Jedro

V primeru 33. člena ZD gre za izločitev predmetov po sili zakona, zato je trditveno in dokazno breme praviloma na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje.

Sodna praksa in pravna teorija stojita na stališču, da je zapuščinski postopek enoten in samostojen. Namen zapuščinskega postopka je, da se ugotovi, kaj tvori zapuščino in kdo so njegovi dediči. Zato zapuščine ni moč razdeliti z delnim sklepom o dedovanju, ker je po 210. členu ZD sodišče vedno dolžno prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo, če obstaja spor, ali določeno premoženje sodi v zapuščino. Iz tega razumljivo sledi, da je treba razčistiti vsa sporna vprašanja, ki se nanašajo na dedovanje, in je šele nato mogoče izdati sklep o dedovanju.

Predmet dedovanja so lahko tudi pravice zapustnika iz najemne pogodbe za grob.

Izrek

I. Pritožbama dedinje J. A. in dediča J. R. se delno ugodi in se izpodbijani sklep v 3. in 4. točki izreka spremeni tako: - da se dediča J. R. napoti na pravdo, da zoper sodedinjo J. A. vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino sodi osebno vozilo C. do polovice, - da se dedinjo J. A. napoti na pravdo, da zoper sodediča J. R. vloži tožbo na ugotovitev, da v zapuščino ne sodi polovica sredstev na računu te dedinje.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se izpodbijani sklep potrdi (v 1. in 2. točki izreka, v 3. točki izreka, razen za osebno vozilo C. do polovice, v 4. točki izreka, razen za polovico sredstev na računu dedinje J. A., in v 5. točki izreka).

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo delnega sklepa o dedovanju (1. točka izreka), zapuščinski postopek prekinilo (2. točka izreka), dediča J. A. in J. R. napotilo na pravdo (3. in 4. točka izreka), ter ju opozorilo, da bo, če ne bo vložena ustrezna tožba, postopek nadaljevalo ne glede na zahtevke, glede katerih ju je napotilo na pravdo (5. točka izreka).

2. Dedinja J. A. s pritožbo izpodbija 3. točko izreka sklepa, to je v delu, s katerim je bila napotena na pravdo. Navaja, da je živela z zapustnikom v istem gospodinjstvu, zato ji po 33. členu Zakona o dedovanju (ZD) pripadajo gospodinjski predmeti, razen če so večje vrednosti. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 443/2001, iz katere izhaja, da je dokazno in trditveno breme na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje, zato je v tem delu napotitev dedinje na pot pravde napačna. Razen biljardne mize in osebnega vozila vse stvari iz 3. točke izreka sklepa predstavljajo predmete iz 33. člena ZD, zato je tudi v tem delu napotitev napačna. Avtomobil je bil pridobljen v času trajanja zunajzakonske skupnosti, zato je trditev dediča manj verjetna in bi moral biti on napoten na pravdo. Glede biljardne mize pa dedinja ne razume, zakaj jo je sodišče napotilo na pravdo, saj nasprotni dedič zatrjuje, da je bila last tretjih oseb, v zapuščinskem postopku pa ni nobene izjave tretjih, ki bi si lastili lastninsko pravico na tej stvari. Tudi priče so v pravdi, ki je potekala med dedičema, izpovedale, da je biljard v celoti plačal zapustnik. Dedinja predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da glede stvari, navedenih v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa, na pravdo napoti dediča J. R. 3. Dedič J. R. sklep izpodbija v celoti in predlaga, da pritožbeno sodišče zadevo vrne sodišču prve stopnje, ki naj izda sklep o zapuščini. Vztraja pri izdaji delnega sklepa o dedovanju. Nasprotuje napotitvi glede košarkarskih dresov, TV sprejemnika v spalnici in varilne opreme, saj je napotitev dediča, da vloži tožbo zoper dedinjo, s katero bo dokazoval, da so košarkarski dresi last kluba, pravno nesmiselna, enako velja za TV sprejemnik. Glede varilne opreme navaja, da če je bila res izposojena, potem je last posojilodajalca, sodišče pa naj pojasni, kdo je njen lastnik. Zato dedič ne ve, koga naj toži. Sodišče je dediča napotilo na pravdo na ugotovitev, da spada v zapuščino po pokojniku tudi polovica sredstev na računu dedinje J. A., ki zahtevka za izločitev ne priznava. Dedinja je na narokih dne 14. 1. 2010 in 15. 5. 2017 priznala, da navedena sredstva predstavljajo skupno premoženje, kar je zabeleženo v zapisnikih. Torej je priznala, da v zapuščino spada polovica sredstev na njenem računu, zato ni jasno, zakaj sodišče na pravdo napotuje dediča. Navaja, da so dedne izjave nepreklicne, glede kaset in fotografij pa, da predstavljajo prikaz dediča in njegovega očeta in gre za osebno povezavo. Osebnostne pravice pa niso v pravnem prometu in jih ni mogoče podedovati. Sodišče na koncu vsakega odstavka doda pristavek do polovice, pritožba se sprašuje, kako se bo fotografija ali kaseta vrnila v zapuščino do polovice, saj se je ne more razdeliti. Vztraja pri zahtevku, da samo njemu kot najemniku pripada pravica do groba. Na pritožbo dedinje J. A. dedič J. R. odgovarja, da biljardna miza in osebni avto ne spadata med predmete po 33. členu ZD. Nadalje, da so dedne izjave nepreklicne, dedinja pa enkrat priznava dediču lastnino, drugič jo zanika. Poleg tega do sedaj ni opredelila, za katere premične stvari gre, niti ni opredelila vrednosti gospodinjskih predmetov, ki so pogoj za izločitev. Ponavlja, da gre pri kasetah in fotografijah za osebnostne pravice, ki ne spadajo v zapuščino.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da dedič J. R. izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti, konkretne pritožbene trditve pa je podal le glede 1. točke (zavrnitev predloga za izdajo delnega sklepa o dedovanju) in 3. točke (napotitev) izreka izpodbijanega sklepa. Ker na pavšalne in nedoločne pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati in ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je 2. točko (prekinitev postopka) in 5. točko (rok za vložitev tožbe) izreka izpodbijanega sklepa potrdilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da med dedičema obstaja nesoglasje o tem, ali določeni predmeti sodijo v zapuščino in v kakšnem delu. Ker gre za spor o obsegu zapuščine, je ravnalo pravilno, ko je zapuščinski postopek prekinilo. V pritožbenem postopku ostaja sporno, ali bi moralo sodišče izdati delni sklep o dedovanju, kot tudi, kateri od dedičev bi moral biti napoten na pravdo.

Pritožba dedinje J. A. 6. Dedinja J. A. je v izjavi z dne 26. 6. 2016 (list. št. 110 in nasl. sodnega spisa) navedla, da izloča pohištvo in opremo po 33. členu ZD. Nasprotno dedič J. R. v svoji izjavi (priloga A 20) zatrjuje, da v zapuščino sodijo pohištvo in oprema v hiši in zunaj hiše. Navedeno dejstvo, ki vpliva na obseg zapuščine, je med dedičema sporno. Pritrditi gre dedinji, da sodna praksa, ki jo pritožba citira,1 stoji na stališču, da gre v primeru 33. člena ZD za izločitev predmetov po sili zakona, zato je dokazno in trditveno breme na tistem, ki meni, da ni podlage za izločanje, v konkretnem primeru na dediču J. R. Kljub temu je odločitev sodišča prve stopnje, ko je na pot pravde napotilo dedinjo, pravilna. 33. člen ZD določa, da gredo preživelemu zakoncu2 gospodinjski predmeti, ki so namenjeni za zadovoljitev njegovih vsakdanjih potreb, kot so pohištvo in druga hišna oprava, posteljnina in podobno, vendar ne, če so ti predmeti večje vrednosti. Trditvena podlaga dedinje v izjavi z dne 26. 6. 2016 je skopa, saj zgolj navaja, da pohištvo in opremo izločuje v smislu 33. člena ZD, ne opredeli pa posameznih gospodinjskih predmetov. Dedič utemeljeno opozarja, da do sedaj ni imel možnosti ugovarjati vrednostim posameznih gospodinjskih predmetov in s tem njihovi izločitvi. Zato je dedinja tista, ki bo s tožbo morala zahtevati izločitev in v kontradiktornem pravdnem postopku tožencu omogočiti, da se seznani, za katere gospodinjske predmete gre in kakšna je njihova vrednost. Ker dedinja ni specificirala in vrednostno ocenila svojega zahtevka, dediču ni mogoče naložiti bremena, da vloži tožbo. Pritožba je v tem delu neutemeljena.

7. Neutemeljeno pritožba zatrjuje tudi, da razen biljardne mize in osebnega vozila preostale stvari, glede katerih je sodišče dedinjo napotilo na pot pravde, predstavljajo predmete iz 33. člena ZD, saj je iz vpogleda v izpodbijani sklep razvidno, da ne gre za takšne stvari (gre za 20 video kaset, sliko pokojnika, fotografije, uokvirjen portret pokojnika ter polovico orodij in naprav). Sodišče je v sklepu obrazložilo, da je na pot pravde napotilo stranko, ki zatrjuje, da je bilo premoženje zapustnikovo, saj se negativnih dejstev ne dokazuje. Zato je napotitveni sklep za te stvari pravilen. Pravilno je tudi glede biljardne mize na pravdo napotilo dedinjo, ki v svoji izjavi z dne 26. 6. 2016 zatrjuje, da je biljardna miza predmet dediščine, medtem ko dedič zatrjuje, da gre za lastnino tretjih oseb. Če dedinja zatrjuje, da je bila biljardna miza zapustnikova, bo morala to v pravdi dokazati.

8. Pritožba pa je utemeljena glede osebnega vozila C. Dedinja v svoji izjavi z dne 26. 6. 2016 glede tega vozila navaja, da gre v zapuščino do polovice, v pritožbi pa, da je bil avtomobil pridobljen v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Nasprotno dedič zatrjuje (priloga A 20), da vozilo v celoti spada v zapuščino. Iz podatkov sodnega spisa izhaja, da je bilo vozilo, ki je v javnih evidencah napisano na zapustnika (priloga A 2), prvič registrirano v letu 1995, torej je bilo glede na ugotovitev pravdnega sodišča glede pričetka trajanja zunajzakonske skupnosti (priloga A 18) pridobljeno v času trajanja te skupnosti. Ker je bilo vozilo pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti, gre skladno z določili ZZZDR šteti, da je pripadalo zapustniku in dedinji vsakemu do polovice, zato je trditev dediča, da spada v zapuščino vozilo v celoti, manj verjetna. Pritožbeno sodišče je v tem delu sklep sodišča prve stopnje spremenilo in dediča napotilo na pravdo, v kateri bo moral dokazati, da v zapuščino spada tudi polovica vozila, za katero dedinja zatrjuje, da je njena iz naslova skupaj ustvarjenega premoženja.

Pritožba dediča J. R. 9. Sodišče je predlog za izdajo delnega sklepa pravilno zavrnilo. Sodna praksa in pravna teorija stojita na stališču, da je zapuščinski postopek enoten in samostojen. Namen zapuščinskega postopka je, da se ugotovi, kaj tvori zapuščino in kdo so njegovi dediči. Zato zapuščine ni moč razdeliti z delnim sklepom o dedovanju, ker je po 210. členu ZD sodišče vedno dolžno prekiniti postopek in stranke napotiti na pravdo, če obstaja spor ali določeno premoženje sodi v zapuščino. Iz tega razumljivo sledi, da je treba razčistiti vsa sporna vprašanja, ki se nanašajo na dedovanje, in je šele nato mogoče izdati sklep o dedovanju.3

10. Tudi za dediča J. R. velja, da mora v primeru, ko zatrjuje, da je bil zapustnik lastnik stvari, navedeno dokazati. Tako v svoji izjavi (priloga A 20) zatrjuje, da so bili košarkarski dresi, TV sprejemnik v spalnici in varilna oprema v lasti zapustnika. Nasprotno dedinja v svoji izjavi z dne 26. 6. 2016 navedenemu oporeka. Za košarkarske drese navaja, da so bili last kluba in so bili klubu vrnjeni, za TV sprejemnik v spalnici, da ni bil last zapustnika temveč firme K. d. o. o., za varilno opremo pa, da je bila izposojena. Sodišče je zato na pot pravde pravilno napotilo dediča. 11. Pritožba dediča pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na polovico sredstev na računu dedinje J. A. Glede na zakonsko določilo 51. člena ZZZDR in priznano dejstvo dedinje, da so se ta sredstva nahajala na njenem računu v času, ko je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti, je njena trditev v izjavi z dne 26. 6. 2016, da ne gre za skupno premoženje,4 manj verjetna. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu sklep sodišča prve stopnje spremenilo in njo napotilo na pravdo, v kateri bo morala dokazati, da je polovica sredstev na njenem računu na dan zapustnikove smrti predstavljala njej lastna denarna sredstva in ne skupnega premoženja.

12. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da kasete, fotografije in slike predstavljajo osebnostne pravice zapustnika in dediča, zato niso v pravnem prometu in ne morejo biti predmet dedovanja. Res je, da določene osebnostne pravice ne morejo biti predmet dedovanja, kot npr. pravica do življenja, do telesne integritete, do časti in imena, roditeljska in volilna pravica. Avtorske pravice, tako moralne kot materialne, pa so lahko predmet dedovanja. Še posebej, če so materializirane, kot v konkretnem primeru, in kot take pomenijo stvar.5 Pritožba ima prav, da so dedne izjave skladno z določili ZD nepreklicne,6 vendar je iz teh določil razvidno, da dedno izjavo predstavlja odpoved dediščini ali sprejem dediščine, zato posamezne izjave dedinje, ki jih je tekom postopka spreminjala,7 ne predstavljajo dednih izjav. Na pritožbeno navedbo, da se določenih predmetov ne da deliti, pritožbeno sodišče odgovarja, da bosta dediča, če se z dednim dogovorom ne bosta dogovorila drugače, zapuščino dedovala v idealnih deležih, ter bosta morala solastne stvari razdeliti v nepravdnem postopku fizično (s prejemom posameznih stvari) ali pa civilno (s prodajo in razdelitvijo izkupička).

13. Dedič J. R. zatrjuje, da samo njemu kot najemniku pripada pravica do groba. Sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve v celoti sprejelo tolmačenje dedinje iz njene vloge z dne 26. 6. 2016, da pravica do najema groba ne more biti predmet dedovanja, ker gre za najemno razmerje med posameznikom in javnim podjetjem. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se po 2. členu ZD lahko dedujejo stvari in pravice, ki pripadajo posameznikom. Tako se lahko dedujejo stvarne in obligacijske pravice, a ne vse. Predmet dedovanja ne morejo biti premoženjske pravice, ki so vezane na osebo upravičenca, kot npr. osebne služnost, predkupna pravica, pravica do doživljenjske rente, pravica do preživljanja. Tudi nekatera obligacijska razmerja se ne morejo dedovati niti na pasivni, niti na aktivni strani, kot npr. mandat, podjetniška pogodba, družbena pogodba, posodbena pogodba.8 V zvezi z najemno pogodbo 618. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da če zakupnik ali zakupodajalec umre in ni drugače dogovorjeno, se zakup nadaljuje z njegovimi dediči. Da se najemna (zakupna) praviloma prenaša na dediče, je sodna praksa že izrekla.9 Pri tem gre pojasniti, da je Odlok o pogrebni in pokopališki dejavnosti,10 ki je za področje Mestne občine Ljubljana veljal ob zapustnikovi smrti, v 30. členu med drugim določal, da je fizična oseba kot najemnik groba tisti, ki je poravnal stroške pokopa.11 A vpis ustanovitelja groba (najemnika) v grobno evidenco ustvarja le izpodbojno domnevo, da je vpisani tudi dejanski ustanovitelj in imetnik pravice uporabe groba12 ter je dovoljena tožba na ugotovitev pravice do uporabe groba.13 Zato bo o dedovanju pravic zapustnika iz najemne pogodbe za grob lahko zapuščinsko sodišče odločilo s končnim sklepom o dedovanju, saj gre za uporabo prava. Če bo menilo, da trditev dediča, da gre ta pravica njemu v celoti, vpliva na obseg zapuščine, ga bo moralo napotiti na pravdo, saj skladno s 618. členom OZ ta pravica pripada obema dedičema in je zato njegova pravica manj verjetna (212. člen ZD). Ne glede na navedeno zapuščinsko sodišče s tem, ko dediča v zvezi s pravico do groba (še) ni napotilo na pravdo, temu ne jemlje nobenih pravic, saj ta lahko zahtevek postavi v okviru pravde po že izdanem napotitvenem sklepu ali pa s samostojno tožbo.

14. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama delno ugodilo in sklep sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa, v preostalem sta pritožbi neutemeljeni, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo (2. in 3. točka 365. člena ZPP) in izpodbijani sklep potrdilo.

15. Stroškovni izrek je odpadel, saj pritožnika pritožbenih stroškov nista priglasila.

1 Sodba VS RS II Ips 443/2001 z dne 27. 3. 2002. 2 Skladno z 12. členom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) gre ta pravica tudi zunajzakonskemu partnerju. 3 Primerjaj: VS RS Pravna mnenja in stališča, evidenčna številka VS021823, PŽ 1/85 stran 6, Okr Kragujevac, GŽ 417/84, 14. 3. 1984. Primerjaj tudi: dr. Vesna Rijavec, Dedovanje, Procesna ureditev, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1999, stran 159. 4 Dedinja navaja, da se ne strinja, da so sredstva, ki so na njenem osebnem bančnem računu, predmet dedovanja. 5 Primerjaj: Dedno pravo, prof. dr. Karel Zupančič, prof. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic, Uradni list, Ljubljana 2009, 3. spremenjena in dopolnjena izdaja, str. 47 in 52. Primerjaj tudi: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Tratnik, Juhart, Vrenčur, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 116. 6 Primerjaj 138. člen v povezavi z 208. členom ZD. 7 Tako je na primer na naroku dne 15. 5. 2017 soglašala, da v zapuščino spada polovica sredstev na njenem računu, nasprotno je zatrjevala v svoji izjavi z dne 26. 6. 2016. 8 Primerjaj pod 5. opombo, str. 52, 53. Primerjaj tudi 584. člen OZ, ki pri posodbeni pogodbi daje posodniku v primeru izposojevalčeve smrti možnost odpovedi brez odpovednega roka in zahtevek za takojšnjo vrnitev stvari. 9 Primerjaj: VSK sklep Cp 27/2009 z dne 21. 4. 2009 v zvezi z dedovanjem zakupne pogodbe na podlagi 26. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih in 618. člena OZ. 10 Ur. l. RS 116/2008, 53/2009, 25/2011 in 53/2012. 11 Dedič J. R. trdi, da je dedinja J. A. samovoljno prevzela grob družine R. (priloga A 20). 12 Primerjaj: VS RS Pravna mnenja in stališča, evidenčna številka VS020680, Pregled VSH 50/91, stran 66, VSH Rev 1437/89, 16. 1. 1990 - pravica do uporabe groba - evidenca uporabnikov grobov. 13 Primerjaj: VS RS Pravna mnenja in stališča, evidenčna številka VS020679, Pregled VSH 50/91, stran 66, VSH Rev 1437/89, 16. 1. 1990 - pravica do uporabe groba - tožba na ugotovitev pravice do uporabe groba.