Jedro

Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (ne le med pravdo ali zaradi pravde). Tožnik je upravičen do povrnitve stroškov, čeprav sodišče tožbe tožencu ni vročilo pred umikom tožbe (ki je bil posledica naknadne izpolnitve zahtevka) in pravda sploh še ni pričela teči.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zaradi skrčitve tožbe tožnice odločilo, da je postopek v tem delovnem sporu končan (pravilno bi bilo le ugotoviti, da je tožena stranka tožbo glede zahtevka za plačilo 20.169,43 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi umaknila), toženi stranki pa je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 11.614,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa (to je od 21.12.1998) do plačila, na račun pooblaščenca tožnice, povrne pa ji tudi stroške sodnih taks v višini 1.215,00 tolarjev, v 8 dneh.

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je bil vročen le izpodbijani sklep, ne pa tudi tožba in ostale vloge tožnice. Ker se pravda začne šele z vročitvijo tožbe toženi stranki, je v konkretnem primeru še ni bilo, zato tudi ne za pravdo potrebnih stroškov, v skladu z določbo 1. odst. 155. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis). Tožena stranka meni, da odločitev sodišča o stroških postopka ni pravilna in predlaga spremembo sklepa v izpodbijanem delu, tako da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po 185. členu ZPP se pravdni postopek začne s tožbo, po 1. odst. 194. člena ZPP pa pravda začne teči z vročitvijo tožbe tožencu. Določba 1. odst. 194. člena ZPP ne pomeni, da je tožeča stranka upravičena do stroškov postopka šele po tem, ko je njena tožba vročena toženi stranki. Pravdni stroški so namreč opredeljeni širše, saj iz 1. odst. 151. člena ZPP izhaja, da so to izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (torej ne le med pravdo ali zaradi pravde). ZPP tudi ne določa, da tožeča stranka ne bi bila upravičena do povrnitve stroškov postopka v primeru, ko svojo tožbo umakne, še preden jo sodišče vroči toženi stranki. Zato zgolj določba 1. odst. 194. člena, po katerem pravda začne teči šele z vročitvijo tožbe tožencu, nima neposrednega vpliva na odločanje sodišča o tem, ali tožeči stranki pripadajo stroški postopka, ali ne, temveč je za odmero stroškov potrebno upoštevati ostale določbe ZPP.

V konkretni zadevi je bila tožba vložena dne 30.6.1995, ker tožena stranka tožnici vse od junija 1993 ni povrnila zakonitih zamudnih obresti od naknadno izplačanih razlik plače. Ker ji je te obresti plačala šele po vložitvi tožbe, ni mogoče šteti, da tožba v konkretni zadevi ni bila potrebna, zaradi česar je tudi sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je tožnici stroške postopka prisodilo, pri čemer je te tudi pravilno odmerilo, v skladu z Odvetniško tarifo (Ur.l. RS št. 7/95 - 62/98).

Glede na navedeno in v skladu z določbo 2. točke 380. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.