Jedro

Sicer drži, da je tožnica delno umaknila tožbo zaradi plačila tožene stranke, vendar pa tega plačila v konkretnem primeru ni mogoče šteti kot smiselne pripoznave zahtevka. Tožena stranka namreč plačila ni izvedla v svojem imenu in za svoj račun (iz svojega premoženja), temveč je vseskozi poudarjala, da tisto, kar prejema od etažnih lastnikov, odvaja naprej oz. da prejeta sredstva prenakazuje naprej. Čeprav je torej tožeča stranka prejela nakazila z računa tožene stranke (ki je upravnik), jih je prejela za račun etažnih lastnikov, torej kot prenakazilo. Zato je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka v svojem imenu izpolnila zahtevek (in ga s tem smiselno pripoznala), zaradi česar naj sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v delu IV. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka, spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega postopka v višini 454,55 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 104,40 EUR stroškov pritožbenega postopka, od takrat dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 29052/2014 z dne 10. 3. 2014 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka, in sicer tako, da se sklep o izvršbi razveljavi v celoti (neizpodbijana I. točka izreka), da se delni umik tožbenega zahtevka za plačilo 2.511,80 EUR in vseh zakonskih zamudnih obresti od vsakokratne zapadlosti računov do dne 25. 8. 2014 vzame na znanje in se postopek v tem delu ustavi (neizpodbijana II. točka izreka), ter da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 58,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2014 dalje do plačila (neizpodbijana III. točka izreka). Sodišče prve stopnje je o stroških pravdnega postopka odločilo tako, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka (izpodbijana IV. točka izreka).

2. Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo zoper del IV. točke izreka odločbe, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da sama krije svoje stroške pravdnega postopka. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani stroškovni del spremeni tako, da ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kot izhaja iz prej povzetega izreka prvostopenjske odločbe, je tožeča stranka v pretežnem delu umaknila tožbo (za plačilo 2.511,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi), v preostalem delu pa z zahtevkom zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije ni uspela (58,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti). Izpodbijani del stroškovne odločitve (da tožena stranka sama krije svoje stroške pravdnega postopka) je sodišče prve stopnje utemeljilo na podlagi določbe 158. člena ZPP, ker naj bi tožeča stranka (delno) umaknila tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ni mogoče šteti, da je izpolnila zahtevek, saj je le prenakazala sredstva, ki jih je prejela od etažnih lastnikov. Tožena stranka je namreč upravnik in vztraja, da so za vtoževano terjatev pasivno legitimirani etažni lastniki.

5. Sicer drži, da je tožnica delno umaknila tožbo zaradi plačila tožene stranke, vendar pa tega plačila v konkretnem primeru ni mogoče šteti kot smiselne pripoznave zahtevka (prim. Betetto, N. in drugi v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, str. 46). Tožena stranka namreč plačila ni izvedla v svojem imenu in za svoj račun (iz svojega premoženja), temveč je vseskozi poudarjala, da tisto, kar prejema od etažnih lastnikov, odvaja naprej oz. da prejeta sredstva prenakazuje naprej (list. št. 105, 113 in 121 spisa). Čeprav je torej tožeča stranka prejela nakazila z računa tožene stranke (ki je upravnik), jih je prejela za račun etažnih lastnikov, torej kot prenakazilo. Zato je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je tožena stranka v svojem imenu izpolnila zahtevek (in ga s tem smiselno pripoznala), zaradi česar naj sama krije svoje stroške pravdnega postopka.

6. Po prepričanju višjega sodišča bi moralo sodišče prve stopnje v konkretnem primeru uporabiti splošno pravilo iz 158. člena ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka, saj izjema od tega pravila ni podana. Zato je višje sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP). Višje sodišče je toženi stranki priznalo sodno takso za ugovor v višini 55,00 EUR, nagrado za postopek v višini 159,90 EUR (po tar. št. 3100 ZOdvT - 123 × 1,3), nagrado za narok v višini 147,60 EUR (po tar. št. 3102 - 123 × 1,2), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (po tar. št. 6002 ZOdvT) v višini 20,00 EUR in DDV v višini 72,05 EUR (po tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 454,55 EUR. V primeru zamude je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ). Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi priglasila še 12,50 EUR za stroške poštnine in fotokopiranja, česar ji višje sodišče ni priznalo, saj so ji bili stroški poštnih storitev priznani že v pavšalnem znesku po tar. št. 6002 ZOdvT, stroškov fotokopiranja pa tožena stranka ni dovolj konkretizirala.

7. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zaradi česar ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP v zvezi s drugim odstavkom 165. člena ZPP). Višje sodišče ji je za pritožbo zoper sklep o stroških priznalo nagrado v višini 50,00 EUR (tar. št. 3220 ZOdvT), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002) v višini 10,00 EUR in DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 13,20 EUR. Stroški pritožbenega postopka (skupaj s sodno takso v višini 31,20 EUR) tako znašajo 104,40 EUR. V primeru zamude je tožeča stranka dolžna toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ).