Jedro

Slovenski carinski organi niso bili dolžni uporabiti avstrijske zavezujoče informacije, saj RS v času odločanja še ni bila članica EU (uporaba določb UICZS zanjo takrat še ni bila neposredno zavezujoča), z MESP pa tudi ni sprejela dodatnih obveznosti uporabe določb o zavezujočih informacijah, izdanih s strani carinskih organov držav članic, ki izhajajo iz Carinskega zakonika skupnosti in UICZS.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 3. 9. 2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Jesenice z dne 10. 7. 2001. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ tožeči stranki po uradni dolžnosti naknadno obračunal carinski dolg v višini 1,388.194,00 SIT za uvoženo blago (5280 kosov izdelkov „...creme“), ki ga je uvrstil v tarifno oznako 0406 10 200 Uredbe o kombinirani nomenklaturi carinske tarife s carinsko tarifo (Ur. l. RS, št. 97/99; v nadaljevanju: KNCT) kot „sir in skuta; sveži sir (vključno sir iz sirotke), nefermetiran, in skuta: z vsebnostjo maščob do vključno 40 mas.%“, in ji naložil v doplačilo carinski dolg v višini 186.811,00 SIT ter plačilo stroškov analize v laboratoriju v višini 30.000,00 SIT. V postopku preverjanja deklaracije po 52. členu Carinskega zakona (CZ, Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95, 32/99 in 40/99) je bilo namreč ugotovljeno, da je tožeča stranka predmetno blago z deklaracijo z dne 18. 12. 2000 nepravilno deklarirala s tarifno oznako 2106 90 989 KNCT kot „živila, ki niso navedena in ne zajeta na drugem mestu; drugo; drugo; drugo“.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, na katere se v celoti sklicuje (drugi odstavek 67. člena ZUS). Opredeljuje se tudi do pritožbenih navedb in dodaja, da uvrstitev uvoženega blaga v tarifno oznako 0406 10 200 KNCT (namesto v tarifno oznako 2106 90 989) ne predstavlja kršitev določb 26. člena Zakona o ratifikaciji Evropskega sporazuma o pridružitvi med RS na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani, s sklepno listino ter protokoloma, s katerima se spreminja evropski sporazum o pridružitvi med RS na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani – MESP (Ur. l. RS, 13/97-MP, št. 44/97). Tožeči stranki je bil dolg utemeljeno naknadno obračun v sladu s točko c prvega odstavka 154. člena CZ.

3. Tožeča stranka v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni oziroma jo razveljavi in vrne v novo sojenje. Navaja, da je tožeča stranka carinskim organom predložila javno listino (Zavezujoča informacija o uvrstitvi blaga v nomenklaturo carinske tarife, št. ZT-4100/801-III/7/01 z dne 26. 9. 2001; v nadaljevanju: avstrijska zavezujoča informacija), ki jo je izdal tuj organ (Zvezno ministrstvo za finance, Oddelek za tehnično raziskavo, Dunaj, Avstrija) in se nanaša na izdelek „...creme“, zato bi jo tožena stranka v skladu z določbo 177. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002) morala uporabiti oziroma ovrednotiti. Posledično uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu v zvezi z 11. točko prvega odstavka 339. člena Zakon o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, 111/2008 – odl. US in 121/2008 – sklep US). Ker je sodišče prve stopnje nezakonito zavrnilo uporabo tuje javne listine glede na 225. člen ZPP, uveljavlja tudi kršitev po drugem odstavku 72. člena ZUS. Zavezujoče informacije carinskih organov Evropskih skupnosti (v nadaljevanju: ES) o uvrstitvi blaga v kombinirano nomenklaturo je namreč treba upoštevati na podlagi splošnih določil MESP, saj njihovo neupoštevanje pomeni ukrep, ki posredno zaostruje obstoječe ukrepe v trgovinski menjavi med ES in RS in kršitev določb 21. člena, drugega odstavka 26. člena, 70. člena in 71. člena MESP. Glede na MESP in 177. člen ZUP je zavezujočo informacijo avstrijskih carinskih organov treba upoštevati kot zavezujočo informacijo, izdano s strani carinskega organa RS.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče RS o vseh pravnih sredstvih odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta, in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85.člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu poteka tudi revizijski preizkus izpodbijane sodbe.

8. V obravnavani zadevi je ključno vprašanje pravilnosti uvrstitve uvoženega blaga v kombinirano nomenklaturo carinske tarife. Po točki 3(b) temeljnih pravil KNCT se mešanice, sestavljeni proizvodi, ki sestoje iz različnih materialov ali so izdelani iz različnih komponent oziroma sestavin, ter proizvodi, pripravljeni v kompletih za prodajo na drobno, ki se ne morejo uvrstiti po 3(a), uvrstijo, kot da so iz materiala ali sestavine, ki jim daje bistveni značaj, če je to merilo uporabno. Po določbi VII. točke Navodila za razvrščanje blaga v carinsko tarifo (Ur. l. RS, št. 77/99, v nadaljevanju: Navodilo) k pravilu 3(b) se dejstvo, ki določa bistveno lastnost ali značaj blaga, razlikuje, odvisno pač od vrste blaga, bistvena lastnost pa lahko izhaja npr. iz narave materiala ali komponente, obsega, količine, teže ali vrednosti, ali pa iz vloge sestavnega materiala glede na uporabnost tega izdelka.

9. Revizijsko sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da ima uvoženo blago glede na strokovno mnenje carinskega laboratorija Carinske uprave RS z dne 16. 3. 2001 (v katerem to ugotavlja, da gre za mlečni izdelek, izdelan na osnovi skute, z dodatkom jogurta, sladkorja, aromatiziranega sadnega pripravka ter zgoščevalcev v obliki pastozne mase krem barve z vidnimi delci sadja, z vsebnostjo 4 mas.% mlečne maščobe), značaj kombiniranega izdelka, katerega bistvena lastnost je skuta. Zato je po presoji revizijskega sodišča pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je uvrstitev uvoženega blaga s strani tožene stranka v tarifno oznako 0406 10 200 pravilna, ker že iz podatkov o sestavi izdelka iz deklaracije izhaja, da gre za pasterizirano skutino kremo z dodanim jogurtom (za izboljšanje) in sadjem ter da je posneta skuta osnovna sestavina z najvišjo vsebnostjo v celotnem izdelku in uvrstitev uvoženega blaga temelji na rezultatih analize vzorcev blaga, ki so bili odvzeti ob preverjanju carinske deklaracije po 52. členu CZ.

10. Neutemeljen je revizijski očitek tožeče stranke o kršitvi določbe drugega odstavka 72. člena ZUS v zvezi z 11. točko prvega odstavka 339. člena ZPP ter 225. člena ZPP in 177. člena ZUP, saj je sodišče prve stopnje po presoji revizijskega sodišča pri izvajanju dokazov presodilo vsa ključna dejstva, odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožeče stranke, tudi glede neuporabe avstrijske zavezujoče informacije s strani carinskih organov, ter se ob zakoniti uporabi določbe drugega odstavka 67. člena ZUS v zadostni meri opredelilo, zakaj je zgoraj opisana uvrstitev uvoženega blaga v tarifno oznako 0406 10 2000 KNCT pravilna.

11. Po točki c prvega odstavka 154. člena CZ izda carinski organ, če izve oziroma ugotovi, da je obračunani znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno s tem zakonom, po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika, odločbo o nastali obveznosti takoj, ko pridobi podatke, potrebne za izračun dolga, ter podatke, ki omogočijo določitev carinskega dolžnika. Glede na to, da je tožeča stranka uvoženo blago ob uvozu uvrstila v napačno tarifno oznako 2106 90 98 KNCT (namesto v pravilno tarifno oznako 0406 10 2000 KNCT), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožeči stranki z izpodbijano odločbo carinski dolg v skladu s točko c prvega odstavka 154. člena CZ utemeljeno naknadno obračunan.

12. Neutemeljene so navedbe tožeče stranke o kršitvah MESP zaradi neuporabe zavezujoče informacije, izdane s strani avstrijskih carinskih organov. Po določbi 11. člena Uredbe Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti (ULL 253, 11. 10. 1993; v nadaljevanju: UICZS – neuradna kratica) je zavezujoča tarifna informacija, ki jo carinski organi države članice (v obravnavani zadevi je to Republika Avstrija) izdajo po 1. januarju 1991 za pristojne organe vseh držav članic enako zavezujoča. Republika Slovenija pa v času odločanja slovenskih carinskih organov v obravnavani zadevi (to je dne 10. 7. 2001 in dne 3. 9. 2002) še ni bila država članica, saj je članica Evropske unije postala šele 1. maja 2004. Torej zanjo uporaba določb UICZS takrat še niso bile neposredno zavezujoča. UICZS (ki predstavlja izvedbeni akt Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti; UL L št. 302/1, 19. 10. 1992; v nadaljevanju: CZS – neuradna kratica) pravni učinek zavezujočih tarifnih informacij natančno omejuje samo na države članice, Republika Slovenija pa z MESP (ki je začel veljati 8. 8. 1997) ni sprejela dodatnih obveznosti uporabe določb o zavezujočih tarifnih informacijah, izdanih s strani carinskih organov držav članic, ki izhajajo iz CZS in UICZS. Zato slovenski carinski organi predmetne zavezujoče informacije avstrijskih carinskih organov niso bili dolžni uporabiti. Glede na to s tem niso kršili določb MESP.

13. Ne glede na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo glede uporabe (tujih) zavezujočih informacij pred vstopom Republike Slovenije v EU, pa v obravnavanem primeru slovenski carinski organi tudi iz drugega razloga ne bi mogli upoštevati avstrijske zavezujoče informacije. Po določbi pododstavka drugega odstavka 12. člena CZS namreč zavezujoča tarifna informacija carinske organe zavezuje samo za blago, za katero so bile carinske formalnosti opravljene po dnevu, v katerem so bile informacije izdane. V obravnavani zadevi je bila avstrijska zavezujoča informacija izdana šele dne 26. 9. 2001, carinska deklaracija vložena dne 18. 12. 2000, odločba prvostopenjskega carinskega organa pa izdana dne 10. 7. 2001, zato avstrijska zavezujoča informacija carinskega organa ne bi zavezovala, tudi če bi jo sicer bilo treba upoštevati.

14. Neutemeljen je tudi ugovor tožeče stranke, da neuporaba zavezujoče informacije predstavlja ukrep, ki posredno zaostruje obstoječe ukrepe v trgovinski menjavi med ES in RS, in v zvezi s tem uveljavljane kršitve MESP. MESP v prvem in drugem odstavku 26. člena določa, da se od začetka veljavnosti MESP v trgovinski menjavi med Skupnostjo in Slovenijo ne smejo uvajati nove carine ali dajatve z enakovrednim učinkom, tistih, ki se že uporabljajo, pa se ne sme povečati, ter da se ne sme uvesti nobena nova količinska omejitev ali ukrep z enakovrednim učinkom, obstoječih pa se ne sme zaostrovati. Revizijsko sodišča se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da carinski organ s tem, ko je zavrnil uporabo avstrijske zavezujoče informacije, ni uvedel nove dajatve, saj je bila za predmetno blago uvozna carina predpisana že pred carinjenjem tega blaga, torej ne gre za novo carino. V obravnavani zadevi je za uvrstitev predmetnega blaga v določeno tarifno oznako bistveno vprašanje, kakšne so lastnosti tega blaga, kar pa je predmet analize vzorca tega blaga in je uvrstitev v pravilno carinsko tarifno oznako posledica doslednega izvajanja veljavne carinske zakonodaje. Zato zavrnitev uporabe avstrijske zavezujoče informacije tudi ne predstavlja ukrepa z enakovrednim učinkom.

15. Glede na podano obrazložitev, revizijski ugovori niso vplivali na drugačno odločitev revizijskega sodišča in je revizijsko sodišče navedeno revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.