Jedro

Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da delovno sodišče ni več stvarno pristojno za odločanje v odškodninskem individualnem delovnem sporu, če je kot sospornik tožena zavarovalnica, pa se postopek zoper delodajalca pravnomočno konča. Veljavna zakonodaja daje delavcu možnost, da z določitvijo tožene stranke izbere, katero stvarno pristojno sodišče bo odločalo o njegovem odškodninskem zahtevku iz naslova škode kot posledice nesreče pri delu. Delavec se lahko odloči, da bo to odškodnino uveljavljal le zoper zavarovalnico, kjer je imel delodajalec zavarovano odgovornost. Za odločanje o takšnem sporu je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti (1. člen ZPP). Če se delavec odloči, da bo iz tega (istega) škodnega dogodka vtoževal odškodnino od delodajalca oziroma če vloži tožbo zoper delodajalca in zavarovalnico kot sospornika, pa je za odločanjem v takšnem sporu stvarno pristojno delovno sodišče (člen 5/1/a ZDSS-1, člen 5/2 ZDSS-1). Zakonodajalec je stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v odškodninskem sporu (za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah ZDSS-1) vezal na dejstvo, da je zavarovalnica tožena kot sospornik (in ne na to, da mora imeti zavarovalnica ves čas trajanja postopka status sospornika).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep (III. in IV. izreka) se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka s sklepom, ki ni pod pritožbo, postopek, ki je bil prekinjen s sklepom Pd 413/2012 z dne 12. 3. 2015 zoper prvotoženo stranko, nadaljevalo. V II. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je s sodbo tožbeni zahtevek tožnika zoper prvotoženo stranko, na podlagi katerega naj bi bila prvotožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 do plačila in pod pretnjo izvršbe, zavrnilo. V III. točki izreka je ugotovilo, da Delovno sodišče v Mariboru ni stvarno pristojno za odločanje v sporu med tožnikom in drugotoženo stranko. V IV. točki izreka je odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena v odločanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Mariboru. V V. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka, ki se je vodil zoper prvotoženo stranko.

2. Zoper III. točko in IV. točko izreka zgoraj opisane odločitve se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijani del odločbe sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v vsebinsko odločanje, toženi stranki pa naloži plačilo tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni več pristojno za drugotoženo stranko, ker se je postopek zoper prvotoženo stranko (delodajalca) zaključil, zaradi česar naj prvostopenjsko sodišče ne bi bilo več pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku zoper drugotoženo stranko (ker naj drugotožena stranka ne bi bila več sospornik). Najprej je treba izpostaviti, da se postopek zoper prvotoženo stranko v času izdaje izpodbijane odločbe še ni zaključil, saj odločitev še ni postala pravnomočna. 17. člen ZPP, ki se smiselno uporablja tudi v delovnih sporih, določa, da sodišče presodi pristojnost na podlagi navedb v tožbi in na podlagi dejstev, ki so sodišču znana. Če se med postopkom spremenijo okoliščine, na katere se opira pristojno sodišče, ostane sodišče, ki je bilo pristojno ob vložitvi tožbe, pristojno še naprej (ustalitev pristojnosti). V primeru odškodninskega zahtevka delavca iz naslova škodnega dogodka v delovnem razmerju je podana tudi izbirna pristojnost sodišča splošne pristojnosti in delovnega sodišča (prvi odstavek 5. člena ZDSS-1).

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik zoper prvotoženo stranko in drugotoženo stranko vložil tožbo, od katerih je vtoževal solidarno plačilo odškodnine v višini 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2011 dalje do plačila, za škodo, ki jo je dne 5. 1. 2010 utrpel na delu pri prvotoženi stranki. Vsaka od toženih strank je podala odgovor na tožbo, v katerih sta obrazloženo predlagali zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Zaradi začetka stečajnega postopka nad prvotoženo stranko je sodišče prve stopnje postopek zoper prvotoženo stranko s sklepom opr. št. Pd 413/2012 z dne 12. 3. 2015 prekinilo. Prekinjeni postopek je s sklepom opr. št. Pd 413/2012 z dne 22. 9. 2015 nadaljevalo in s sodbo opr. št. Pd 413/2012 z dne 22. 9. 2015 tožbeni zahtevek tožnika zoper prvotoženo stranko (za plačilo odškodnine v višini 7.500,00 EUR skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) zavrnilo z obrazložitvijo, da tožnik vtoževane terjatve v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko ni prijavil. Z istim dnem, kot je bila izdana zavrnilna sodba zoper prvotoženo stranko, pa se je sodišče z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko in odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopljena v odločanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Mariboru.

6. Ker je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep o stvarni nepristojnosti Delovnega sodišča v Mariboru istočasno z zavrnitvijo tožbenega zahtevka zoper prvotoženo stranko in ker se presoja pravilnost sodne odločbe v času njene izdaje, tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da v času izdaje izpodbijanega sklepa o stvarni nepristojnosti postopek zoper prvotoženo stranko še ni bil končan. Ta postopek zoper prvotoženo stranko se je končal šele z dnem, ko je postala sodba o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnika zoper prvotoženo stranko pravnomočna. Ker sta glede na navedeno v času izdaje izpodbijanega sklepa prvotožena stranka in drugotožena stranka še vedno imeli status sospornika, sodišče prve stopnje tudi ob stališču, ki ga je zavzelo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ni imelo podlage za ugotovitev (v času izdaje izpodbijanega sklepa), da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko. Glede na navedeno so že iz tega razloga obstajali pogoji za razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek oziroma sojenje (3. točka 365. člena ZPP).

7. Po stališču pritožbenega sodišča je sicer napačen zaključek sodišča prve stopnje, da delovno sodišče ni več stvarno pristojno za odločanje v odškodninskem individualnem delovnem sporu, za katerega je sicer podana pristojnost delovnega sodišča po določbah Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDDS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), če je kot sospornik tožena zavarovalnica, pa se postopek zoper delodajalca pravnomočno konča. Veljavna zakonodaja daje delavcu možnost, da z določitvijo tožene stranke izbere, katero stvarno pristojno sodišče bo odločalo o njegovem odškodninskem zahtevku iz naslova škode kot posledice nesreče pri delu. Delavec se lahko odloči, da bo to odškodnino uveljavljal le zoper zavarovalnico, kjer je imel delodajalec zavarovano odgovornost. Za odločanje o takšnem sporu je stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti (1. člen ZPP). Če pa se delavec odloči, da bo iz tega (istega) škodnega dogodka vtoževal odškodnino od delodajalca oziroma če vloži tožbo zoper delodajalca in zavarovalnico kot sospornika, pa je za odločanjem v takšnem sporu stvarno pristojno delovno sodišče (člen 5/1/a ZDSS-1, člen 5/2 ZDSS-1). Iz člena 5/2 ZDSS-1 izhaja, da je zakonodajalec stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v odškodninskem sporu (za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah ZDSS-1), vezal na dejstvo, da je zavarovalnica tožena kot sospornik (in ne na to, da mora imeti zavarovalnica ves čas trajanja postopka status sospornika). Tudi iz obrazložitve predloga ZDSS-1 (Poročevalec DZ RS št. 87/2003 z dne 24. 10. 2003) izhaja, da je bil namen člena 5/2 ZDSS-1 v tem, da se prepreči neutemeljena in škodljiva razmejitev stvarne pristojnosti v vsebinsko istem sporu. Takšna razlaga določbe člena 5/2 ZDSS-1 (da ostane delovno sodišče stvarno pristojno tudi za odločanje o tožbenem zahtevku zoper zavarovalnico v primeru, če je postopek zoper delodajalca končan s pravnomočno meritorno odločitvijo) je po ugotovitvi pritožbenega sodišča tudi v skladu z načelom ekonomičnosti postopka in v korist delavcu (npr. glede krajevne pristojnosti v primerjavi 8. člena ZDSS-1 z 52. členom ZPP; glede sestave sodišča v primerjavi 14. člena ZDSS-1 s 15. členom ZPP,...). Vse navedeno govori v prid zaključku, da ostane delovno sodišče stvarno pristojno tudi za reševanje odškodninskega zahtevka delavca, kjer je bila kot sospornik tožena zavarovalnica, pa je postopek zoper delodajalca pravnomočno končan (z meritorno odločitvijo).

8. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sklicevalo tudi na odločbi VDSS opr. št. Pdp 826/2006 in Pdp 745/2014 in na odločbo VS RS opr. št. VIII R 15/2007. Po zaključku pritožbenega sodišča pa zgoraj omenjene odločitve niso primerljive s tem individualnim delovnim sporom. Iz obrazložitev citiranih odločb je razbrati, da je delavec tožbe zoper delodajalca v postopku umaknil (posledično pa je bil postopek zoper delodajalca s sklepom ustavljen), tako da je ostala tožena stranka le še zavarovalnica. V teh primerih je torej (zaradi aktivnega ravnanja delavca) nastopila situacija, kot da bi delavec tožil le zavarovalnico, saj se na podlagi 4. odstavka 188. člena ZPP umaknjena tožba šteje, kakor da sploh ni bila vložena. V tem individualnem delovnem sporu pa je bilo, kot je bilo že ugotovljeno zgoraj, o tožbenem zahtevku tožnika zoper delodajalca meritorno odločeno. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sicer sodna praksa pritožbenega sodišča v zvezi s tem pravnim vprašanjem ni povsem enotna (npr. odločba pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 476/2015), vendar ugotavlja, da je po večinski sodni praksi pritožbenega sodišča delovno sodišče ostalo stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku delavca zoper zavarovalnico (kjer je bila zavarovalnica tožena kot sospornik) tudi v primeru, če je bilo o tožbenem zahtevku tožnika zoper delodajalca pravnomočno (vsebinsko) odločeno (npr. odločbe pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 369/2011, Pdp 520/2014, Pdp 88/2015, Pdp 420/2015).

9. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (3. točka 365. člena ZPP). V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov odločiti o tožbenem zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko.

10. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih tožnik ni opredeljeno navedel (drugi odstavek 163. člena ZPP).