Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zmožnosti staršev in breme preživljanja mld. hčerke (kar ima prednost pred vsemi ostalimi denarnimi obveznostmi staršev), med oba roditelja razporedilo ustrezno njunim zmožnostim. Toženec tudi sicer konkretizirano ne izpodbija ocene sodišča prve stopnje, da bo s tako določeno preživnino pokril približno 50 % hčerkinih denarnih potreb, katerih ocene ni pritožbeno izpodbijal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. točka izreka sodne odločbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje dne 12. 1. 2023 izdalo sodbo in sklep. V I. točki izreka sodne odločbe je povzelo delno sodno poravnavo, ki sta jo pravdni stranki sklenili glede zaupanja skupne mld. hčerke A. A., rojene 12. 4. ..., v varstvo in vzgojo in glede stikov otroka z očetom, v pritožbeno izpodbijani II. točki izreka pa je odločilo o preživnini za mld. hčerko. Odločilo je (1.) da je toženec kot oče dolžan od dneva vložitve te tožbe dalje, to je od 6. 3. 2019, plačevati mesečno preživnino v znesku 190,00 EUR in od 1. 10. 2021 dalje v znesku 260,00 EUR; (2.) da je v bodoče dospevajoče preživninske obroke dolžan plačevati do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, vse na transakcijski račun matere otroka, v primeru zamude pri plačevanju mesečnih preživninskih obrokov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude posameznega preživninskega obroka do dneva plačila; (3.) da je tako določeno preživnino dolžan plačevati vse do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji, po sklepu Vlade Republike Slovenije, odtlej dalje pa v valoriziranem znesku, v skladu z vsakokratnimi obvestili pristojnega centra za socialno delo; (4.) da je za nazaj, to je od dneva vložitve tožbe dalje, dolžan za mesec marec 2019 plačati 90,00 EUR premalo plačane preživnine, za meseca april in maj 2019 doplačati še za vsak mesec 60,00 EUR premalo plačane preživnine, za čas od junija 2019 pa do oktobra 2021 še za vsak mesec 40,00 EUR premalo plačane preživnine, od oktobra 2021 dalje pa do pravnomočnosti te sodne odločbe pa še vsak mesec 110,00 EUR premalo plačane preživnine, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti te sodne odločbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila; (5.) v presežku od (prav: do; gre za očitno pisno pomoto, ki jo odpravi sodišče prve stopnje) 260,00 EUR za čas od vložitve tožbe pa do 30. 9. 2021 pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. V III. točki izreka, ki pritožbeno ni izpodbijana, je sodišče prve stopnje zavrglo predlog toženca za denarno kaznovanje tožnice zaradi kršitve začasne odredbe z dne 6. 4. 2020, v V. točki (prav: IV.) pa odločilo, da vsaka pravdna stranka sama nosi svoje stroške tega pravdnega postopka.

2. Toženec se je zoper sodbo pritožil. Odločitev o preživnini (tč. II izreka sodne odločbe) izpodbija zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da preživnino ustrezno zniža oz. podrejeno, da sodno odločbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožeči stranki pa naloži, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema sodne odločbe o odmeri teh stroškov in v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vse pod izvršbo. Bistvene pritožbene navedbe so sledeče: sodišče je preživnino določilo v previsokem znesku; sodišče ni upoštevalo oziroma pri odločanju o preživnini ni v zadostni meri upoštevalo dejanj tožnice, ki so vplivala na pridobitne zmožnosti toženca, in ni upoštevalo, da tožnica ni živela v pomanjkanju; sodišče pri ugotavljanju toženčevih prihodkov ni odštelo stroškov, povezanih z dejavnostjo, in je zmotno tolmačilo toženčev poslovni TRR; sodišče ni upoštevalo toženčeve izpovedbe, da mu po plačilu vseh stroškov in obveznosti praktično ne ostane nič, in ni upoštevalo dvakratne uskladitve preživnin. Ostale pravnorelevantne pritožbene navedbe pa so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožeča stranka je obrazloženo odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)1 so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR, sedaj 189. člen DZ). Pri odmeri preživnine za otroka mora sodišče upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka. Zajemati mora stroške življenjskih potreb otroka, zlasti stroške bivanja, hrane, oblačil, obutve, varstva, izobraževanja, vzgoje, oddiha, razvedrila in drugih posebnih potreb otroka (129.a člena ZZZDR in 190. člen DZ). Preživnina se določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba za preživnino (131.c člen ZZZDR in 196. člen DZ). Na podlagi navedenih materialno pravnih določb pri določitvi preživnine velja vrednotni princip.

6. Izhajajoč iz navedenih materialno pravnih izhodišč je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so mesečne potrebe hčerke pravdnih strank do oktobra 2021 znašale 380,00 EUR, od tedaj dalje pa so se povišale zaradi povišanja bivanjskih stroškov (predvsem najemnine) in stroškov osebnih potreb, od maja 2022 pa tudi zaradi povišanja stroškov za vrtec. Sodišče je ocenilo, da (po povišanju navedenih stroškov) potrebuje mld. A. A. 70,00 EUR za prehrano, 70,00 EUR za obleko in obutev, 15,00 EUR za higienske potrebščine, 20,00 EUR za (plačljiva) zdravila, 30,00 EUR za igrače in razvedrilo, 280,00 EUR za bivalne stroške ter 120,00 EUR za vrtec. Pritožba teh ugotovitev ne izpodbija.

7. Toženec se v pritožbi sklicuje na svojo izpovedbo, da ni zmožen plačevati več kot 150,00 EUR preživnine, in navaja, da je to razvidno tudi iz podatkov v spisu, česar sodišče v zadostni meri ni upoštevalo. Očitek, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na tej osnovi tudi napačno uporabilo materialno pravo, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo toženčevo izpovedbo, vendar ji ni v celoti sledilo, kot izhaja iz celotne obrazložitve izpodbijane sodbe. Pavšalne pritožbene navedbe, da je iz podatkov v spisu razvidno, da toženec ni zmožen plačevati več kot 150,00 EUR preživnine, pa pritožbeno sodišče ne more presoditi. Toženec v pritožbi nadalje navaja, da sploh ni zmožen plačati preživnine za nazaj, ker ni kreditno sposoben in nima prihrankov. Te navedbe niso pravnopomembne, zato ne terjajo presoje pritožbenega sodišča. CSD Celje je 7. 12. 2021, torej glede na tedanje razmere pravdnih strank, podalo mnenje, da je (dotedanja) preživnina nizka in da predlagajo preživnino v višini 150,00 EUR mesečno. Ni pa CSD Celje navedel, kot navaja pritožnik, da se določi preživnina največ v višini 150,00 EUR. Na pravilnost odločitve o preživnini v izpodbijani sodbi tudi ne vpliva, da sta se pravdni stranki 11. 4. 21019 strinjali, da znaša mesečna preživnina 130,00 EUR; sicer pa sta že 12. 6. 2019 sklenili dogovor o preživnini v znesku 150,00 EUR.

8. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil toženec sprva lastnik dveh avtomobilov, ob koncu postopka le še enega vozila, da ni prejemnik nobenih socialnih transferjev, ni lastnik nobenih nepremičnin in nobenih vrednostnih papirjev pri KDD. Sodišče prve stopnje pa je tudi pridobitne oziroma plačilne zmožnosti toženca pravilno ugotovilo. Ni sporno, da je toženec samostojni podjetnik od 29. 5. 2017 in registriran za oblaganje tal in sten, opravljanje steklarskih in pleskarskih del, drugih zaključnih gradbenih del in posredovanje pri prodaji raznovrstnih izdelkov, cestni tovorni promet, selitveno dejavnost, urejanje in vzdrževanje zelenih površin in okolice ter popravila pohištva. Toženec je v odgovoru na tožbo izrecno navedel, te navedbe pa kasneje ni popravil, da je po poklicu mizar in da je zaposlen kot samostojni podjetnik, zato se pritožbeno sodišče ne strinja s tožencem, da je sodišče prve stopnje njegov poklic napačno opredelilo. Sodišče prve stopnje je pravilno v 40. točki obrazložilo, zakaj ni moglo slediti navedbam toženca glede izdelave mizarskih izdelkov, češ da je samo obdelovalec lesa, kar ni mizar (je pa to dejstvo povedal na zaslišanjih), in ostalim tam navedenim njegovim navedbam. Relevantno je, da toženec izvaja dejavnost in izdelke tudi prodaja na spletnih straneh, kar je tožnica izkazala v postopku, toženec pa ni zanikal. Na pravilnost odločitve o preživnini pa tudi ne vpliva pritožbeno izpostavljeno, da je bilo ob registraciji samostojnega podjetnika registriranih več dejavnosti; tudi takšne, za katere toženec ni usposobljen, nima niti znanja in izkušenj in ne orodja, ampak omogočajo zaposlitev druge osebe, kol je praksa v Sloveniji. Pravnopomembno je, koliko je toženec zaslužil kot s.p. z registrirano dejavnostjo oziroma koliko je zmožen zaslužiti, kar pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in v izpodbijani sodbi obrazložilo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo podatke AJPES, da je imel toženec v letu 2018 11,736,00 EUR čistih prihodkov od prodaje in od tega 672,15 EUR čistega dobička, za leto 2019 15.447,00 EUR čistih prihodkov od prodaje in 2.970,50 EUR čistega dobička, za leto 2020 12.557,00 EUR čistih prihodkov od prodaje in od tega 3.854,51 EUR čistega dobička, za leto 2021 pa 13.305,00 EUR čistih prihodkov od prodaje in od tega 2.192,07 EUR čistega dobička. Sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo, koliko dohodkov je imel toženec v letu 2017 (v tč. 32 obrazložitve so navedene ugotovitve za poslovna leta 2018, 2019, 2020 in 2021), zato ni utemeljen očitek, da ne drži, da so toženčevi dohodki leta 2017 znašali 6.870,00 EUR. Glede na to, da se podatki nanašajo na nevtoževano obdobje, pa so navedbe, ki se nanašajo na leto 2017 tudi nerelevantne. Nadalje pa tudi ni moč pritrditi pritožniku, da ne drži, da so toženčevi dohodki leta 2018 znašali 11.736,00 ERU. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo, da gre za toženčeve dohodke v tem letu, pač pa, da gre za prihodke, zato pritožnik po nepotrebnem v pritožbi navaja, koliko so v letu 2018 znašali poslovni odhodki, sploh ob tem, ko z navedbo zneska o dobičku pritrjuje ugotovitvi sodišča o višini čistega dobička v letu 2018. Sicer pa toženec ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o zneskih dobičkov v ostalih letih. Podatki o le-teh kažejo, da se je dobiček glede na leto 2018 povečal. Toženec sicer v pritožbi vztraja, da so dohodki iz dejavnosti nizki, a pritožbeno ne izpodbija ugotovitev oziroma ocene sodišča prve stopnje (40. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe), da se dohodki staršev v listinskih dokazih ocenjujejo kot skromni, a da imata pa oba znanja in veščine, s katerimi si lahko dodatno s priložnostnim delom zaslužita sredstva za preživljanje sebe in otroka, in da ni moč slediti navedbam toženca glede izdelave mizarskih izdelkov, češ da je samo obdelovalec lesa, kar ni mizar (je pa to dejstvo povedal na zaslišanjih), da nima ustreznega orodja, da ga niti nihče ni vprašal, kje so bile narejene stopnice, ki jih je oglaševal, da si je iskal še dodatno zaposlitev izven svoje kvalifikacije in da je za njim težko obdobje. Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, je tožnica njegovo dejavnost izkazovala z izpisi prodaje njegovih izdelkov iz spletnih strani, sam pa niti ni zanikal iskanja kupcev in je povedal, da je hčerki naredil sobico. Sodišče prve stopnje, ki je upoštevalo, da je bilo tudi za toženca težko obdobje epidemije Covid, je utemeljeno zaključilo, da vendar pa to ne pomeni, da ni potrebno poskrbeti za mld. otroka v največji možni meri in da predlog, najti si zaposlitev, ki bo prinašala dovoljšnja sredstva za preživljanje sebe in mld. otroka, ne more pomeniti posega v osebnostne pravice, ne za enega in ne za drugega roditelja. To, da je bilo ob registraciji samostojnega podjetnika registriranih več dejavnosti; tudi takšne, za katere ni usposobljen, nima niti znanja in izkušenj in ne orodja, ampak omogočajo zaposlitev druge osebe, kot je praksa v Sloveniji, na toženčevo dolžnost, da glede na svoje zmožnosti prispeva sredstva za preživljanje mld. hčerke, ne vpliva.

10. Ne drži niti pritožbena navedba, da je tolmačenje toženčevega poslovnega TRR za obdobje od 17. 3. 2022 do 10. 8. 2022 popolnoma zmotno, ker prilivi v znesku 7.618,37 EUR ne predstavljajo njegovega mesečnega zaslužka v znesku 1.270,00 EUR, ampak je to prihodek, od katerega je treba odbiti vse stroške dejavnosti in prispevke, to so odhodki, ki niso in ne morejo biti toženčev zaslužek. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da prilivi v navedenem znesku predstavljajo toženčev ″zaslužek″, pač pa je ugotovilo, da je mesečno prejel 1.270,00 EUR, pri čemer je povzelo toženčevo izpovedbo, da je pri tem dolžan odvajati še prispevke za ZPIZ, ZZZS, za starševsko varstvo in za zaposlovanje. Pritožbeno ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje po pregledu izpisov iz TRR, da so ti v času vložitve tožbe znašali 311,78 EUR, v letu 2022 pa mesečno 451,74 EUR. Prav tako niso pritožbeno izpodbijane ugotovitve sodišča, da je toženec izpovedal, da se ukvarja s prevozništvom in da ne dela kot mizar, ker nima dela in ker nima pravega orodja in delavnice in da pa bo nekoč to tudi delal; da je na očitek, da svoje mizarske izdelke oglaša na spletu, povedal, da je na tak način le iskal potencialne kupce, da ima zdaj spet eno novo stranko in da bo videl kaj bo; glede oglaševanih stopnic pa je povedal, da ga ni nihče vprašal, če jih je naredil doma; in da je na vprašanje, zakaj si, če očitno zna delati mizarska dela, ne išče dela v tej stroki, odgovoril, da se bo to tudi mogoče naredilo nekoč, da se to nikoli ne ve in da bo lahko to že jutri. Pritožbene navedbe, da prav tako ni nujno, da so storitve bile opravljene na dan transakcije in da je bil v tem obdobju izdan en račun, pri čemer je šlo za večmesečno delo in da transakcija ne predstavlja zaslužka, ker je treba zmanjšati za stroške, ki jih je treba tudi plačati, so pavšalne in dokazno nepodprte, zato jih pritožbenemu sodišču ni treba presojati (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ne drži, da sodišče ni upoštevalo toženčeve izpovedbe, da mu po plačilu vseh stroškov in obveznosti praktično ne ostane nič, da celo minus nastane. Iz celotne obrazložitve sodbe, torej tako iz ugotovitev sodišča o višini prejemkov in odhodkov oziroma izdatkov, kakor tudi iz nespornega dejstva, da je toženec mld. hčerki poleg zneska, ki ga je nakazoval za preživnino, kupoval tudi priboljške in oblačila, izhaja, da tožencu sodišče v tem delu upravičeno ni verjelo.

11. Toženec nadalje v pritožbi ob izpostavljanju določbe 129. a člena ZZZDR, da mora sodišče pri odmeri preživnine upoštevati otrokovo korist, tako da je preživnina primerna za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja otroka, navaja, da se resno, utemeljeno sprašuje, kakšen bi bil telesni in duševni razvoj A. A., če ne bi bil tako odločen in vztrajen v skrbi za otroka in pri ohranjanju ter izvajanju stikov, za kar že od novembra 2018, več kot štiri leta, plačuje izredno ″visoko ceno″. Navaja, da so bila dejanja tožnice, ki so bila ves čas negativno, destruktivno usmerjena proti tožencu, z namenom odtujitve toženca od otroka, usmerjanjem otroka proti očetu, protizakonitim kazenskopravno nedopustnim nadziranjem stikov toženca z A. A. (to je z nedovoljenim snemanjem stikov), neprestano prijavljanje toženca pri pristojnih institucijah, razna tožničina manipulativna dejanja, usmerjena v preprečevanje oz. omejevanje stikov, kar vse izhaja iz podatkov v spisu. Tožnica je v vsakem dejanju, ki ga je naredil toženec, našla kakšno slabost in jo kot takšno zlorabila in uporabila proti tožencu. Nadalje toženec navaja, da je na zadnjem naroku predložil pisno izjavo B. B. z dne 2. 12. 2022, katerega zaslišanje je predlagal v vlogi z dne 12. 10. 2021, in da je prepričan, da bi vsakega povprečnega človeka spreletel srh, če bi prebral izjavo. Navaja, da tudi kratek prepis snemanja drugih oseb (tožničine prejšnje odvetnice, osebe v stanovanjskem bloku, kjer tožnica stanuje, dogajanja v vrtcu...) z dne 29. 9. 2022, ki ga je predložil z vlogo z dne 30. 9. 2022, podpira toženčeve navedbe o tožničini osebnosti in njenih zavržnih dejanjih, ki so v nasprotju s koristmi otroka. V pritožbi nadaljuje, da je bila tožnica v času pravdnega postopka od 6. 3. 2019 do 1. 3. 2022 brezposelna in je očitno imela dovolj časa, da se je intenzivno ukvarjala s tožencem, medtem se je moral toženec intenzivno ukvarjati z lastnim preživljanjem, kot samozaposlen, na začetku podjetniške dejavnosti iskati delo, in v času epidemije Covid, ko ni bilo posla, z vsakodnevno skrbjo za svojo bolno babico, ki je bila v visoki starosti, ki je potrebovala vsakodnevno stalno pomoč in je bila od petega leta starosti zaradi prebolele otroške paralize na vozičku, s skrbjo za A. A., ko je ohromljen od tožničinih dejanj opozarjal, prosil in zahteval od institucij ter organov, da ustavijo nedopustno, škodljivo tožničino postopanje. Vse navedeno ga je časovno, energetsko in psihofizično dodatno obremenilo in skrajno negativno vplivalo na njegovo kvaliteto življenja in pridobitne zmožnosti. Velikokrat tudi ni mogel opravljati svojega dela, ker ga je vse skupaj, zaradi dejanj tožnice, tako izčrpalo, če bi bil drugače zaposlen, bi gotovo moral zaradi tega večkrat v bolniški stalež ali pa po dnevih koristiti letni dopust. Omenjenega sodišče, kot navaja v pritožbi, pri odločanju o preživnini ni upoštevalo oziroma vsaj ne v zadostni meri, kljub temu, da je imelo veliko podatkov na razpolago. Toženec nadalje navaja, da sodišče ni ugotavljalo, zakaj se tožnica tri leta ni zaposlila, in tega dejstva ni obravnavalo. Ko pa se je zaposlila, je izbrala delo za 6 ur dnevno. Toženki je takšno stanje brez dvoma odgovarjalo, kar je potrdil tudi B. B. v pisni izjavi, ko je navedel, da tožnica ni iskala resne in polne zaposlitve, češ da bi delala le kakšni 2 uri dnevno, iz česar je moč sklepati, da ni bila finančno ogrožena in ni živela v nobenem pomanjkanju. Gospod B. B. je izjavil, da ji je pomagal, torej je tudi od njega imela določeno pomoč in koristi (hrano, pijačo, varstvo A. A. ...) in da je doma sprejemala tudi stranke za manikuro. Tako je, meni toženec, dejansko imela veliko časa, se posvečala sebi, se lahko ″ukvarjala″ s tožencem, se posvečala hčerki, tako da jo je prekomerno vezala nase, kar potrjuje tudi izvedensko mnenje, in s tem slabo vplivala na A. A. odnos z očetom, in pridobivala dodaten zaslužek s priložnostnim delom. Toženec še izpostavlja, da je v času nezaposlenosti ves čas za A. A. prejemala preživnino, otroški dodatek in socialne transferje, ki jih še sedaj koristi zaradi dela v nepolnem delovnem času, medtem ko toženec ni bil prejemnik socialnih transferjev in kot samostojni podjetnik tudi ni imel stalnih dohodkov, kar izhaja iz podatkov v spisu.

12. Tudi pritožbene navedbe, povzete v prejšnji točki, katere je moč strniti v očitek, da sodišče ni upoštevalo dejanj tožnice, ki so vplivala na pridobitne zmožnosti toženca, niso utemeljene. Okoliščine v zvezi s tožničino osebnostjo in njenimi dejanji, ki jih toženec ocenjuje kot zavržna in v nasprotju s koristmi otroka, niso pomembne za odločitev o višini preživnine. Toženec pa tudi ne konkretizira, kako zgoraj povzeta zatrjevana dejstva o tožničini 3-letni brezposelnosti in o svojem intenzivnem ukvarjanju z lastnim preživljanjem vplivajo na ugotovljene denarne potrebe otroka pravdnih strank oziroma na ugotovljene zmožnosti staršev za kritje teh potreb (kar so pravnorelevantna dejstva pri odločanju o višini preživnine), zato so pavšalne navedbe in sklepanje tožnika, da je vse navedeno toženca časovno, energetsko in psihofizično dodatno obremenilo in skrajno negativno vplivalo na njegovo kvaliteto življenja in pridobitne zmožnosti. Neutemeljen je posledično očitek, da omenjenega sodišče pri odločanju o preživnini ni upoštevalo oziroma da ni upoštevalo v zadostni meri.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni ugotavljalo, zakaj se tožnica 3 leta ni zaposlila. Toženec je, kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi dne 5. 12. 2022, navedel, da ne more sprejeti tega, da je tožnica potrebovala kar 4 leta, da se je zaposlila, če ji to ne bi odgovarjalo in če ne bi dejansko poleg dohodkov, ki jih je dobivala od države in preživnine za otroka dodatno še zaslužila z manikuro in urejanjem nohtov, in da je prepričan, da je imela v vtoževanem obdobju višje dohodke od toženca; če dodatnega dela ni opravljala, pa bi morala poskrbeti in si poiskati zaposlitev oz. dodatno delo. Toženec za svoje trditve na naroku najprej ni predlagal dokazov, nato pa sta pravdni stranki (potem, ko je tožnica prerekala navedbe in poudarila, da je glede manikure že povedala, da se z njo ne ukvarja) skupaj predlagali, da sodišče med drugim opravi poizvedbe pri ZZZS, ali je bila tožnica prijavljena kot brezposelna oseba, kar je sodišče tudi storilo. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo denarne potrebe mld. otroka in materialne in pridobitne zmožnosti staršev. Pri tem je pravilno ocenilo, kot že obrazloženo, da imata oče in mati mld. A. A. znanja in veščine, s katerimi si lahko dodatno s priložnostnim delom zaslužita sredstva za preživljanje sebe in otroka. Zmožnosti tožnice - otrokove matere je pravilno ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Pritožbeno niso izpodbijane ugotovitve, da so od marca 2019 do vključno aprila 2022 njeni mesečni prejemki (sprva je prejemala starševsko nadomestilo, nato nadomestilo za brezposelnost) znašali povprečno 410,00 EUR, od 1. 3. 2022, ko se je zaposlila, pa je prejemala povprečno 776,00 EUR prejemkov (iz naslovov plače, letnega regresa in denarne socialne pomoči). Prav tako toženec ne izpodbija ugotovitve, da tožnica občasno prejme še pomoč Karitasa (hrano). Nekonkretizirane pa so navedbe, da je tožnici pomagal gospod B. B., saj v pritožbi toženec ni navedel niti, koliko je bilo te pomoči, in da je tožnica doma sprejemala tudi stranke za manikuro, saj ni navedel in ni predlagal dokazov, koliko je s tem zaslužila.

14. Sodišče prve stopnje je pravilno pri ugotavljanju toženčevih zmožnosti upoštevalo stroške, ki jih ima toženec za svoje preživljanje. Kot je razvidno iz 33. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče sledilo tožencu, da ti stroški znašajo 570,00 EUR mesečno2. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče sklepa, ker toženec živi v hiši, ki je last babice, da nima stroškov z najemnino, kar da je deloma res, ampak nastanejo drugi stroški, namesto najemnine razna vzdrževalna dela, saj so objekti stari in rabijo neprestano kakšno obnovo in vzdrževanja, prav tako nastanejo stroški z urejanjem okolice itd. Toženec je namreč sam v odgovoru na tožbo navedel, da najemnine ne plačuje in da prispeva k stroškom bivanja stari mami povprečno mesečno polovico, to je v znesku 100,00 EUR, čemur je sodišče prve stopnje tudi sledilo. Sodišče prve stopnje je glede v odgovoru na tožbo zatrjevanih stroškov iz naslova plačila zavarovanj (za dopolnilno zdravstveno zavarovanje, za zavarovanje stanovanja in opreme in za življenjsko zavarovanje) v višini povprečno mesečno 80,00 EUR obrazložilo, da so ta zavarovanja koristna, niso pa nujna in da po sodni praksi ne štejejo kot izdatek, ki vpliva na višino zmožnosti plačevanja preživnine. Toženec pravilno navaja, da je ta ocena zmotna glede dodatnega zdravstvenega zavarovanja, a po oceni pritožbenega sodišča upoštevanje tudi tega stroška ocene zmožnosti toženca ne spremeni toliko, da bi bilo potrebno spremeniti določeno preživnino. Neutemeljeno pa se s pavšalnimi navedbami, da je osebno zavarovanje posebej nujno in obvezno, odkar je dobil grožnje s smrtjo s strani dolžnice, premoženjsko pa obvezno, saj je dobil grožnje s požarom in smrtjo s strani tožnice, zavzema, da sta tudi ti dve vrsti zavarovanja nujni. Sodišče prve stopnje je v 34. točki pravilno ugotovilo, da je toženec na zaslišanju 1. 9. 2022 navedel, da za prehrano porabi približno 150,00 EUR mesečno (izdatek je ocenil nižje, kot v odgovoru na tožbo, ker si veliko pridela na vrtu in meso kupuje pri kmetu). Toženec v pritožbi navaja, da sedaj ugotavlja, da ta strošek dejansko znaša minimalno 310,00 EUR mesečno. Takšnemu neargumentiranemu spreminjanju navedb pritožbeno sodišče ne more slediti in šteje, da je ta pritožbena navedba neutemeljena. Iz enakega razloga ni utemeljena pritožbena navedba, da za osebne potrebščine in higieno ter frizerja mesečno potrebuje 50,00 EUR. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo njegovi trditvi, da za osebne potrebščine in frizerja porabi 20,00 EUR mesečno. Tožencu je sodišče prve stopnje sledilo, da za ostale izdatke za gospodinjstvo porabi 50,00 EUR mesečno, zato ni utemeljena pritožbena navedba, da za te izdatke mesečno porabi 80,00 EUR. Toženec zgolj pavšalno navaja, da letno porabi štiri do pet jeklenk plina za štedilnik in da plin ni edini strošek, in tega stroška zneskovno niti ne oceni. Toženec je izpovedal, da za prevoze A. A. porabi 100,00 EUR mesečno, zato se ob dejstvu, da v pritožbi niti ne trdi, da ima od 1. 9. 2022, ko je te stroške opredelil, večje število stikov z otrokom, niti da so nastopile druge okoliščine, zaradi katerih se je ta strošek povečal, neutemeljeno zavzema, da sodišče strošek za gorivo prizna v višini 150,00 EUR. V odgovoru na tožbo je toženec navedel, da za zavarovanje, vzdrževanje in gorivo osebnega avtomobila porabi 100,00 EUR na mesec, in to potrdil s svojo izpovedbo 12. 6. 2019. Kasneje teh trditev do izdaje izpodbijane sodbe ni spreminjal. Izpovedal je le, da znaša strošek goriva 150,00 EUR, ki pa ga je sodišče upoštevalo posebej. Tudi če pritožbeno sodišče upošteva pritožbene navedbe, da je osebno vozilo staro in je velikokrat v okvari, zaradi česar je potrebna pomoč na cesti, za katero toženec izkazuje plačilo letne članarine AMD 69,00 EUR, navedeni strošek na mesečni ravni ne presega znesek stroška, ki ga je izpovedal toženec. Trditev v pritožbi, da registracija osebnega vozila znaša 969,00 EUR letno oz. 80,75 EUR mesečno, in da znašajo stroški za vzdrževanje in servise na letni ravni minimalno 400,00 EUR, pa toženec z ničemer ni izkazal, zato so neobrazložene in neutemeljene. Nadalje toženec v pritožbi navaja, da je povedal, da ogreva na drva, ki so iz domačega gozda, vendar s tem nastanejo tudi stroški, saj nima gozdarskega orodja in ne traktorja za spravilo lesa. Tako je odvisen od tuje pomoči, ki ni ravno poceni. Na sezono porabi približno 25 m3 drvi. Strošek ocenjuje na približno minimalno 800,00 EUR na kurilno sezono oz. 66,66 EUR mesečno. V primeru, da bo treba začeti kupovati kurjavo, pa bo ta znesek 2.000,00 EUR na sezono. Tudi s temi pritožbenimi navedbami, ki niso dokazno podprte, toženec ne more izpodbiti navedbe sodišča, da je nazadnje stroške ogrevanja toženec opredelil na 500,00 EUR letno oziroma 42,00 EUR mesečno, niti izpodbiti oceno toženčevih stroškov za svoje preživljanje. Toženec je sam navedel, kot že rečeno, da prispeva babici za stroške bivanja 100,00 EUR mesečno in 20,00 EUR za upravljanje z zemljiščem (nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča) in da znašajo izdatki za gospodinjstvo 50,00 EUR, čemur je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Zato z izpostavljanjem zneskov posameznih stroškov (stroški za odvoz odpadkov, za internet in televizijo, vodo, elektriko in za davek za stavbno zemljišče za leto 2022) ne more izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, temelječih na toženčevi izpovedbi. Glede zneska 28,50 EUR doplačila za posteljo babice pa je potrebno pojasniti, da to ni strošek, ki je potreben za toženčevo preživljanje. Prav tako ni potreben strošek za toženčevo preživljanje letni strošek bazena, ki ga je babica kupila, da se v njem kopa A. A. 15. Toženec nazadnje v pritožbi navaja, da se mu bodo stroški in preživljanje bistveno spremenili, saj je babica v mesecu februarju 2023, po izdaji obravnavane sodne odločbe umrla, kar ima dodaten in bistveni vpliv na toženčeve premoženjske zmožnosti in stroške. Ker toženec niti ne trdi, da je zaradi smrti babice v slabšem materialnem položaju in da ima večje stroške za svoje preživljanje ter da zato ne more in ne bo mogel plačevati določene preživnine, so te pritožbene navedbe neutemeljene.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da se je preživnina tekom postopka dvakrat uskladila, in sicer 1. 2. 2020 s 130,00 EUR na 131,95 EUR in 1. 2. 2022 s 131,95 EUR na 138,42 EUR, in neutemeljeno iz tega razloga prerekanje prisojene višine preživnine. Glede na to, da je začasna sodna poravnava, sklenjena dne 11. 4. 2019, v kateri je bila dogovorjena preživnina v znesku 130,00 EUR, veljala le do naslednjega naroka, to je 12. 6. 2019, ni relevantno obvestilo CSD z dne 31. 1. 2020 o uskladitvi preživnine na 131,95 EUR, in tudi ne obvestilo CSD z dne 31. 1. 2022 o uskladitvi preživnine, na 138,42 EUR. Pravdni stranki sta v začasni sodni poravnavi, sklenjeni dne 12. 6. 2019, dogovorili, da bo toženec od 1. 6. 2019 dalje plačeval 150,00 EUR mesečne preživnine in da ta sodna poravnava velja do naslednjega naroka. Sodišče prve stopnje je tako po obrazloženem utemeljeno in pravilno upoštevalo vsa dejanska plačila, ki jih je toženec opravil opravil tekom postopka, in v tč. II/4 odločilo, koliko premalo plačane preživnine mora še plačati.

17. Po obrazloženem pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo zmožnosti staršev in breme preživljanja mld. hčerke (kar ima prednost pred vsemi ostalimi denarnimi obveznostmi staršev), med oba roditelja razporedilo ustrezno njunim zmožnostim. Toženec tudi sicer konkretizirano ne izpodbija ocene sodišča prve stopnje, da bo s tako določeno preživnino pokril približno 50 % hčerkinih denarnih potreb, katerih ocene ni pritožbeno izpodbijal. 18. Uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Glede na to, da je bil postopek v interesu obeh pravdnih strank in predvsem zaradi koristi skupne mld. hčerke, in glede na to, da sta se pravdni stranki na naroku dne 5. 12. 2022 tudi izrecno strinjali, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je pritožbeno sodišče enako odločilo v zvezi s priglašenimi stroški pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 413. členom ZPP).

1 Pravdni postopek se je začel še pred začetkom uporabe Družinskega zakonika - DZ, ki pa enako določa v prvem odstavku 183. člena. 2 Sodišče prve stopnje je v 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je na zaslišanju 1. 9. 2022 toženec stroške sicer ponovno opredelil, vendar je ugotovilo, da se višina le-teh v osnovi ni spremenila, le drugače jih je razporedil, česar pritožbeno toženec ne izpodbija.