Jedro

Predlagateljica ni zatrjevala nobene predpostavke iz 2.odst. 272. čl. ZIZ, katere mora sicer upnik (predlagatelj začasne odredbe) izkazati za verjetno. Ob tako pomanjkljivi dejanski podlagi predlagane začasne odredbe pa se kot neutemeljen izkaže tudi dokazni predlog za zaslišanje prič in sodedičev. Stranka, ki predlaga dokaz, mora namreč navesti tudi, katero relevantno dejstvo s tem dokazuje (1. odst. 7. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Šele v pritožbi predlagateljica pojasni, da obstaja nevarnost nastanka nenadomestljive škode, da naj bi šlo za samovoljo enega od dedičev ter da obstoji tudi nevarnost, da bo onemogočena in otežena delitev zapuščine. Šele v pritožbi je torej začela zatrjevati obstoj predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ. S tem zatrjuje tudi vrsto novih dejstev, kar pa v pritožbi ni dopustno (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog zapustnikove hčerke L. P. za izdajo začasne odredbe.

Predlagateljica začasne odredbe L. P. (v nadaljevanju predlagateljica) se je zoper sklep pravočasno pritožila. Navaja, da gradbeni in rušitveni posegi sodediča M. K. v hiši, ki je predmet zapuščine, predstavljajo nevarnost za nastanek težko nadomestljive škode, zlasti ker gre za posege brez soglasja in ustreznega dovoljenja, saj jih izvaja samovoljno brez ustreznih dovoljenj in strokovne ocene o tem, da so gradbeni posegi z vidika statike dopustni. Sodišče dejanskega stanja ni zadostno raziskalo, saj ni izvedlo nobenih dokazov niti ni zaslišalo dedičev. Sodišče bi moralo začasno odredbo izdati tudi zato, da bi zavarovalo sodediče pred samovoljo enega izmed dedičev, ki bi si na ta način rad izboljšal svoj položaj. Zaradi gradbenih posegov v hiši pa obstoji tudi nevarnost, da bo zaradi tega onemogočena in otežena delitev zapuščine. Vsi gradbeni posegi pomenijo nedopusten poseg v zapuščino in s tem spremembo obsega zapuščine. To pa ni dopustno in bi moralo sodišče trditve predlagateljice bolj kritično oceniti in po izvedbi predlaganih dokazov izdati začasno odredbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče je vezano na trditveno podlago tožbe, saj odloča v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in praviloma ugotavlja le dejstva, ki jih stranke navajajo (7. čl. ZPP). Vse navedeno velja smiselno tudi za zahtevo stranke po izdaji začasne odredbe (15. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Predlagateljica je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla le, da sodedič M. K. mlajši živi v hiši, ki sodi v zapuščino, in opravlja razna dela, med drugim je podrl steno v kuhinji. Zgolj na podlagi tega dejstva in dejstva, da je dedinja po pok. M. K. starejšemu, je predlagala, da se sodediču prepovejo vsi posegi v nepremičnino razen nujnih vzdrževalnih del. Zatrjevala ni nobene predpostavke iz 2.dst. 272. čl. ZIZ, katere mora sicer upnik (predlagatelj začasne odredbe) izkazati za verjetno. Ob tako pomanjkljivi dejanski podlagi predlagane začasne odredbe pa se kot neutemeljen izkaže tudi dokazni predlog za zaslišanje prič (ki niti niso poimensko določene) in sodedičev. Stranka, ki predlaga dokaz, mora namreč navesti tudi, katero relevantno dejstvo s tem dokazuje (1. odst. 7. čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ). Šele v pritožbi predlagateljica pojasni, da obstaja nevarnost nastanka nenadomestljive škode, ker so gradbeni posegi vprašljivi z vidika statike, da naj bi šlo za samovoljo enega od dedičev, ki bi rad izboljšal svoj položaj v zapuščinskem postopku ter da obstoji tudi nevarnost, da bo zaradi tega onemogočena in otežena delitev zapuščine. Šele v pritožbi je torej začela zatrjevati obstoj predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ. S tem zatrjuje tudi vrsto novih dejstev, kar pa v pritožbi ni dopustno (1. odst. 337. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ). Ob pomanjkanju dejanske podlage zahtevi po ustreznem pravnem varstvu pa je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da nobena od predpostavk iz 2. odst. 272. čl. ZIZ, ki mora biti podane kumulativno z verjetnostjo obstoja terjatve (1.odst. 272. čl. ZIZ) ni podana in torej predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen.

Glede na navedeno je torej pritožba predlagateljice neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).