine dne 11.6.2003, priloga B4), da se zmanjša število delavcev v tehnologiji za enega delavca. Iz izpovedi tehničnega direktorja izhaja, da je tožena stranka imela sistemizirana tri delovna mesta tehnologov, da pa eno delovno mesto ni bilo zasedeno. Delo kemijskega tehnologa emajliranja je bilo nujno potrebno, potreba po delu tehnologa embaliranja, ki ga je opravljal tožnik, pa se je zaradi zmanjšanja obsega proizvodnje in prodaje zmanjšala. Zato ni bilo več potrebe po samostojnem delovnem mestu tega tehnologa. V pravilniku o notranji organizaciji in delovnih razmerjih z datumom 1. 9. 2003 je predvideno le eno delovno mesto samostojnega tehnologa. Ta pravilnik ni pravna podlaga za določitev tožnika kot presežnega delavca in tudi ne pogoj za to. Je le posledica odločitve skupščine o zmanjšanju števila delovnih mest oziroma števila delavcev na posameznih delovnih mestih. Zato tudi v primeru, ko bi bil pravilnik res sprejet kasneje, to na odločitev tožene stranke o določitvi tožnika kot presežnega delavca ne more vplivati (podobno na primer sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 67/2004 z dne 23. 11. 2004).
Po določbi petega odstavka 88. člena ZDR mora delodajalec podati redno odpoved iz poslovnega razloga najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Zakon torej določa dva roka: objektivnega in subjektivnega. Tudi po presoji revizijskega sodišča je odločitev skupščine v mesecu juniju 2003 mogoče upoštevati le kot "nastanek razloga", zaradi katerega delo določenega števila delavcev ne bo več potrebno. Okoliščina, da bo med temi tudi tožnik, pa je bila znana šele kasneje. Najkasneje 3.9.2003, ko je bil tožnik (skladno s tretjim odstavkom 83. člena ZDR) obveščen, o nameravani redni odpovedi iz poslovnega razloga. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi konkretnemu delavcu je v prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, vezan pa je na ekonomske, organizacijske, tehnološke, strukturne ali podobne razloge na strani delodajalca. Gre torej za dvoje razlogov, na katere veže zakon različne roke. Odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 16.9.2003 je zato dana tako v okviru objektivnega kot subjektivnega roka iz petega odstavka 88. člena ZDR.
Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo obe reviziji kot neutemeljeni (378. člen ZPP).