Jedro

Pobot je defenzivno procesno sredstvo, katerega namen je, da tožena stranka z njim doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Nasprotna terjatev je zato relevantna oz. upoštevna le do višine vtoževane terjatve, kolikor je potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka. Če pa ima tožena stranka interes, da doseže ugotovitev svoje terjatve čez znesek vtoževane terjatve, ima na voljo institut nasprotne tožbe.

Izrek

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se: v 3. točki izreka ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v znesku 870,51 EUR ter

v 4. točki izreka ugotovi, da obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 870,51 EUR.

Pritožba tožene stranke se v preostalem delu zavrže. 2. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v po njej izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

3. Vsaka stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da: se objektivna sprememba tožbe dovoli (točka 1 izreka); se delni umik tožbe za znesek glavnice v višini 3.051,23 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov 112,75 EUR od 15. 12. 2006 dalje do plačila ter 2.938,48 EUR od 30. 11. 2006 dalje do plačila vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi (točka 2 izreka); se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke na plačilo glavnice v višini 519,55 EUR in zakonskih zamudnih obresti: - od zneska 748.237,00 SIT od 29. 04. 2006 do 29. 11. 2006; - od zneska 27.020,00 SIT od 30. 04. 2006 do 14. 12. 2006; - od zneska 44.060,21 SIT od 30. 11. 2006 do 31. 12. 2006; - od zneska 183,86 EUR od 01. 01. 2007 do 01. 12. 2008; - od zneska 80.444,75 SIT od 13. 06. 2006 do 31. 12. 2006 in - od zneska 335,69 EUR od 01. 01. 2007 do 01. 12. 2008 (točka 3 izreka); se ugotovi, da obstoji terjatev tožene stranke na plačilo glavnice v višini 880,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti: - od zneska 110,00 EUR od 01. 05. 2008 do 01. 12. 2008; - od zneska 110,00 EUR od 01. 06. 2008 do 01. 12. 2008; - od zneska 110,00 EUR od 01. 07. 2008 do 01. 12. 2008; - od zneska 110,00 EUR od 01. 08. 2008 do 01. 12. 2008; - od zneska 110,00 EUR od 01. 09. 2008 do 01. 12. 2008; - od zneska 110,00 EUR od 01. 10. 2008 do 01. 12. 2008; - od zneska 110,00 EUR od 01. 11. 2008 do 01. 12. 2008 (točka 4 izreka); se terjatvi tožeče stranke in tožene stranke pobotata in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne (točka 5 izreka); je dolžna tožeča stranka toženi stranki in stranskemu intervenientu v roku 15 dni povrniti pravdne stroške, in sicer pravdne stroške tožene stranke v višini 2.657,85 EUR ter pravdne stroške stranskega intervenienta v višini 2.413,00 EUR, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po izteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo (točka 6 izreka sodbe).

Zoper sodbo (smiselno zoper točki 4 in 5 izreka) vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Zoper 4. in smiselno zoper 3. točko izreka sodbe vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Napada tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ni ugotovilo obstoja celotne v pobot uveljavljene terjatve v višini 5.720,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj celotne terjatve, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot oz. da izpodbijano sodbo v 4. točki izreka razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v vsakem primeru pa stroške postopka naloži v plačilo tožeči stranki.

Tožeča stranka na pritožbo tožene stranke ni odgovorila.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Nesporno in s pritožbama neizpodbijano je dejansko stanje, da je delavec tožene stranke (v tej pravdi stranski intervenient) v nezgodi dne 28. 04. 2006 poškodoval vozilo tožeče stranke, ki ga je njen direktor prepustil v parkiranje delavcu za čas svojega obiska v kazinoju tožene stranke.

Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povračilo: a) stroškov prevoza s taksijem iz Grosupljega do doma tožeče stranke (27.020,00 SIT); b) škode iz naslova poškodovanega vozila (5.716.128,84 SIT); c) škode iz naslova najema nadomestnega vozila zaradi nezmožnosti uporabe poškodovanega (402.225,95 SIT); č) škode iz naslova izginotja poslovne torbe (4.782.100,00 SIT).

Tožena stranka je v pobot vtoževani terjatvi postavila svojo terjatev do tožeče stranke iz naslova uporabnine za čas od 29. 04. 2006 dalje. Tožeča stranka namreč po nezgodi svojega avtomobila ni odpeljala in je z njim zasedala parkirno mesto tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je terjatev tožeče stranke ugotovilo (zgolj) v delu, potem ko je v bistvenem ugotovilo, da: je tožena stranka vtoževane stroške prevoza s taksijem plačala dne 14. 12. 2006; je tožeči stranki iz naslova poškodb na avtomobilu nastala škoda v znesku 3.122,34 EUR ter da je tožena stranka dne 29. 11. 2006 iz tega naslova tožeči stranki nakazala znesek 2.938,48 EUR; gre tožeči stranki škoda iz naslova najema nadomestnega vozila za čas 1 meseca, kolikor znaša razumen čas za popravilo poškodovanega vozila tožeče stranke; tožeča stranka ni izkazala škode nastale zaradi izginotja poslovne torbe, saj ni dokazala, da se je poslovna torba, v kateri naj bi bile vrednotnice v skupni vrednosti 19.955,35 EUR, na dan nezgode dejansko nahajala v prtljažniku poškodovanega avtomobila.

V pobot uveljavljano terjatev je sodišče ugotovilo v višini vtoževane terjatve, potem ko je zaključilo, da je tožeča stranka neutemeljeno uporabljala parkirišče tožene stranke in ji je iz tega naslova nastala določena korist oz. toženi stranki prikrajšanje (198. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ).

Zaradi jasnosti in preglednosti bo pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank obravnavalo ločeno.

O pritožbi tožeče stranke Pritožba tožeče stranke sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz razloga, ker: a) sodišče prve stopnje ni zaslišalo direktorja tožeče stranke in stranskega intervenienta, ki bi lahko pojasnila potek dogodkov po nezgodi; b) izvedenec pregleda avtomobila ni pravilno opravil in zato ni pravilno izračunal nastale škode, sodišče prve stopnje pa ni upoštevalo pripomb tožeče stranke na podano izvedeniško mnenje; c) je sodišče prve stopnje napravilo zmoten zaključek, da tožeča stranka ni dokazala izginotja poslovnega kovčka iz prtljažnika poškodovanega avtomobila; č) je sodišče prve stopnje napačno odločilo, da je tožena stranka upravičena do ležarine; d) sodišče prve stopnje ni po uradni dolžnosti preverilo usode kazenske ovadbe ter poizvedelo o morebitnih ugotovitvah policije.

Pod a) Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ni zaslišalo direktorja tožeče stranke in stranskega intervenienta. Potek dogodkov pred nezgodo med strankama ni bil sporen. Navedbe v zvezi z odvozom avtomobila po nezgodi, ki jih ponavlja pritožba, niso pravnorelevantne. Okoliščina, da je tožeča stranka zahtevala višjo odškodnino (v višini knjigovodske vrednosti avtomobila, zmanjšano za amortizacijo) izhaja iz tožbenih navedb. Dejstvi, da po nezgodi tožeča stranka ni prevzela avtomobila ter da je zaradi odtujitve poslovne torbe njen direktor podal kazensko ovadbo, pa med strankama nista bili sporni, zato ni bilo potrebno njuno nadaljnje ugotavljanje (1. odstavek 214. člena ZPP).

Tožeča stranka v pritožbi konkretno ne pojasni, katera dejstva naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo oz. glede katerih dejstev naj bi napravilo zmotno dokazno oceno. Zgolj ponavljanje poteka dogodkov pred in po nezgodi ne zadošča. Pod b) Škodo na avtomobilu je sodišče prve stopnje ugotovilo z izvedencem, katerega mnenje skupaj z dopolnitvijo je ocenilo za prepričljivo, pritožbeno sodišče mu pri tem pritrjuje. Sodišče je skladno s pripombami tožeče stranke na izvedensko mnenje z dne 15. 12. 2009 (list. št. 83-86), podanimi v pripravljalni vlogi z dne 19. 01. 2009 (list. št. 103 in 104), naročilo dopolnitev mnenja, v katerem je izvedenec na pripombe tožeče stranke tudi odgovoril. V nadaljnjih pripombah v vlogi z dne 30. 03. 2010 (list. št. 128) tožeča stranka ugotovitev izvedenca ni konkretno prerekala. Izvedenec je svoje ugotovitve v zvezi z nastalimi poškodbami avtomobila natančno popisal in ni bil dolžan popisovati lastnosti vozila, na katere nezgoda ni vplivala. Pojasnil je, da je pregledal podvozje vozila, tožeča stranka pa nasprotno ni podala argumentov, zakaj bi bil izbrani način pregleda (leže pod avtomobilom) neustrezen. Okoliščina, da tožeča stranka ob pregledu avtomobila ni bila prisotna, sama po sebi izvedenskemu mnenju ne jemlje njegove kredibilnosti, saj mu tožeča stranka, kot navedeno, ni konkretno ugovarjala oziroma ni pojasnila, katere napake na avtomobilu naj bi bile še prisotne, pa jih izvedenec ni ugotovil. Pod c) Dejstvo, da je tožeča stranka opravljala dejavnost trženja in distribucije sodnih kolekov ne zadošča za utemeljitev dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni dokazala, da bi se kovček res nahajal v avtomobilu v času nezgode. Sodišče prve stopnje je zaključek o tem oprlo na več dejstev, ki prepričajo tudi pritožbeno sodišče: dobavnica T6-22 (A19) je bila datirana dan po nezgodi, tožeča stranka tožene stranke ob predaji avtomobila na kovček in v njem shranjene vrednotnice ni opozorila. Ustna ovadba z dne 13. 07. 2006 (A7), podana dva meseca in pol po nezgodi, pa tudi ne dokazuje izginotja kovčka. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo tudi ugotovljene okoliščine poslovnega sestanka, ki ga je zatrjevala tožeča stranka. Zgolj pavšalno pritožbeno sklicevanje na dejstvo, da so s poslovnim kovčkom izginili tudi vsa dokazila, dobavnice in potrdila, pritožbenemu sodišču ne vzbudi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Pod č) Po mnenju pritožbenega sodišča je nadalje nerelevantno pritožbeno sklicevanje na to, da se tožena stranka ne ukvarja z dejavnostjo oddajanja parkirnih prostorov ter da v ta namen nima oblikovanega cenika. Dejstvo je, da je avtomobil tožeče stranke zasedal parkirni prostor pred hotelom in kazinojem tožene stranke, zaradi česar je bila tožena stranka prikrajšana, saj prostora ni mogla ponuditi svojim strankam. Četudi sicer parkirni prostor oddaja svojim gostom brezplačno, ni zavezana brezplačno oddajati prostora tudi drugim osebam, ki niso (več) njeni gostje (kot je tožeča stranka). V takem primeru gre toženi stranki nadomestilo, ki je enako znesku povprečne tržne najemnine za uporabljeno stvar (1), kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Pod d) Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v zapisnika o sprejetju ustne ovadbe (A19) ni vpogledalo oz. ga ni upoštevalo. Iz sodbe (1. odstavek, str. 9) jasno izhaja, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da zgolj navedbe tožeče stranke ob podaji ustne ovadbe ne zadostujejo za zaključek, da je torba v času nezgode dejansko bila v prtljažniku avtomobila in da je bila od tam odtujena po krivdi tožene stranke. Pritožba se sklicuje, da bi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti lahko preverilo usodo te kazenske ovadbe, vendar pri tem spregleda osnovno načelo pravdnega postopka (razpravno načelo), ki pravi, da (razen v okviru pooblastila po 2. odstavku. 7. člena ZPP) sodišče po uradni dolžnosti ne sme ugotavljati dejstev in izvajati dokazov, ki jih stranki nista (konkretizirano) zatrjevali oz. predlagali.

Skladno z navedenim je pritožbeno sodišče ocenilo, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje v po njej izpodbijanem delu in nespremenjenem delu (glede na delni uspeh pritožbe tožene stranke) potrdilo.

O pritožbi tožene stranke Bistveno za presojo utemeljenosti pritožbe tožene stranke je vprašanje, ali lahko tožena stranka od sodišča zahteva ugotovitev njene v pobot uveljavljane terjatve, ki po višini presega vtoževano (in v sodbi ugotovljeno) terjatev tožeče stranke.

Prevladujoče stališče sodne prakse (2) in pravne teorije (3) je, da ne. Pobot je defenzivno procesno sredstvo, katerega namen je, da tožena stranka z njim doseže zavrnitev tožbenega zahtevka. Nasprotna terjatev je zato relevantna oz. upoštevna le do višine vtoževane terjatve, kolikor je potrebno za zavrnitev tožbenega zahtevka. Če pa ima tožena stranka interes, da doseže ugotovitev svoje terjatve čez znesek vtoževane terjatve, ima na voljo institut nasprotne tožbe. Tožena stranka od ugotovitve svoje terjatve nad vtoževanim zneskom ne bi imela pravne koristi. Če bi hotela izterjati presežek, bi še vedno morala vložiti dajatveno tožbo.

Tožena stranka je z uveljavljenim pobotnim ugovorom že dosegla to, kar je z njim mogoče doseči, to je zavrnitev tožbenega zahtevka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, s katero se ta pritožuje, ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo obstoja v pobot uveljavljene terjatve nad višino vtoževane terjatve, zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (4. odstavek 343. člena ZPP).

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ko sodišču prve stopnje očita zmoten zaključek o zapadlosti njene terjatve. Upoštevaje nesporno dejstvo, da je tožeča stranka pustila svoj avtomobil na parkirišču tožene stranke od nezgode dalje, je šteti, da je ves ta čas parkirišče uporabljala brez pravnega temelja, zaradi česar gre toženi stranki (za ta čas) ustrezna odmena. Ker pa gre za terjatev, zapadlost katere med strankama ni bila dogovorjena in tudi nanjo iz njene narave ni mogoče sklepati, je šteti, da je terjatev na plačilo uporabnine zapadla z zahtevkom upnika (tožene stranke) na njeno izpolnitev (289. člen OZ). Slednjega je tožena stranka podala z vložitvijo pobotnega ugovora dne 23. 04. 2008, zato je zaključiti, da je tega dne zapadla terjatev tožene stranke na plačilo uporabnine za ves čas neutemeljene uporabe njenega parkirišča in ne, kot se zavzema pritožba, že dne 01. 12. 2006. Skladno s pravilom o srečanju terjatev na dan zapadlosti kasnejše obveznosti (4) je mogoče zaključiti, da sta se terjatvi pravdnih strank srečali na ta dan in ugasnili do višine vtoževane terjatve.

Pritožbeno sodišče je zato izrek izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je v tč. 3 upoštevalo tek zamudnih obresti od zneska iz naslova plačila škode na avtomobilu (44.060,21 SIT oz. 183,86 EUR) in od zneska iz naslova enomesečnega najema avtomobila (80.444,75 SIT oz. 335,69 EUR) do dne 23. 04. 2008. V tem delu, torej glede ugotovitve obstoja terjatve tožeče stranke iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 183,86 EUR od 24. 04. 2008 do 01. 12. 2008 in od zneska 335,69 EUR od 24. 04. 2008 do 01. 12. 2008 se torej zahtevek tožeče stranke zavrne.

Zaradi poenostavitve izreka je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke tako znašala skupaj 870,51 EUR, in sicer gre tožeči stranki 519,55 EUR glavnice in zakonske zamudne obresti: - od zneska 748.237,00 SIT od 29. 04. 2006 do 29. 11. 2006 v znesku 56.107,53 SIT (234,13 EUR); - od zneska 27.020,00 SIT od 30. 04. 2006 do 14. 12. 2006 v znesku 2.154,94 SIT (8,99 EUR); - od zneska 44.060,21 SIT od 30. 11. 2006 do 31. 12. 2006 v znesku 467,76 SIT (1,95 EUR); - od zneska 183,86 EUR od 01. 01. 2007 do 23. 04. 2008v znesku 28,42 EUR; - od zneska 80.444,75 SIT od 13. 06. 2006 do 31. 12. 2006 v znesku 6.129,34 SIT (25,58 EUR) in - od zneska 335,69 EUR od 01. 01. 2007 do 23. 04. 2008 v znesku 51,89 EUR.

Glede obstoja terjatve tožene stranke je pritožbeno sodišče upoštevalo, da je na dan vložitve pobotnega ugovora dne 23. 04. 2008 zapadla terjatev iz naslova uporabnine za čas od nezgode do vložitve pobotnega ugovora in da je pri ugotovitvi terjatve tožene stranke potrebno upoštevati znesek, ki po višini ustreza vtoževani terjatvi (glavnica in zakonske zamudne obresti skupaj 870,51 EUR). S terjatvijo tožeče stranke so se tako pobotali zneski uporabnine za mesec maj 2006 (110 EUR), junij 2006 (110 EUR), julij 2006 (110 EUR), avgust 2006 (110 EUR), september 2006 (110 EUR), oktober 2006 (110 EUR), november 2006 (110 EUR) ter delno znesek uporabnine za december 2006 (100,51 EUR).

Skladno z ugotovljenim je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v točki 3. in 4. izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je ugotovilo terjatev tožeče stranke (glavnice in obresti) skupaj v znesku 870,51 EUR (tč. 3 izreka) in v enakem znesku je ugotovilo terjatev tožene stranke (tč. 4 izreka).

O stroških Ker odločitev o delni spremembi sodbe v korist tožene stranke ne vpliva na odločitev o pravdnih stroških postopka, katere je že sodišče prve stopnje v celoti naložilo v povrnitev tožeči stranki, pritožbeno sodišče v odločitev o pravdnih stroških (tč. 6 izreka izpodbijane sodbe) ni posegalo. Upoštevaje, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa zgolj v manjšem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi vsaka stranka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

(1) Tako tudi sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 626/2008 z dne 07. 05. 2009. (2) VSL sklep I Cp 479/2009 z dne 01. 04. 2009, VSL sodba I Cp 3282/2008, VDS sodba z dne 16. 12. 2009 in sklep Pdp 704/2007 z dne 24. 01. 2008. (3) Mag. Andreja Veselič, Pobot v sodnih postopkih, PiD, letnik 2003, št. 8 in dr. Jože Juhart, Zbornik znanstvenih razprav, XXIX. letnik, Ljubljana 1959. (4) Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 922/2008 z dne 27. 11. 2008.